Sahara pred peskom
“(…) Daleč spodaj so se v nepravilnih gubah valovita tla lomila proti goli, skalnati planoti z robovi, ostrimi kakor nož. Še malo naprej so se ena za drugo, vse do obzorja, nizale sipine v obliki polmeseca, podobne nohtom, ki so bile v daljavi mestoma obarvane s temnimi madeži. Ti so bili kakor temna materna znamenja, ki so dajala slutiti, da se nekaj skriva pod peskom. Morda deli sten? Zaradi zraka, ki je trepetal od vročine, je bilo o tem mogoče samo ugibati (…)”
Frank Herbert, “Sipina”
Negostoljubna puščava
S tem odlomkom iz romana »Sipina« Franka Herberta je mogoče pričarati puščavsko pokrajino na katerem koli delu našega planeta, kjer muhasto podnebje ne zagotavlja enega od osnovnih pogojev, potrebnih za ohranjanje življenja – to so zadostne in redne padavine skozi celo leto. Sahara je eno od takšnih področij. Ime je dobila po arabski besedi “sahra“, kar preprosto pomeni – puščava. Ta največja puščava na svetu, ki se razteza od enega konca Afrike do drugega – od Atlantskega oceana do doline Nila,
od Atlaškega gorovja in Tripolitanije do sahelskih travnatih območij – omogoča življenje le v redkih oazah, posejanih po nepreglednih peščenih puščavah. Kljub posameznim osamelim gorovjem, kot je Tibesti in ki se dvigujejo tudi na več kot tri tisoč metrih nadmorske višine, nikjer na severnem delu celine ni dovolj dolgih gorskih verig, ki bi ublažile zračne tokove z oceana in “zajele” oblake ter tako omogočile padavine. Namesto tega na brezkončnih prostranstvih pihajo neprijetni in vroči peščeni vetrovi, kot sta južni hamsin ali zelo oster severni razžarjeni vihar samum, ki se vije od libijske obale proti notranjosti ter ogroža redke popotnike in prebivalce oaz.
Je bilo vedno tako?
Vendar – ali je bil ta del našega planeta vedno tako negostoljuben? Ali so tistim, ki so si drznili potovati globoko v notranjost Sahare, od nekdaj potovanje podnevi oteževale neznosne vročine, žeja in peščene nevihte, ponoči pa strupene kače, škorpijoni in oster hlad pod kristalno vedrim, zvezdnatim nebom? Za tiste, ki si kljub nevarnosti upajo prodreti globlje v puščavo, kamen in pesek hranita svoje skrivnosti. Tam, kjer sipine prepustijo mesto “kamnitemu gozdu”1, na obzorju pa se zobčajo obrisi skalnatih pokrajin, se v srcu nepreglednih peščenih prostranstev nahajajo pričevanja neke povsem drugačne preteklosti.
To so geološka pričevanja, ki razkrivajo, da so nekoč, niti ne tako daleč v preteklosti, obilne padavine spirale trd rdeče-sivi peščenjak in ga odnašale po koristih številnih rek in potokov, od katerih je danes ostalo le nekaj suhih rečnih strug, imenovanih vadiji. Tem geološkim pričevanjem pa se pridružujejo tudi antropološka, ki pripovedujejo idilično zgodbo o časih, ko so ljudje še v velikem številu poseljevali pokrajino, bogato z gozdovi, pašniki, rekami in jezeri.
Nekoč davno …
Zgodba o Sahari se je začela pred približno deset tisoč leti, ko je konec ledene dobe prepustil mesto velikim podnebnim spremembam. Težko je z gotovostjo vedeti, kakšne podnebne razmere so vladale do tedaj, vendar predvidevajo, da je bila Afrika med zadnjo ledeno dobo, v pleistocenu, razmeroma suha celina. Pragozdovi naj bi bili redki in omejeni na zelo ozek pas okoli ekvatorja, Sahara pa naj bi bila nekoliko manjša in bolj vlažna kakor danes. Raztezala naj bi se od zaledja Sredozemlja vse do osrednjih gorskih masivov. Konec ledene dobe se je temperatura postopoma povečevala, ozračje pa je postajalo vse bolj vlažno, zato so se padavine, ki so bile sprva močne in neredne, pozneje pa so postale vse bolj stanovitne in enakomerne, razširile po celotni celini.
