Kitajski zid

Človek je skozi svojo zgodovino zapustil številne arhitekturne stvaritve. Mednje sodi tudi Veliki kitajski zid, simbol kitajske veličine in eden največjih dosežkov človeštva. Stoletja je bil namenjen obrambi kitajskega naroda pred napadi barbarskih plemen s severa in je nudil varnost. Kitajski zid je zahvaljujoč svoji trdnosti zagotovil obstoj eni izmed največjih svetovnih civilizacij in kultur, vendar pa je bil tudi meja, ki je Kitajsko ločevala od ostalega sveta.

Današnji Kitajski zid je do svojih občudovanja vrednih dimenzij rasel postopoma. Njegova skupna dolžina znaša okrog 6.400 kilometrov in teče po gorskih grebenih od zaliva Bo Hai na vzhodu (Rumeno morje) do step notranje Azije na zahodu. Zid pravzaprav predstavlja ogromno cesto, široko več kot 4 metre, ki je razčlenjena na utrdbe, stražne stolpe in opazovalnice. Njegova povprečna višina je kar 9 metrov, višina utrdb pa znaša 12 metrov. Izračuni kažejo, da bi količina materiala, iz katerega je bil zgrajen, zadoščala za izgradnjo okoli 120 Keopsovih piramid ali pa za postavitev 2 metra visokega zidu okrog ekvatorja! Zanimivo je tudi dejstvo, da je Veliki kitajski zid edina človekova stvaritev na Zemlji, ki je vidna z Lune.

Začetki zidu

Zgodovina tega obzidja, polnega krvi in solz, kot so ga imenovali zgodovinarji, sega daleč v preteklost. Sprva še ni bilo zidu v današnji obliki, temveč so posamezne vazalne države na severnem delu Kitajske pod vladavino dinastije Zhou (1122–256 pr. n. š.) zaradi medsebojnih vojn gradile obrambna obzidja. Primer je država Chu, ki se je na začetku VI. stoletja pr. n. št. z notranjim zidom branila pred sosednjimi severnimi državami. V V. stoletju pr. n. št. so se boji še dodatno zaostrili, kar je imelo za posledico propad majhnih držav, ki so ena za drugo padale pod oblast močnejših držav.

Gradnja zidu

Qin Shi Huangdi, prvi cesar združene Kitajske (3. stol. pr. n. š.), je povezal obstoječe zidove v edinstven obrambni sistem s opazovalnicami, da bi kitajsko ljudstvo zaščitil pred vdorom barbarov in ohranil njegovo enotnost. Komunikacija med stolpi, ki so služili kot opazovalnice, je potekala s pomočjo dogovorjenih znakov, tako da so obvestila o napadu hitro prišla do prestolnice. Podnevi, ko so se približevali Huni, so uporabljali zastavice različnih barv, ponoči pa žične košare z baklami, ki so jih v točno določenem ritmu premikali gor in dol.

Na začetku je pri gradnji zidu sodelovalo okrog tristo tisoč vojakov. Čez nekaj časa so ugotovili, da gradnja ne napreduje z želeno hitrostjo, zato so vojakom dodali še zapornike iz državnih zaporov. Ko se je tudi to izkazalo za nezadostno, so prisilno vključili večji del prebivalstva. Po zapisih sodeč je bil vsak tretji Kitajec poklican h gradnji Zidu, toda mnogi med njimi se nikoli niso vrnili. Več sto tisoč delavcev je umrlo zaradi izčrpanosti in lakote.

Iz tega obdobja je ostala kitajska žalostinka:

Ko se ti rodi hči, jo utopi.
Ko se ti rodi sin, ga ne vzgoji.
Mar ne vidiš, da je Veliki zid sezidan na truplih?

Vsaka naslednja dinastija je prispevala k višini, širini ali dolžini Velikega zidu. Zid je lahko ustavil sovražnike samo, če so bili vojaki razporejeni v neprekinjeni vrsti. Nebranjene dele zidu je bilo moč z lahkoto osvojiti. Huni so v 3. stol. pr. n. š. v enem izmed napadov prodrli na območje današnje Kitajske in uspelo jim je zasesti nezaščitena območja znotraj Velikega zidu. Ta vpad je predstavljal začetek obdobja pogostih vpadov sovražnih narodov v nekaj naslednjih stoletjih. Kitajska je poskušala z vojnimi akcijami, ki so se praviloma končale brez uspeha. Obzidje je naposled prenehalo opravljati svojo funkcijo.

Današnjo podobo je zid dobil med 15. in 16. stol. v času dinastije Ming. Glede na vse pogostejše vpade Mongolov na to območje so vladarji dinastije Ming morali nekaj ukreniti, da bi se zaščitili pred napadi sovražnikov s severa, zato so zid obnovili in utrdili.

Zemljepisne značilnosti ozemlja niso predstavljale ovir pri gradnji tega mogočnega zidu. Slednji spominja na velikanskega zmaja, ki se plazi med gorami in se razteza v nepregledne daljave, se vzpenja po najbolj strmih vzpetinah, seka reke, se spušča v doline in se ponekod izgublja v oblakih. Ta čudoviti biser svetovne arhitekture je plod večstoletnega dela milijonov rok in skupna stvaritev ene celotne civilizacije.