Nekaj malega o šahu …

Izvor

Ali je ta “kraljeva igra” najstarejša intelektualna igra na svetu? Pravzaprav je kraj in čas rojstva šaha zelo težko določiti. Na področju celotnega starega Orienta, od Kitajske pa vse do Egipta, so že od pradavnih časov poznali igro, pri kateri na neke vrste šahovnici poteka boj med figurami. Kljub temu pa Indija velja kot dežela, kjer se je, domnevno v 6. stoletju, šah prvič pojavil.

O nastanku šaha obstaja več legend, a najbolj razširjena je legenda o modrecu Sisi Ben Dahiru in mladem kralju Šahramu, ki je bil tiran in je tlačil svoje ljudstvo. Da bi kralja poučil, da brez ljudstva ni možno vladati, je Sisa Ben Dahir izumil igro šah in pokazal, kako tudi najslabša figura – pešec lahko odloči o izidu boja na 64 poljih in prinese zmago. Kralj se je hitro naučil premikati figure in se nad igro tako navdušil, da je modrecu ponudil, da izbere kakršnokoli nagrado si želi.

Sisa Ben Dahir si je od kralja zaželel navidez skromno nagrado: toliko žita, kolikor bi dobili, če bi na prvo polje šahovske figure položili eno zrno, na drugo dve, na tretje štiri itn. Skratka, na vsako nadrejeno polje dvakrat več kot na predhodno. Kralj je pomislil, da gre pri tem za zanemarljivo količino, zato je modrecu predlagal, naj si izbere kaj bolj vrednega. Modrec pa je vztrajal pri svoji želji. Pozneje je bil kralj nadvse presenečen, kajti povedali so mu, da na celem svetu ni toliko žita, ki bi zadostil želji Sise Ben Dahira. Gre za količino 18.446.744.073.709.551.615 zrn oziroma 18 bilijonov meric žita.

Kot spomin na ta dogodek, pravi legenda, se šahovska polja v Indiji imenujejo “kohtazara”, kar pomeni žitnica.

Pozneje si je ta igra pot utrla v Perzijo, od koder so jo v 10. stoletju v Evropo prenesli Arabci. Šah se je širil tudi proti vzhodu na Kitajsko in Japonsko ter proti severu v Rusijo in Skandinavijo.

Treba je poudariti, da je vsaka družba, vsaka kultura spreminjala pravila in način igranja šaha ter se pri tem naslanjala na lastno tradicijo. Čeprav ima šah v Indiji, na Kitajskem, Japonskem in v Evropi isti izvor, se v posameznih segmentih zelo razlikuje od države do države.

Od rituala do igre

Šahovnica je sestavljena iz 8 x 8 polij. Že od starodavnih časov zmnožek teh dveh števil (64) predstavlja kozmični red – Vastu Purusha mandala, sveto bivališče bogov hindujskega Panteona, pri čemer štiri središčna polja predstavljajo Brahmo, stvarnika. Po tem principu so svečeniki arhitekti tudi risali načrte za mesta in svetišča.

Vendar pa se je tako v Indiji kot tudi Perziji šah kasneje oddaljil od rituala, tako da so ga igrali v bolj posvetne namene. V 10. stoletju, potem ko so Arabci v Evropo prenesli šah, ki naj bi bil sicer indijskega izvora, se je ta v manj kot enem stoletju razširil znotraj celotne srednjeveške družbe. Šah je bil še posebej priljubljen pri aristokraciji, ki ga je igrala predvsem za zabavo, ljudstvo pa je način igranja šaha priredilo tako, da so igralci metali kocko in igrali za denar. V dveh stoletjih se je evropski šah kar precej oddaljil od arabskega in indijskega šaha. Tako se je ta igra, pri kateri je bila šahovnica sprva bojno polje, spremenila v dvorno igro, kjer so prišle do izraza fevdalne vrednote. Spremenile so se predvsem šahovske figure, ki so dobile močan simbolični pomen.

Šahovnica je tako predstavljala srednjeveško mesto, kjer živijo ljudje, ki pripadajo različnim družbenim slojem. Cerkev je šah odobravala zgolj kot simbolični univerzum, če pa je šlo za zabavo, ga je prepovedovala. V simboličnem smislu je srednjeveška šahovnica predstavljala mikrokozmos, v katerem sta se odražala usoda in družbeni red. Črna in bela barva sta simbolizirali življenje in smrt, dobroto in greh. Figure pa so predstavljale ljudi, ki imajo skupno bistvo in kjer ima vsakdo svoje naloge in dolžnosti.