Kamnita pumina glava – Sacsayhuaman
Severno od Cuzca, glavnega mesta starodavnih Inkov, na približno 3550 metrih nadmorske višine, skoraj pet stoletij po propadu inkovskega cesarstva še vedno stojijo veličastni zidovi Sacsayhuamana (Saksaq Waman), utrdbe, ki s svojimi razsežnostmi in načinom gradnje še vedno osuplja arheologe, zgodovinarje in turiste.
Ko so španski osvajalci prvič prišli v ta prostor, nikakor niso mogli dojeti, kako je to “divje” perujsko ljudstvo “brez izobrazbe in brez sposobnosti logičnega mišljenja” zgradilo takšen kompleks. Verjeli so celo, da bi to lahko bilo delo demonov ali zlih duhov. Mnogi so še danes skeptični glede tega, da so lahko starodavni Inki zgradili takšno čudo, zato nekateri menijo, da imajo pri tem prste vesoljci s svojimi višjimi tehnologijami, drugi pa, da je to delo nekakšnih velikanskih predhodnikov Inkov.
Kamnita pumina glava
Da bi popolnoma uvideli pomen utrdbe Sacsayhuaman, jo moramo postaviti v kontekst okolja, v katerem je bila zgrajena. Cuzco, sveto mesto, katerega ime v kečuanskem jeziku pomeni “popek sveta”, je zgrajen v obliki pume, živali, ki je bila za starodavne Inke sveta. Tako je bil trebuh pume glavni mestni trg Chuquipampa, bližnja reka Tullumayo je tvorila njeno hrbtenico, Sacsayhuaman na dvignjenem predelu pa njeno glavo. Velikanski zidovi Sacsayhuamana so zgrajeni na pobočju in razporejeni v obliki cikcak. Če bi iz zraka opazovali celoto, bi bili ti zidovi videti kot zobje pume. Vsa svetišča znotraj mesta so skrbno razporejena glede na položaje zvezd, kar poleg osupljive graditeljske veščine kaže na izredno poznavanje astronomije.
Neverjeten inženirski dosežek
V večini arheoloških dokumentov, ki govorijo o tem kompleksu, lahko najdemo podatek, da se je gradnja utrdbe Sacsayhuaman začela leta 1438 med vladavino devetega Inke Pachacuteca, končana pa naj bi bila leta 1508. Ostanki treh zidov, razporejenih v obliki cikcak na pobočju vzporedno eden nad drugim, so danes najveličastnejši del trdnjave, pri katere gradnji naj bi sodelovalo približno 25000 ljudi. Vsak od treh zidov, razporejenih v obliki cikcak, skupaj meri približno 400 metrov, sestavlja pa ga 60 manjših povezanih zidov. Za gradnjo so uporabljeni bloki apnenca, največji med njimi pa meri več kot 8 metrov in tehta kar 300 ton! Da bi pričarali to veličino, zadostuje omeniti, da povprečni gradbeni žerjav, ki ga običajno uporabljajo pri gradnji velikih zgradb, lahko dvigne breme, ki tehta približno 3 tone. To pomeni, da bi starodavni Inki za dvigovanje bloka kamna potrebovali sto takšnih žerjavov.
Zgodba o izgradnji Sacsayhuamana je še zagonetnejša, ker v polmeru 30 kilometrov ni najdeno večje nahajališče apnenca, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za gradnjo. Poleg tega so ti ogromni kamniti bloki nepravilnih oblik postavljeni eden na drugega s tako popolnostjo, da mednje ni mogoče vstaviti niti travne bilke. Med bloki ni vezivnega sredstva, ni ometa, robovi pa so gladki in lepo zaobljeni. Ni okrasja niti napisov, le goli kamen.
