Japonski meč: združitev nezdružljivega
Japonski meč je zagotovo najbolj znan in najbolj cenjen meč na svetu. Starim mojstrom je uspelo združiti trdnost in prožnost, dve navidez nezdružljivi lastnosti. To je možno samo, če je meč sestavljen iz več slojev. Zato so jekleno palico, iz katere so kovali meč, večkrat prepognili, da bi tako dobili več notranjih površin. Slavni izdelovalec mečev Getsu je večkrat prepognil in skoval začetno palico. Čeprav se morda ne zdi veliko, to pomeni, da je imel meč preko trideset tisoč slojev. Vsak sloj je bil povezan z naslednjim, ki je imel drugačno lastnost.
V zadnji fazi izdelave so meč prekrili s slojem gline različne debeline. S tem so dosegli, da se je konica meča, ko so jo potopili v vodo, hitreje ohladila in s tem strdila, drugi del meča, ki je bil prekrit z debelejšim slojem gline, pa je zaradi počasnejšega ohlajevanja ostal prožen. S tem postopkom so v strukturi meča, natančneje v njegovem jedru, nastali veliki kristali, medtem ko so na samem rezilu nastali majhni kristalčki. Veliki kristali meču dajejo prožnost, majhni pa izjemno trdnost. Dolžina in način hlajenja sta bila skrivnost, zato so, kljub temu da je bil postopek na splošno poznan, pravi mojstri znali izdelati meč vrhunske kakovosti. Meč so segrevali, vse dokler ”ni zasijal z barvo jutranjega Sonca” ali po drugi verziji ”z barvo Meseca v avgustu”, pesniško ime za njegovo hlajenje v vodi pa je bilo ”poroka ognja in vode”.
Meči starih mojstrov so pomemben del japonske kulturne dediščine. Japonska vlada še danes strogo nadzoruje število in kakovost mečev, ki jih še zmeraj izdelujejo vrhunski mojstri.
Meč je bil emblem samurajeve moči in viteštva. Učenja šintoizma, konfucianizma in zena so našla svoj odraz tudi v izdelavi samurajskega meča. Njegova izdelava je bila religiozen in svečan proces. V tistem trenutku, ko je meč prišel v roke samuraja, je postal izraz njegove izjemne discipline, neizmerne predanosti in služenja.
Smisel posedovanja meča ni bila njegova uporaba, toda ko se je bilo treba vojskovati, je samuraju dolžnost nalagala, da ravna z njim v duhu zena. Kajti ideal samurajskega viteštva je bil mir, čeprav marsikdo misli drugače. ”V svojem srcu čuva poti miru, a klub temu je njegovo orožje vedno pripravljeno.” Samuraji so konice svojih mečev okraševali s slikami morskih valov, gorskih vrhov, v svoje ščite pa so vrezovali drevesne vejice, cvetje in majhne travne bilke.
