Bagdadska baterija – 70 let protislovij
Nemški arheolog Wilhelm König, ravnatelj Nacionalnega muzeja v Iraku, je leta 1938 opisal 13 cm visoko glineno posodo, ki je kmalu zatem postala znana pod imenom ”Bagdadska baterija”. Našli so jo skupaj s še nekaterimi podobnimi predmeti v mestu Khujut Rabu v neposredni bližini Bagdada.
Že sama njena podoba in način, na katerega je bila narejena, v nas vzbudita vprašanje, čemu je bila namenjena. Nekdo z osnovnim poznavanjem elektrotehnike pri kombinaciji dveh kovin (železo in baker), ki sta vstavljeni v valju podobno posodo, hitro pomisli na galvanski člen ali baterijo.
Za elektrokemično reakcijo bi bilo dovolj v glineno posodo vliti najnavadnejši kis, da bi se med železom in bakrom pojavila električna napetost. To odkritje samo po sebi niti ne bi bilo tako pomembno, če ne bi bila majhna glinena posoda stara več kot 2000 let! Po svoji obliki in izdelavi lahko takšen tip keramike uvrstimo v obdobje sasanidskega cesarstva (224 pr. n. š.–640 n. š.).
Težko je dokazati, da so to posodo sploh kdaj uporabljali kot vir električne energije, kar je tudi razlog za številna protislovja.
Pričakovati bi bilo, da je ob takšnih predmetih na nahajališčih moč najti tudi nekakšne električne prevodnike (žice), vendar v tem primeru ni bilo tako. Poleg tega niso našli niti ploščic z vsaj namenoma nejasnimi navodili, ki bi pojasnjevale način uporabe baterije.
Iz vseh teh razlogov uporabe elektrike v starodavnih časih niso mogli arheološko dokazati. Obstaja možnost, da so ta predmet v preteklosti uporabljali za pozlačevanje srebra in bakra. Kovinske predmete je namreč možno pozlačevati s pomočjo šibkih virov istosmernega električnega toka (galvanizacija), kar bagdadska baterija v svoji osnovi tudi je.
Moderna znanost priznava Alessandra Volta kot izumitelja prvega galvanskega člena (baterije), vendar zgodovinska pričevanja dopuščajo možnost, da so tudi v daljnji preteklosti obstajali izumi, ki so proizvajali električno energijo.