Največji del Sahare so poraščala prostrana travnata območja, v njihovem zaledju pa so se bohotili gozdovi. V istem obdobju, ko se je iz pleistocenskega sna “prebujalo” rastlinstvo, se je z juga, s področja današnjega Sahela, začela migracija raznovrstnega živalskega sveta, ki je segla do samega srca Sahare. Naposled, pred približno devet tisoč leti so se različne skupine nomadskih plemen začele trajno naseljevati ob rečnih bregovih ter številnih, šele nastalih jezerih. Nekatera med njimi so bila zares velika in na prvi pogled kakor prava celinska morja. Jezero Čad na jugu Sahare, ki danes v najbolj vlažnem delu leta ni večje od polovice Hrvaške, se je v tem času razprostiralo na površini, ki je bila najmanj petkrat večja od Jadranskega morja.
Težko si je predstavljati takšno ogromno sladkovodno površino, katere bregovi so počivali v senci bujnega in raznovrstnega rastlinja. Ostanki cvetnega prahu kažejo na to, da je tu bilo nekoč prisotno mešano rastlinstvo. Na obronkih Tassilija so rasli celo gosti gozdovi cipres. Današnji ostanki naselij na južnih pobočjih gorskih masivov, kot sta Ahaggar in Tibesti, pričajo o naglem razvoju poljedelskih in živinorejskih neolitskih kultur. Najstarejša med njimi, Amekni, se časovno umešča več kot osem tisoč let v preteklost, kulturi Jabbaren in Ouan Muhaggiag pa sta se razvili pred približno šest tisoč leti. Domneva se, da so optimalne podnebne razmere nastale pred sedem tisoč leti in trajale približno dva tisoč let (do l. 3000 pr. n. št.), nato pa naj bi postajalo podnebje vse bolj sušno. Vendar za razliko od Sredozemlja, Male Azije in Mezopotamije, kjer so v tem obdobju hitro vzniknile in se razcvetele civilizacije, Sahara kot zaledje Sredozemlja iz nam neznanih razlogov nikoli ni presegla neolitske stopnje.
Neobičajne risbe
Toda kljub okoliščini, da prebivalstvo, ki je poseljevalo Saharo v njenih zlatih časih, ni vzpostavilo stika s kulturami na severu in severovzhodu, mu ni mogoče oporekati lepote in spontanosti umetniškega izražanja. Na nekaj mestih sredi Sahare so se ohranile risbe, ki so naslikane ali vrezane v stene, na katerih so upodobljeni sloni, žirafe, nilski konji, bizoni, antilope in druge živali, ki danes živijo veliko južneje, v stepah in gozdovih osrednje Afrike. Toda nekoč so bile te živali del lokalne favne. Prve risbe je šele v 19. stoletju (leta 1850) odkril nemški raziskovalec Heinrich Barth, pozneje pa so bile najdene še številne druge.
Največ risb najdemo v osrednjem, goratem delu Sahare, v gorovjih Ahaggar (Hoggar) in Tibesti, pa tudi drugod. Toda največji in najbolj poznan ostanek predzgodovinskih upodobitev, ohranjenih skupaj s paleolitskim in neolitskim orodjem, posodo in orožjem iz poliranega kamna, je bil odkrit na jugovzhodu Alžirije, v višavju Tassili n’Ajjer.
Raziskovalci, ki so preučevali ta območja, pravijo, da si je skoraj nemogoče predstavljati samotnejši kraj na svetu. Območje Tassili sestavlja niz planot iz erodiranega peščenjaka, ki se raztezajo med tisoč in dva tisoč metri nadmorske višine. Med posameznimi planotami se vijejo številne ozke doline in strme globeli. Nekatere med njimi so tako globoke in senčnate, da so ponekod na svojem dnu še dandanes ohranile majhno količino vlage, zaradi česar so ponekod nastale manjše skrite zelene oaze s svežo vodo. Na izpostavljenih, osončenih predelih so stene pretežno temnordeče do črne barve, odvisno od stopnje oksidacije in količine kovinskih, zlasti železovih oksidov, ki prekrivajo njihovo površino. V vedrih nočeh mesečina daje temu kraju skorajda strašljivo, nezemeljsko podobo.
Prav tu, na pobočjih, ki se dvigujejo sredi samotne pokrajine, je približno štiri tisoč poslikav in še več reliefov, vrezanih v drobljiv peščenjak iz paleozoika. Ti so se ohranili, ker so znali kljubovati nepreštevnim izmenjavam vročih dni in hladnih noči ter pogostim puščavskim vetrovom, ki so z drobnimi zrni puščavskega peska tisočletja brusili stene. Risbe, na katerih so upodobljeni religijski motivi, plemenski obredi, lovski prizori in vsakdanje življenje, so narejene v živih barvah, med katerimi prevladujejo rumena, rdeča in rjava. Barve so bile verjetno pripravljene tako, da so okro zmešali z vodo in živalsko krvjo, na steno pa so jih nanašali s peresom ali čopičem iz živalske dlake.
