Dominacija ali vodstvo?
Da bi lahko živali sploh živele v skupnosti, se med seboj prepoznavajo, komunicirajo in prevzemajo določene vloge. Odnosi med posameznimi živalmi v takšnih skupinah so urejeni s posebnimi zakoni tako, da omogočajo dobrobit posameznim živalim in celotni skupini. Namen živalske skupnosti je uspešnejše preživljanje, lažje iskanje hrane in vzgoja mladičev. Tako na primer majhne ptice, kot so papagaji ali vrabci, pogosto živijo v jatah. Veliki mesojedci, kot so levi ali volkovi, živijo v skupnostih, ker jim številčnost omogoča uspešen lov. Vendar številne živali živijo samotno ali v neorganiziranih skupinah, saj tako lažje obstanejo v svojem naravnem okolju. Še sredi preteklega stoletja so življenje v skupnosti sesalcev razlagali s strogo, vsiljeno hierarhijo, ki naj bi temeljila na dominaciji. Tak sklep je izhajal iz raziskav, izvedenih v omejenem in umetnem okolju živalskih vrtov.
Te teorije so vključevale predpostavko, da so nekatere živali zaradi svoje moči, zdravja ali katere druge telesne značilnosti dominantne in imajo zato premoč nad ostalimi živalmi, ki so del posamezne skupnosti. Te naj bi imele vedno pravico do hrane, izbire mesta za spanje in partnerja za razmnoževanje, ostale živali pa naj bi se jim umikale s poti in se jim podrejale. Vendar nove raziskave, ki jih zadnja desetletja izvajajo v naravnem okolju, rezervatih in nacionalnih parkih, kažejo, da je narava veliko bolj kompleksna ter da je treba vsako življenjsko skupnost preučevati brez predsodkov in v njenem naravnem okolju. Odnosi med posameznimi živalmi v življenjskih skupnostih so bolj podobni prepleteni mreži kot piramidi, ki bi bila zgrajena iz strogo ločenih horizontalnih plasti, pri čemer bi tisti zgoraj živeli “na račun” drugih. Odnosi v kompleksnih skupnostih sesalcev temeljijo na vodstvu in sposobnosti, ne pa na agresivni dominaciji, ki bi temeljila na vzdržljivosti in mladosti posamezne živali. Nova teorija o vodstvu prinaša postavljanje jasnih pravil med posameznimi živalmi, ki temeljijo na naravnih zakonih. Tako ima na primer pravico do vodenja žival, ki ni le telesno sposobna, temveč ima tudi največ izkušenj pri iskanju hrane in vode.
Takšna pravila omogočajo skladno sobivanje in uspešen obstanek znotraj tropa, jate ali krdela. Primer take vrste skupnosti je volčje krdelo. Leta 1999 je bilo ovrženo dotedanje mišljenje, da v volčjem krdelu vlada kruta hierarhija z alfa samcem in alfa samico na čelu ter njunimi podrejenimi potomci in sorodniki. Raziskave volčjega krdela v naravi so namreč pokazale, da so odnosi med volkovi podobni odnosom v družini, v kateri odrasli starši usmerjajo delovanje družinske skupnosti in jo skupaj vodijo. Na primer prvi ima pravico do hrane najpogosteje volk, ki je oče preostalih volkov v krdelu in ki vodi lov, vendar če je volkulja šele skotila mladiče, bo ona imela prednost. Mladiči lahko, ko začnejo jesti meso, prvi pojedo najmehkejše dele, ko pa odrastejo, pri hrani dajo prednost odraslim volkovom. Če je ulov zadosten za vse člane krdela, se vsi hranijo skupaj ne glede na položaj v družini. Mladi volkovi ostajajo s starši približno dve leti ter pomagajo pri vzgoji mlajših bratov in sester. Potem odidejo iz svoje volčje družine in iščejo partnerje, da bi z njimi ustvarili svoje krdelo. Danes, ko je večina teorij iz 19. in 20. stoletja zastarela, se je bolj kot kadar koli treba vrniti k poglobljenemu in iskrenemu raziskovanju naravnih zakonov ter se pri tem vedno poskušati naučiti nekaj novega iz kompleksnih odnosov okoli nas.
