Babilonci izračunali jupitrovo tirnico

//Babilonci izračunali jupitrovo tirnico

Babilonci izračunali jupitrovo tirnico

Stari Babilonci so znali izračunati Jupitrovo potovanje po nebu na presenetljivo moderen matematičen in hkrati abstrakten način – to je način, za katerega so do sedaj verjeli, da so ga odkrili šele evropski učenjaki, ki so živeli kar 1400 let pozneje.

“Zgodovina je učiteljica življenja,” je dejal rimski filozof Mark Tulij Ciceron. Vendar le objektivna, saj nam lažne predpostavke o zgodnejših obdobjih človeka pri tem nič ne pomagajo. Zato pa je treba raziskovati, da bi dobili vse bolj jasno sliko, ki bi nam dala vpogled v dejansko zgodovino. Z novimi odkritji prihajamo do novih pogledov na zgodovino, ki se nekoliko bolj približajo resnici.

Eno takšnih zanimivih odkritij so babilonske plošče (glej sliko desno), ki na prvi pogled ne povedo veliko. Ko pa se vanje poglobi prodoren znanstvenik, se mu lahko začne razkrivati veličina starodavne babilonske civilizacije. 

Mathieu Ossendrijver, profesor zgodovine na Humboldtovi univerzi v Berlinu, je svoje raziskave posvetil stari sumerski civilizaciji – Babiloncem, predvsem njihovi matematiki in astronomiji.

Starodavni babilonski astronomi so namreč razvili številne pomembne koncepte, ki se uporabljajo še danes. Nekateri celo trdijo, da ima današnja astronomija korenine prav pri Babiloncih.

Jupitrova pot

Potek Jupitrove poti je bil za Babilonce še posebej zanimiv, ker so ta planet povezovali z babilonskim zaščitnikom, bogom, ki so ga imenovali Marduk.

Jupiter na svojem potovanju po nebu glede na Zemljo svoje gibanje na videz upočasnjuje in pospešuje. Do tega pride, ker z Zemlje opazujemo relativno gibanje, ki je dejansko kombinacija Zemljinega vrtenja po svoji orbiti in Jupitrovega vrtenja po svoji. To zapleteno gibanje je babilonskim astronomom otežilo opazovanje in preizkušalo njihove matematične sposobnosti. Vendar kaže, da so bili tej nalogi že takrat kos.

Babilonskim astronomom ni bilo treba beležiti premika planeta iz dneva v dan in nato s seštevanjem izračunati celotno pot. S trapezno metodo so potrebovali le podatke o hitrosti (prepotovana razdalja na dan) prvega in zadnjega dne poti, ki so jo želeli izmeriti, in iz tega so lahko izračunali celotno pot v tem obdobju. To pa so naredili tako, da so ta dva podatka vstavili v graf (v(t)), točki povezali med sabo in tako so dobili trapezoid, iz ploščine katerega je mogoče razbrati, kakšno razdaljo je planet prepotoval.

Ossendrijver je prevedel kar nekaj babilonskih tablic, ki so napisane v klinopisu, in ugotovil, da štiri med njimi vsebujejo matematično zahteven izračun položaja Jupitra na nebu, ki temelji na izračunu ploščine trapezoida.

Do sedaj je veljalo, da je bila zamisel o izračunu gibanja telesa s prikazom površine na grafu hitrosti glede na čas prvič izumljena in uporabljena v 14. stoletju našega štetja, izpopolnil pa jo je pozneje Isaac Newton, ki ji uvedel integralni račun. Toda razkriti zapisi na tablicah starih Babiloncev to stališče izpodbijajo.

Babilonci so dneve v tednu povezovali z nebesnimi telesi, in sicer na naslednji način: pet planetov, vidnih s prostim očesom, skupaj s Soncem in Luno sestavlja sedem najsvetlejših glede na zvezde periodično premikajočih se nebesnih teles. Babilonci so jih imeli za božanstva, vsakemu med njimi so posvetili po en dan in to so ponavljali v neskončnost. Tako so ustvarili tudi našo nepretrgano verigo tednov.

Še iz sedanjih evropskih imen za dneve v tednu lahko razberemo, kateremu nebesnemu božanstvu oziroma planetu je bil posvečen kateri dan v tednu.

