Ali res drži, da so se skozi razvoj mikroorganizmov in kasneje tudi rastlin po naključju – in na našo neverjetno srečo – ustvarili takšno ozračje, takšna temperatura in ostali naravni pogoji, ki so ravno pravšnji za razvoj človeka in ostalih bitij, katera naseljujejo naš planet? Kaj pa, če je narava takšne pogoje ustvarila z namenom? Kaj pa, če je vse povezano in narava oz. nekakšna izredna “sila” omogoča razvoj življenja na Zemlji?

Čudežnost “samoumevnih” mehanizmov

Procesi, ki se odvijajo zato, da bi se ohranilo ravnotežje življenja, so naravnost osupljivi – za ponazoritev navedimo le nekaj primerov.

Kisik, ki je zelo reaktiven plin, se pri poznani kemijski reakciji – gorenju – veže z metanom. Kako naj torej razumemo, da je v atmosferi poleg velike količine kisika tudi precej metana? Razumljivo je, da se ta dva plina vežeta v stabilnejše spojine, toda po tej logiki bi moralo kisika v našem ozračju že v nekaj milijonih let zmanjkati. Vendar naš planet ni inerten, na njem so namreč organizmi, ki neprestano proizvajajo velike količine kisika. Tako naša atmosfera ohranja konstantno in za življenje primerno – čeprav kemijsko gledano nestabilno – sestavo.

Moč sončnega sevanja se povečuje že ves čas od nastanka Zemlje. Kako si naj torej razlagamo, da je na Zemlji takšna povprečna temperatura, ki je primerna za življenje že milijarde let? Naša “mati Zemlja” je verjetno ves čas uravnavala temperaturo tako, da je ohranjala nam in ostalim živim bitjem prijazno temperaturo!

Količina soli v morjih se nikdar ne dvigne nad količino, ki je optimalna za življenje morskih bitij. Vendar dež in reke konstantno izpirajo sol in druge minerale s površja Zemlje – te snovi se torej zbirajo v morjih. Vemo tudi, da iz morij ves čas izhlapevajo velike količine vode. Morje bi torej moralo biti veliko bolj slano in s tem neprimerno za življenje. Toda vsi odvečni minerali se ponovno vežejo v kamnine na dnu morij in tako nadaljujejo svoj krogotok. Zemlja na tak način uspešno vzdržuje optimalno slanost!

Očitno je, da se vse pretaka in da se pri tem ohranja ravnovesje kakor po čudežu – kar “samo po sebi”. Hipoteza znanstvenika in raziskovalca Jamesa Lovelocka je, da Zemlja ni le ustvarila atmosfere in drugih pogojev za življenje, temveč da jih tudi ohranja v ravnovesju.

Naša Zemlja naj bi na različne načine vzdrževala okolje, primerno za življenje. Zato Zemlja glede na potrebe po ohranjanju ravnovesja v ozračju, morjih in prsti v skrajnih primerih “poskrbi” tudi za naravne katastrofe, potrese, izbruhe vulkanov, orkane, nevihte, sušna obdobja, ohladitve, ledene dobe …

Kaže, da Zemlja ni ranljiva in nemočna, kot jo morda vidimo, pač pa je prilagodljiva in hkrati tudi neizprosna do civilizacij, ki je ne spoštujejo.

Kakor zgoraj, tako spodaj

Zanimivo je, da nam že groba primerjava med našim telesom in Zemljo razkrije neverjetne podobnosti!

Omenjali smo, da Zemlja stalno vzdržuje svoje ravnovesje, vendar pa tudi naše telo ves čas skuša ohranjati homeostazo, čeprav je neprestano na udaru različnih dejavnikov – tako zunanjih (sprememb temperature, virusov, poškodb …) kot tudi notranjih (strahu, jeze, stresa …). Vemo, da se bo rana po udarcu sčasoma “sama” zacelila, in tudi npr. prehlad lahko mine brez kakršnega koli zdravljenja; vemo, da je temperatura našega telesa stalna, in še bi lahko naštevali.

Različni organi telesa in razni koristni organizmi ves čas skrbijo za to, da se ohranja enak delež kisika, kislin in soli v krvi in v celicah. Telo svojo temperaturo stalno vzdržuje s potenjem (hlajenjem) in pretvarjanjem hrane v energijo (segrevanjem). Na razpolago ima nešteto “avtomatskih” mehanizmov za samouravnavanje, saj je živo. Ko telo umre, izgubi vse te sposobnosti – ostane le skupek nestabilnih snovi, ki se postopoma razgradijo v prvotno stanje. Ni več ničesar, kar bi lahko ustvarjalo ravnovesje.

Ali ni s tega vidika povsem možno, da ima tudi naša Zemlja izpopolnjene mehanizme za uravnavnanje kemijskih in organskih snovi, ki sestavljajo ozračje, oceane, tla in vse ostalo? Ali ni potemtakem možno, da je Zemlja prav tako živa, čeprav njena oblika ne ustreza naši stereotipni predstavi živega organizma, kot je žival ali človek?

Vrnitev k naravi

Ljudstva so od nekdaj častila Zemljo kot božanstvo, kot kozmično mater, ki daje življenje, ki je mogočna in predvsem – živa! Indijanci še danes častijo mater Zemljo Pachamamo. Današnje angleško poimenovanje Earth ali nemško Erde izhaja iz imena germanske boginje Zemlje Erde, geološko poimenovanje Gea pa iz imena grške boginje Zemlje Gaje.

Zavest o povezanosti vsega v posamezniku zbudi spoštovanje do vsega, kar nas obkroža. V tem primeru ni več mesta za sebično, omejeno in kratkoročno željo po lastnem “udobju” oz. iluziji o njem. Tako se rojeva trajno zadovoljstvo, ki izhaja iz notranje in zunanje harmonije, povezanosti človeka z okolico in tudi s samim seboj.

Ni res, da v stiku z naravo živijo le “primitivna” ljudstva in da to ne more biti lastnost napredne civilizacije. Dobro namreč vemo, da je bila civilizacija starih Rimljanov izjemno razvita. Vendar pa vseeno niso uničevali naravnih elementov in onesnaževali okolja. Gradili so iz lesa in kamna, elementov, ki se preprosto vrnejo k materi Zemlji, iz katere izvirajo … Njihova prevozna sredstva so se premikala na “živalski pogon”. Gorivo za “motorje” je bila trava, odpadni del “goriva” pa je služil za nastanek novega goriva! Civilizacija starih Rimljanov je naravnost zgled, da gresta napredek in sobivanje z naravo lahko z roko v roki.

In današnji človek? Ozračje onesnažuje s škodljivimi plini, uporablja neobnovljive vire energije, seka gozdove in nepopravljivo spreminja naravno okolje zgolj v nenasitnem in slepem lovu za dobičkom. Zemlja odgovarja. Če predpostavka o njenem samouravnavanju drži, se bodo dogajale naravne katastrofe, vse dokler se ne začnemo obnašati bolj odgovorno. Ko bi le znova začutili povezanost z naravo in ljubezen do nje … Kajti, kar ljubimo, tudi spoštujemo in poskušamo razumeti. Če bi lahko zopet začutili hvaležnost do “matere Zemlje”, ki nam daje življenje, bi morda tako zopet lahko zaživeli v harmoniji z njo.