Egipčanske piramide se že tisočletja ponosno dvigujejo sredi puščavskega peska in ljubosumno hranijo svoje skrivnosti. Koliko je bilo že izkopavanj, koliko predpostavk, koliko drznih podvigov, presenetljivih odkritij, koliko lomljenja kopij … one pa kot nedostopne dame še naprej molčijo in nas vznemirjajo z morjem vprašanj – kako so jih gradili? Kdaj? In predvsem – kdo jih je gradil?

Izziv tudi za moderno graditeljstvo

Piramide naravnost osupljajo z znanjem, ki so ga premogli njeni graditelji – za ilustracijo navedimo le nekaj primerov.

Ena najznamenitejših egipčanskih piramid, ki jo uradna arheologija uvršča v IV. dinastijo,¹ je Velika piramida. Njena osnova sicer ni popoln kvadrat, toda stranice, dolge 230 m, med seboj odstopajo največ 20 cm (0,08 %), medtem ko današnji graditelji sebi dopuščajo veliko večje odstopanje. Njena orientacija glede na štiri strani neba je prav tako izredno natančna, saj povprečno odstopanje znaša le 3 kotne minute, tj. manj od 0,06 %! Današnji strokovnjaki trdijo, da je takšna natančnost za 230 metrov dolžine nemogoča brez uporabe laserskega teodolita² in zelo dobrega poznavanja astronomije. Številne bloke s povprečno težo 2,6 ton so morali pripeljati iz krajev, oddaljenih več kot tisoč kilometrov, pri čemer naj ne bi poznali kolesa …

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so japonski arheologi pod vodstvom Sakuja Yoshimurija z univerze Wasedy Universitiy v Tokiju skušali zgraditi le 10 m visoko piramido, toda podvig je bil neuspešen. Gradili so jo namreč po “primitivnih” metodah, za katere so predpostavljali, da so jih uporabili stari Egipčani. Danes namreč še vedno ne vemo, kako so gradili piramide – o tem obstajajo le številne predpostavke in ugibanja.

Poleg tega, kako so nastale te veličastne stvaritve, pa se zastavlja tudi vprašanje – čemu takšna natančnost? Čemu takšna dovršenost? Ali res le za to, da bi zadostila megalomanskim zahtevam nekega faraona, ki bi želel pokazati svojo veličino?

Piramid niso gradili sužnji

V arheoloških vodah je bilo dolgo zakoreninjeno prepričanje, da so piramide gradili sužnji, predvsem zaradi zapisov grškega zgodovinarja Herodota. Toda sam Herodot je dodal, da se je opiral le na to, kar so mu pripovedovali njegovi vodiči. Po navedbah nekaterih avtorjev je Herodot lahko prišel v stik le z nižjimi svečeniki, ker so ga imeli za barbara, ti pa so mu povedali zgodbe, ki so se sčasoma popačile – treba je namreč upoštevati, da je od gradnje piramide do Herodotovega obiska Egipta preteklo veliko časa.

Izkopavanja arheologa Marka Lehnerja so v zadnjih letih dvignila veliko prahu. Skupaj s svojo ekipo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja južno od treh piramid v Gizi odkril t. i. “mesto graditeljev”. Tamkajšnja izkopavanja kažejo, da piramide niso bile delo sužnjev, temveč svobodnih, strokovno usposobljenih ljudi. Njihova motivacija po navedbah Marka Lehnerja ni bil strah, temveč religiozni zanos in spoštovanje institucije faraona kot varuha univerzalnega sklada na zemlji. Za svoje delo so bili plačani, dobro preskrbljeni s hrano, preseneča pa tudi stopnja zdravstvene oskrbe, ki so jo uživali. Pri gradnji naj bi sodelovale tudi sosednje vasi tako, da so graditelje preskrbovale s hrano in tudi pomagale pri sami gradnji. Gradnja piramide je po izsledkih Marka Lehnerja predstavljala velik projekt, v katerem je sodeloval vsakdo glede na svoje zmožnosti, pri čemer se je utrdil tudi občutek enotnosti in povezanosti Egipčanov.

Geometrija je bila skupaj z natančnimi matematičnimi razmerji in odnosi že od nekdaj v službi sakralnega. Če so piramide pomenile za Egipčane nekaj svetega, potem ne bi bilo logično, če bi dopustili, da jih gradijo zasužnjeni ljudje, ki bi pod udarci biča puščali grenkobo in bolečino na svetih kamnih. Morda so bile piramide navsezadnje res delo skupnosti prebivalcev Egipta za sakralne namene – tak pogled potrjuje tudi moralnost in povezanost staroegipčanske družbe, ki je izkazovala visoko kulturno raven življenja.

_________________

¹ 2613–2494 pr. n. št.

² teodolit – priprava za merjenje vodoravnih in navpičnih kotov na terenu