Nemški Sonntag ali angleški Sunday nam pove, da je bila nedelja posvečena Soncu. Italijanska imena (pa tudi podobna francoska) lunedi, martedi, mercoledi, giovedi, venerdi kažejo na to, da je bil ponedeljek posvečen Luni, torek Marsu, sreda Merkurju, četrtek Jupitru oz. Jovu, petek Veneri, angleški Saturday pa na to, da je bila sobota posvečena Saturnu.

Stare glinaste tablice, popisane s klinopisom, namreč opisujejo postopek računanja Jupitrovega premika vzdolž ekliptike po načelu trapezoida. Računali so, kako se iz dneva v dan spreminja hitrost planeta, in razdaljo, ki jo prepotuje 60-dnevnem intervalu. Ossendrijver je ugotovil še, da so dobljeni trapezoidni graf razdelili na dva manjša trapezoida, da bi določili čas, v katerem Jupiter prepotuje polovico opazovane poti.

In tako je to prvi dokaz za uporabo geometrijskih metod v stari babilonski astronomiji, za katere je do sedaj veljalo, da so izračune delali z izključno aritmetičnimi koncepti, kar pomeni brez uporabe geometrije. To priča tudi o sposobnosti abstraktnega mišljenja človeka pred več kot dvema tisočletjema.

Čeprav na babilonskih tablicah ne vidimo takšnih grafov, so na njih opisani postopki računanja po načelu trapezoida. “To je odprlo nove možnosti za izračunavanje gibanja, ki so jih lahko uporabili tudi za druge planete, za druge dele Jupitrovega gibanja,” je dejal Ossendrijver. “Vendar se primeri tega niso ohranili. Imamo samo te štiri tablice, ki se vse nanašajo na Jupiter in na 60-dnevno obrobje. To je precej neobičajno.”

Padci civilizacij prinesejo pozabo

Ko je okoli leta 100 n. št. prišlo do propada Babilonske kulture, je bila s tem pozabljena tudi tehnika preračunavanja gibanja planetov, kot so jo poznali Babilonci, medtem ko so je del preostalega astronomskega znanja ohranil vse do danes.

ODKRITJA BABILONCEV, KI SO VELJAVNA ŠE DANES:

  • Nebo so razdelili na 360 kotnih stopinj tako, da so zaokrožili število dni v letu, v katerem Zemlja naredi en obhod okrog Sonca.
  • Poznali so leta, mesece, tedne, dneve, minute in sekunde, kot jih poznamo danes.
  • Imeli so setvene koledarje.
  • Znali so napovedati položaje planetov.
  • Določili so uporaben sistem zodiaka (tablice usode), ki je bil merilo za merjenje nebesnega časa. Razdelili so ga na dvanajst ozvezdij in jih poimenovali po živalih.
  • Odkrili so 18,6-letni cikel Lune, s katerim so ustvarili prve razpredelnice gibanja Sonca, Lune in       planetov, pozneje pa so to znanje uporabili stari Grki za napovedovanje mrkov.
  • Babilonci so poznali pet (vidnih) planetov, in sicer: Merkur, Saturn, Jupiter, Venero, Zemljo (vendar  tedaj zanjo še niso vedeli, da je planet, saj je bil njihov  pogled geocentričen z Zemljo kot središčem vesolja).

Takšna odkritja nas ne morejo pustiti ravnodušne. Kajti tu se pojavi vprašanje, kaj vse so stare kulture znale in obvladale, vendar je bilo tisočletja pozabljeno. So bile res tako nerazvite, kot jim to pripisujemo danes? Verjetno ne, saj kot vidimo, nova odkritja podirajo dosedanje teorije. Bo pa potrebnega še kar nekaj časa in raziskovanja na tem področju, da bomo bolje spoznali resnično podobo starih civilizacij in človekovega razvoja.

Pripravila Jerica Jerič

Viri:

http://science.sciencemag.org/content/351/6272/482

http://www.space.com/31765-ancient-babylonians-tracked-jupiter-with-math.html

https://www.sciencenews.org/article/babylonians-used-geometry-track-jupiter%E2%80%99s-movements

Zanimivosti|