Raznolikost v enotnosti

Za gozd pravijo, da je najbolj razvit biotop na Zemlji in predstavlja visoko organizirano združbo najrazličnejših rastlin in živali. Glavni in nepogrešljivi ton v tej veličastni naravni simfoniji pa mu dajejo drevesa, strnjena skupina mogočnih bitij, ki se s svojimi koreninami zajedajo globoko v zemljo, s svojo krošnjo pa segajo visoko proti soncu. Naj zagrebemo v zemljo, brskamo med odpadlim listjem, praprotjo ali travami, naj se po deblu povzpnemo do krošnje – povsod je življenje. In vsa ta življenjska pestrost tvori povezano in vase zaključeno celoto. To je opaziti tako na ravni gozda kot tudi na ravni drugih biotopov, pa tudi na ravni celega planeta. Lahko rečemo, da so to značilnosti življenja nasploh – pestrost, povezanost, enotnost in učinkovitost. Narava obvlada svoje delo v popolnosti. Je kot velika učilnica modrosti. Gozd pa je triumf njene kreativnosti.

Pragozd – uravnotežen gozd

Danes skoraj ni več nedotaknjenih gozdov, kajti veliko ljudi ne razume ključne vloge gozda za življenje tako na lokalni kot tudi na planetarni ravni. Pogosto zanje pomeni le materialno dobrino, ki jo poskušajo čim bolj izkoristiti. Posekali smo že polovico gozdov, tudi tistih deviških, tropskih. Strokovnjaki pravijo, da po nekaj stoletjih “miru” gozd zopet preide v tisto prvinsko stanje. Takšnemu gozdu pravimo pragozd. V Sloveniji imamo le še nekaj gozdnih krp, ki jim lahko tako rečemo. Ena se nahaja na Trdinovem vrhu, druga pa v Krakovem gozdu.

Večina ljudi si pragozd predstavlja kot neprehodno džunglo. Morda to velja za tropske razmere, toda naš srednjeevropski pragozd je prilagojen na drugačne pogoje in zato nudi drugačno podobo. Če se napotimo v Krakovski gozd, bomo opazili, da je dokaj svetel. Orjaški hrasti rasejo približno petdeset metrov vsaksebi. Med temi orjaki opazimo manjša, največ pet metrov visoka drevesca, ki pa sploh niso tako mlada – nekatera imajo preko sto, tudi do dvesto let! Zanimivo je, da se v svoji rasti ustavijo in lahko zelo dolgo čakajo, da se bo nekoč orjak, ki gospoduje v bližini, postaral in zrušil. Tedaj se bo drevesce z vsem svojim mladostnim zagonom pognalo v višino, zraslo v orjaka in zagospodarilo v okolici …

Le kako je mogoče, da je drevo toliko časa čakalo in mirovalo? Strokovnjaki šele v zadnjem času ugotavljajo, da so koreninski sistemi dreves med seboj povezani. Stara drevesa s posredovanjem gliv, ki rasejo med koreninami, preskrbujejo mlada, da bi ta lažje počakala na trenutek, ko se bodo lahko povzpela proti nebu. Drevesca so videti kot nekakšni učenci, ki potrpežljivo ždijo ob učiteljevih nogah in se od njega učijo.

“Spopad” med vrstami

Žalostno in hkrati poučno je opazovati, kaj se dogaja v gozdu po korenitejšem posegu, ko gozd skoraj do golega posekajo. Nekje na Tolminskem je pred približno sedmimi desetletji kmet skoraj do golega posekal okoli deset hektarjev mešanega gozda. Le sem in tja je pustil kakšno drevo, da bi bilo za seme. Po tolikih desetletjih lahko z malo domišljije ocenimo, kaj se je tam dogajalo. Mlada drevesca, ki so po poseku vzklila v tem gozdu, so se silovito pognala kvišku, proti zaplatam modrine, ki so se odpirale med krošnjami starih dreves.

Sprva so bile najuspešnejše rastoče trepetlike, toda za njimi so le za las zaostajale mlade vitke bukve, ki pa so trepetlike s časom prerasle. Trepetlike namreč ne zrastejo tako visoko kot bukve in s časom so morale priznati poraz. Danes jih v tem gozdu ni več zaslediti, le še tu in tam nam kakšno trohneče deblo daje vedeti, kaj se je z njimi dogajalo. Priča smo bili čelnemu spopadu različnih vrst dreves, ki sploh ni značilen za naravo – spodbudila ga je velika in nenadna sprememba pogojev.

“Spopad” med generacijami

V našem ranjenem gozdu pa ni potekal le spopad med vrstami, temveč tudi spopad med generacijami.

Prva generacija bukev je v nekaj desetletjih zapolnila praznine na nebu. Zrasla so vitka dvajset in več metrov visoka drevesa. Toda naslednja generacija “otrok” ni več imela te sreče. Mlada drevesca so se še vedno poganjala kvišku, kjer so visoko v krošnjah slutila še nekaj malega prostora pod soncem. Toda to je bila zelo težavna naloga, za večino dreves pretežka. Žalosten je bil pogled na številna trupla obnemoglih drevesc, ki so tik pred ciljem omagala. Tik preden so njihova vitka, dolga telesa dosegla to zeleno pregrado v višavah, so se začela sušiti in počasi nemočno upogibati svoje nežne krošnje, vse dokler niso klecnila in padla na kolena. Žalostno je bilo gledati to pokopališče nemočnih mladih “bojevnikov”, kot bi padli na fronti. Podlegli so v obupnem naskoku na utrjene sovražne okope.

Ponovno uravnovešenje

Gozd se je na silovito spremembo pogojev, ki jo je povzročil človek s svojim posegom, odzval s čelnim spopadom med drevesi in prevlado ene vrste nad vsemi ostalimi. Po določenem času se bo pojav “iznihal” in ponovno prešel v stanje raznolikosti in harmonije, če mu bomo le dali zadosti miru in časa. Vrnil se bo v stanje, ki bo najboljše za vsakogar med njegovimi številnimi prebivalci kot tudi za celoto.

Gospodarji narave

Na primeru gozda smo videli, da ima narava čudovite mehanizme, ki ustvarjajo naravno ravnovesje in medsebojno sožitje. Zato človek z nepremišljeno posekavo številnih gozdov ni uničili le dreves, temveč je izginilo tudi ogromno življenja, ki naseljuje gozdove, pa tudi sam je ostal brez vitalnih in varovalnih funkcij, od katerih je življenjsko odvisen. Človek je postal “gospodar narave”, začel jo je izkoriščati, čeprav s svojim podiranjem naravnega reda samemu sebi reže vejo.

Toda ustavimo se le za hip in poglejmo okoli sebe, oglejmo si čudesa, ki jih je ustvarila narava – učimo se od nje, uskladimo našo voljo z voljo celote, ustvarjajmo harmonijo kakor glasbeniki, kakor sokreatorji, … kajti le tako bomo resnični gospodarji.