Trije stolpi
Na vrhu teh zidov so nekoč stali trije veliki stolpi, od katerih so danes ostale samo ruševine, 22-metrski premer temelja največjega med njimi, Muyuq Marca, pa daje slutiti, kako močno je moralo biti nekoč zidovje. Ostanki stolpa Muyuq Marca so sestavljeni iz treh koncentričnih krožnih zidov, med seboj povezanih z ravnimi zidovi, tako da celotna konstrukcija spominja na pajčevino. Proti osrednjemu krožnemu zidu vodijo trije kanali, ki so najverjetneje z vodo napajali rezervoarje v sredini. Celoten kompleks ima neverjetno razdelan vodovodni sistem in sistem za zbiranje deževnice.
Druga dva stolpa – Paucar Marca in Sallaq Marca – sta bila enako oddaljena od prvega, tako da sta skupaj z njim tvorila enakostranični trikotnik in bila za razliko od okroglega stolpa Muyuc Marca kvadratne oblike.
Zadovoljni sokol – varuh skrivnosti
O samem kompleksu lahko največ izvemo od kronista Garcilasa de la Vege, rojenega leta 1539 v Cuzcu, sina španskega kapitana in inkovske princese, vnukinje velikega vladarja Tupac Yupanquija.
Garcilaso de la Vega ni zapustil zapisa, kako so bili zgrajeni zidovi Sacsayhuamana (v prevodu “zadovoljni sokol”). Zapisal je: “(…) človek zares težko dojame, kako so lahko ti Indijanci brez naprav in orodij rezali, brusili, dvigovali in spuščali tako velike kamnite bloke, ki so prej podobni delom gora kot gradbenemu kamnu, in jih natančno postavljati na njihova mesta.” Če bi bili kateri od graditeljev živ, dokler je bil de la Vega še mlad, je prav neobičajno, da mu nihče ni povedal zgodbe o tem, kako naj bi bil ta kompleks zgrajen. Ali to pomeni, da je Sacsayhuaman morda starejši, kot mislimo danes?
Danes Sacsayhuaman najpogosteje opisujejo kot utrdbo in opazovalnico, ker je zgrajen na mestu, ki ga s treh strani obdajajo strmine, od tod pa se ponuja tudi odličen pogled na celotno območje Cuzca. Toda to so le ugibanja. Nekateri avtorji menijo, da je bilo to svetišče in da tri trdnjave predstavljajo tri ravni religijskega sveta Inkov – prvi, spodnji je Ukju Pacha (podzemni svet), srednji Kay Pacha (zemeljski svet) in zgornji Hanan Pacha (nebeški svet). Če k temu dodamo podatek, da je Sacsayhuaman z dvokilometrskim podzemnim tunelom neposredno povezan s Qurikanchom v Cuzcu, glavnim svetiščem, posvečenim najvišjemu inkovskemu bogu – bogu sonca Intiju – lahko domnevamo, da je imel celotni kompleks poleg vojaške tudi religijsko vlogo.
Začetek konca
Ne glede na to, kje je resnica, zgodovinska dejstva govorijo, da so Inki pred koncem svoje vladavine ta kompleks uporabljali kot trdnjavo in v boju do zadnjega diha proti konkvistadorjem izgubili bitko. Španski osvajalci na čelu s Franciscom Pizarrom so leta 1533 vdrli v Cuzco, vrgli s prestola tedanjega vladarja Atahualpo, vpeljali diktaturo in ubili vsakogar, ki ni priznaval španske oblasti. Tri leta pozneje, 6. maja 1536 je inkovski vodja Manco Inca Yupanqui zbral približno tisoč bojevnikov in se odpravil v vojno proti Špancem. Toda ponosni Inki so se naposled vseeno uklonili močnejšemu nasprotniku, ne le zaradi njegove premoči, temveč tudi zato, ker so številni bojevniki podlegli črnim kozam, ki so jih s seboj prinesli evropski osvajalci. Konkvistadorji so zatem oblast v Cuzcu še okrepili in še naprej uničevali inkovsko cesarstvo. Kamnite bloke zidov Sacsayhuamana, ki so vsaj tri metre višji kot danes, so uporabljali kot gradbeni material za svoje hiše in cerkve.
Če bi ti kamni lahko govorili, bi verjetno slišali zgodbe o neverjetnih zapletih in obratih in morda bi šele tedaj spoznali pravo resnico o Sacsayhuamanu.