Jama pozabljenih sanj
Decembra leta 1994 je v južni Franciji troje strastnih jamoslovcev, z Jean-Mariejem Chauvetom na čelu, raziskovalo območje na levem bregu reke Ardèche. Naleteli so na odprtino, iz katere je prihajal lahen zračni tok, zato so pomislili na možnost, da je spodaj podzemna jama. Jean-Marie Chauvet, Christian Hillaire in Eliette Brunel so se 18. januarja 1994 splazili v ozko odprtino in se spustili 8 metrov v nepoznano. Osupnila jih je lepota odkrite jame, to, kar so odkrili globoko v notranjosti, na globini 25 metrov, pa jih je pustilo brez diha … Pred njihovimi očmi so oživeli prizori medvedov, konjev, levov, bizonov, bojev med nosorogi, za katere se je zdelo, kot da so bili sveže upodobljeni. S poznejšo analizo starosti slojev kalcita, ki jih prekriva, je bilo potrjeno, da so to najstarejši znani primeri predzgodovinskega slikarstva, njihova starost pa je ocenjena na 32.000 let.
Jama je v čast Jean-Marie Chauveta, vodje raziskovalne skupine, poimenovana Chauvetova jama. Takoj po odkritju je bil dostop dovoljen majhni skupini znanstvenikov, za javnost pa je bil vstop strogo prepovedan zaradi občutljive atmosfere v jami. Režiser Werner Herzog je z dovoljenjem francoskega ministrstva za kulturo posnel dokumentarni film z naslovom Jama pozabljenih sanj, v katerem lahko vidimo njeno notranjost in del upodobitev, ki jih je ujela kamera. UNESCO je leta 2014 Chauvetovo jamo zaščitil kot del svetovne kulturne dediščine, nekaj kilometrov od nje pa je bila leta 2015 narejena tudi njena kopija.
Evropo zagonetnih slikarjev Chauvetove jame je zaznamovala zadnja ledena doba, ko je prevladovalo suho in hladno podnebje, gladina morja pa je bila veliko nižja. Poleg modernih ljudi in neandertalcev so jo poseljevali tudi volnasti nosorogi, mamuti, jeleni, bizoni, gamsi, antilope, levi, medvedi, leopardi, volkovi, lisice … Prikazi teh živali, med katerimi so nekatere – kot so jamski medved, volnasti nosorog in mamut – izumrle, na nagrbančenih stenah Chauvetove jame oživijo v igri svetlobe in sence: bizon v begu, iz odprtega gobca konja v krdelu skorajda slišimo rezgetanje, dva nosoroga, ki se besno borita …
Jama in slike so odlično ohranjeni, ker se je pred 20.000 leti zgodil plaz, ki je nepredušno zaprl vhod v jamo in tako ustvaril časovno kapsulo, ki je ostala tisočletja nedotaknjena. Ker v jami niso našli človeških ostankov, so sklepali, da ni bila namenjena prebivanju, temveč je imela verjetno ceremonialni namen.
Dolga je približno 250 metrov in njena površina znaša 8500 m2, sama jama pa je razdeljena na komore in galerije. Na njenih stenah je več kot tisoč upodobitev in glede na te upodobitve se deli na dva dela: v prvem delu prevladujejo upodobitve rdeče barve, v drugem delu, v končnem delu jame, pa črne upodobitve. Iz prvega dela, katerega vhod je pred plazom prežemala sončna svetloba, od upodobitev rdeče barve – barve, ki simbolizira življenjsko moč – se jama postopoma spušča v temo, v kateri črna barva simbolizira plodnost, smrt in ponovno rojstvo. V temi najglobljega dela jame je najden košček misterija predzgodovinskega človeka: na viseči steni je s črnim ogljem upodobljen spodnji del ženskega telesa, ki se na desni strani spaja z glavo bizona, na levi strani pa z upodobitvami divje mačke, mamuta in muflona. Steni se ni mogoče približati zaradi krhkih tal, tako da za zdaj ni znano, ali obstaja prikaz tudi na drugi strani te stene. Upodobitve ženskega telesa, prisotne v celotni prazgodovini, so povezane s kultom predzgodovinske Venere, boginje moči rojstva in prerajanja, matere Narave, katere zaščitniško vlogo maternice, ki daje življenje, simbolizirajo tudi jame, v katerih so najdene.
Poleg Venere lahko poskušamo razložiti simboličen pomeni tudi preostalih upodobitev, kot sta križ ali dvojna sekira, ali na sredino kamna pazljivo položene medvedove lobanje. Vendar nimamo celovitega vpogleda v religijsko doživljanje predzgodovinskega človeka, ki ga je očitno zaposlovalo še nekaj več od golega preživetja. Poleg slik, simbolov je jama tisočletja hranila tudi odtise človeških stopal in dlani, katerih odtis, prepoznaven po zakrivljenem mezinčku, pozdravlja obiskovalca v nekaterih komorah.
Lepota Chauvetove jame in kraja, v katerem se nahaja, je osupljiva, sledi človeka iz daljne preteklosti, s katerimi je izražal svoje misli in ideje, pa navdajajo s strahospoštovanjem do tega prostora, ki je nekoč za nekoga bil svet.
Naključno odkritje Chauvetove jame je premaknilo znanstveno začrtano časovno mejo starokamenega slikarstva. Hkrati je spodbudilo k razmišljanju o jamah, upodobitvah in predmetih, ki še vedno čakajo, da jih odkrijemo in da nam prenesejo sporočilo nekih pozabljenih sanj in, kdo ve, morda se s tem začrtane meje zgodovine pomaknejo še nekoliko globlje v preteklost.
Vprašanje, ki se neizogibno postavlja ob pogledu na starokamene poslikave, je namen, zaradi katerega so nastale … Zdi se, da upodobitve, ki se razprostirajo po stropovih in stenah jame ter so od zunanjega sveta ločene z dolgimi in temnimi hodniki, vsebujejo nekaj magičnega, skrivnostnega, kar presega – tako predzgodovinskega kot tudi sodobnega – človeka.
