Najstarejši teleskop
Mnoge stvari, ki so bile odkrite v zadnjih nekaj stoletjih, smo pravzaprav samo ponovno potegnili iz reke časa. Vsako tako odkritje nas spodbudi, da se vprašamo, ali imamo zares prav, ko z omalovaževanjem gledamo na preteklost in znanje davnih stoletij. Ena od vej znanosti, »rezerviranih« za najnovejšo dobo, je astronomija s svojimi močnimi inštrumenti. Vendar pa je po besedah profesor Giovannija Pettinata z Univerze v Rimu bila astronomija prav tako dobro razvita tudi v starem veku. Navaja, da je znanih več kot štiri tisoč besedil, ki omenjajo okoli štiri tisoč zvezd, gibanje Sonca in Lune ter pet planetov, ki so vidni s prostim očesom – Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn.
Še posebej preseneča opis Saturna kot boga, obkroženega s kačo, saj je Saturnov prstan mogoče videti le s pomočjo teleskopa. Zato profesor Pettinato meni, da so Asirci izdelovali teleskope veliko stoletij pred njihovim »uradnim« izumom. V Britanskem muzeju hranijo eksponat, ki naj bi bil po besedah Pettinata del nekega teleskopa. Gre za lečo, ki jo je leta 1850 na mestu, kjer so se nahajale Ninive, našel slavi arheolog Sir John Layard. Na tej lokaciji v današnjem Iraku so bile odkrite tudi ploščice s klinasto pisavo, na katerih je opisana leča, in zlate cevi, ki so jih uporabljali astronomi za povečevanje. Prav te ploščice, najdena leča in astronomska spoznanja Babiloncev in Asircev so argumenti, na katerih sloni trditev profesorja Pettinata, da je teleskop obstajal mnogo prej, še preden so ga začeli uporabljati nizozemski mojstri v XVI. stoletju. Poleg tega so na Kreti v sveti votlini na gori Ida našli še eno lečo, ki je močnejša in bolj kakovostna od tiste iz Niniv, časovno pa jo umeščajo v V. stoletje pr. Kr.
Kljub temu da današnja znanost to nerada prizna, so starodavna ljudstva posedovala mnogo več znanja, kot bi po našem ukoreninjenem mišljenju ”smela”.