Štirje slogi
Poznavalci saharske prazgodovine so med risbami, ki so bile pogosto v več slojih narisane ena prek druge, prepoznali štiri temeljne sloge, v katerih so starodavni umetniki ustvarjali svoja dela. Najstarejše med njimi so nastale pred več kot osem tisoč leti, njihova osnovna značilnost pa je, da prikazujejo pretežno verske ali obredne motive. Človeški liki so pogosto velikanskih razsežnosti in včasih dosežejo višino tudi do pet metrov. Maske in oblačila na upodobljenih likih iz tega obdobja spominjajo na današnjo nošo, ki jo je še vedno mogoče opaziti pri nekaterih plemenih z južnega roba Sahare in iz osrednje Afrike.
Na risbah iz drugega obdobja, ki se je začelo pred približno sedem tisoč leti, so upodobljeni pretežno pastoralni prizori ter lovski, poljedelski in živinorejski prizori iz mirnega vsakdanjega življenja. Te upodobitve s svojimi prefinjenimi, mehkimi linijami nekoliko spominjajo na dragocene, veliko starejše risbe iz Lascauxja in drugih votlin jugozahodne Evrope, ki so nastale neposredno pred koncem zadnje ledene dobe.
Tretje obdobje, ki je veliko bližje današnjemu času, se je začelo pred nekaj več kot tri tisoč leti. Zanj so značilne številne upodobitve konjev in kočij, kar kaže na tedaj že dobro utrjene vezi s kulturami vzhodnega Sredozemlja, najverjetneje z Egiptom. Pri upodobljenih motivih prevladuje rdeča barva, vendar ni več mogoče opaziti takšnega občutka za podrobnosti in kompozicijo, kakršen je bil značilen za predhodno pastoralno obdobje. Vendar navzočnost konjev v Tassiliju pred tri tisoč leti kaže na to, da je bilo podnebje v tem času še vedno dovolj vlažno za obstanek, nekod pa morda tudi za širjenje step in savan.
Za četrto, to je zadnje obdobje so značilne risbe, ki so zelo grobo izdelane in izvirajo iz obdobja pred dobrimi dva tisoč leti. Poslikave prikazujejo prizore s kamelami, kar nedvomno dokazuje, da je velik del Sahare tedaj že postal puščava, saj so kamele veliko bolj prilagojene na suho puščavsko podnebje kot konji.
Ni znano, zakaj so starodavni umetniki uporabljali vedno isti kraj za izdelavo svojih zidnih poslikav. Kot da je imelo območje Tassili n’Ajjer poseben mističen ali religijski značaj. Samo ime tega področja, ki se v prevodu iz arabščine glasi “Visoka ravan rek”, ima danes nekakšno magično privlačnost in spominja na čase, ko je v Sahari vsepovsod vrvelo življenje.
In danes?
Danes je Tassili vse bolj oddaljen od zelenih afriških prostranstev. To je treba razumeti dobesedno, saj se Sahara širi. Proces, ki se je začel pred nekaj tisoč leti kot posledica naravnega, nam še vedno nepoznanega vzroka, se nadaljuje in se tudi opazno pospešuje. Težko je zanikati človekovo krivdo za spremembe, ki so pred samim koncem prejšnjega tisočletja doletele južni rob Sahare, na katerem se nahaja območje Sahel. Popoln razpad ekosistemov se je začel z dolgotrajno sušo, ki je to področje prizadela leta 1968 in trajala polnih pet let.
Pred njim so se zvrstila leta intenzivnega izčrpavanja obdelovalnih površin, pretirane paše ter prekomerne in nerazumne sečnje že zdavnaj razredčenih gozdov.
Druga velika suša je sledila šestnajst let pozneje. Posledice so bile strašanske. V celotnem pasu, od Mavretanije do Sudana, je prišlo do neustavljivega izsuševanja tal. V zeleni pokrajini sahelskih savan so se pojavili navidez prostorsko nepovezani umazani madeži, ki so kakor temne pege na stari in bolni koži ter ki razkrivajo suho, peščeno podlago, ki je tisočletja ležala skrita pod nekoč plodnimi tlemi. Reke so prenehale teči, jezera so izhlapela, izviri pa presahnili. Pokrajina Sahel, ki v arabščini pomeni “obala”, je postala prav to, na kar namiguje njeno ime – obala brezkončnega morja brez kapljice vode. Do kod bodo segle njegove meje, če ga niti obala ne more zadržati?
