Potresi omogočajo življenje na Zemlji

Življenje je možno le, če se ustvari gibanje, ki ohranja ravnovesje pogojev, potrebnih za življenje. K temu v veliki meri prispevajo potresi. Ta trditev se sprva zdi težko sprejemljiva, predvsem če na potrese gledamo kot na naravne katastrofe, zaradi katerih vsako leto umre več kot tisoč ljudi. So pa kljub temu nujni ravno za ohranitev življenja na Zemlji.

Potresi so posledica premikov zemeljske skorje oziroma tektonskih plošč. Kot že vemo, je iz tektonskih plošč sestavljena zemeljska skorja oziroma njen plašč, ki prekriva Zemljino površino. Te tektonske plošče pa se stalno gibljejo – razpadajo, se ločujejo, drsijo druga proti drugi in med seboj trkajo, zaradi česar nastajajo gore, vulkani, doline in globočine morskega dna.

Ste se kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi te plošče mirovale?

Ohranjanje nujne hribovitosti

Brez trkov tektonskih plošč se gore ne bi več dvigovale. Brez te sile, ki ustvarja gore, pa bi erozija sčasoma v doline prinašala vse več materiala, zato bi se nadmorska višina gorovij znižala  in površje Zemlje bi tako postalo rahlo zaobljeno.

S tem bi se spremenil tudi tok rek, ki bi postajal vse počasnejši in nazadnje bi reke izginile ter bi ostala le močvirja. Tekoče reke prinašajo svežino in življenje, splošni zastoji vode pa bi prinesli trohnenje in bolezni.

Vreme bi se drastično spremenilo, saj ne bi imeli več visokih gora, ki vplivajo na potek vetrov, ti pa na vremenske vzorce.

Naslednji pomemben dejavnik tektonskih premikov je, da vplivajo na pretok snovi med litosfero in atmosfero. Tako kroženje ogljika in dušika skupaj s kroženjem vode povzroča zaporedje dogodkov, ki so ključni za ohranjanje življenja na Zemlji.

Tektonski premiki pomagajo pri kroženju ogljika

Ogljik kot kemični element kroži in se izmenjuje med različnimi življenjskimi območji – zemeljsko, morsko in zračno biosfero,  hkrati pa se mora med temi območji vzpostaviti ravnovesje.

Glavni pretok atmosferskega ogljika v obliki CO₂ v zemeljsko in vodno biosfero poteka posredno s fotosintezo in  neposredno z raztapljanjem. Nazaj v atmosfero pa se vrača z dihanjem ali izgorevanjem. Pri tem pretoku se del ogljika vgradi v žive organizme in se po njihovi smrti nalaga v litosferi in na dnu oceanov, kjer je tudi večina zalog zemeljskega ogljika.

Če ne bi bilo tektonskih premikov, bi se lahko milijone let zadrževal v litosferi in bi ga bilo v kroženju preostalega ogljika iz leta v leto manj. Ravno tektonski premiki namreč skupaj z vulkanskimi izbruhi omogočajo, da se tudi ta del ogljika vrača nazaj v kroženje.

Izpodrivanje tektonskih plošč je namreč proces, v katerem celinska skorja drsi pod drugi del skorje. Ta izpodrinjena skorja, ki vsebuje z ogljikom bogate usedline, se pri tem stopi in postane magma, material, ki bo pozneje prišel na površje z vulkanskimi izbruhi. Globoko v Zemlji namreč staljena magma raztaplja pline, kot sta vodna para in ogljikov dioksid. Ko se magma dvigne, se tlak zmanjša in plini, ujeti v magmi, se sprostijo. Magma zato postane redkejša in se lažje dvigne na površje. S tem se kroženje ogljika sklene.

Človek ruši ravnovesje kroženja ogljika

Ogljik iz zemeljske skorje črpamo tudi ljudje v obliki fosilnih goriv za pridobivanje energije, pri njihovem gorenju pa se v atmosfero zopet izloča ogljik. V zadnjih letih se zato vse več ogljika izloča v atmosfero, in sicer več kot se ga izloča iz nje. Pri tem je treba poudariti, da človek s krčenjem gozdov dodatno zmanjšuje naravno sposobnost izločanja CO₂ iz atmosfere, ki ga rastline potrebujejo pri fotosintezi.

Človek zato vpliva na naravno kroženje ogljika in nekateri domnevajo, da s takšnimi posegi tudi na splošno pripomore k segrevanju ozračja in podnebnim spremembam.

Kroženje dušika

Gibanje tektonskih plošč prispeva tudi k uravnovešanju dušika, večinskega atmosferskega plina, ki sestavlja 78  % naše atmosfere. Brez tektonike v atmosferi ne bi imeli toliko dušika, ker bi ga večina ostala ujeta v kamnino, kot je to v primeru Marsa in Venere, na katerih ni tektonskih premikov. Vendar se na Zemlji del dušika iz litosfere po podobnem krogu, kot smo ga opisali zgoraj, z bruhanjem vulkanov vrača v atmosfero.

Geoznanstvenika Sami Mikhail in Dimitri Sverjensky iz ustanove Carnegie Institution of Washington sta prek izračunov ugotovila, kaj naj bi se dogajalo z dušikom, ko z vrtinčastim kroženjem ob tektonskem premikanju plošč potuje skozi globine zemeljske kamnite podlage.

Ko se oceanska plošča »potopi« pod celinsko ploščo, se med ta stik dveh tektonskih plošč ujamejo usedline in voda. Ko se tako ujete snovi segrejejo, amonijak, sestavljen iz dušika in vodika, reagira s kisikom. Iz te reakcije nastaneta dušik in voda, ki se pozneje izločita z vulkanskimi izbruhi. Tako dušik iz kamnin v obliki silikatnih mineralov najde svojo pot nazaj v atmosfero.

Vsi ti podatki nam lahko pomagajo razložiti, zakaj imata Venera in Mars tako drugačno atmosfero od Zemlje, čeprav je vsebnost ogljika in dušika pri vseh treh planetih precej podobna.

Nastanek in vzdrževanje življenja

Vidimo lahko torej, kako pomembni so premiki tektonskih plošč za oblikovanje ekosistema, ki nam omogoča življenje. Vidimo tudi, da oddaljenost od Sonca, naklon planeta in njegovo vrtenje še zdaleč niso edini pogoji, da bi bilo omogočeno življenje na določenem planetu.

Zemlja je zato poseben planet, saj je z vsako dovršeno podrobnostjo ustvarila pogoje, ki so ravno pravšnji za razcvet življenja, kot ga poznamo danes. Te pogoje ni samo ustvarila, temveč jih ves čas usklajeno ohranja, kar navaja k pomisli, da se Zemlja obnaša kot živo bitje.

In zakaj še ne moremo napovedati potresov in vulkanskih izbruhov? Morda zato, ker še ne poznamo vsega, na kar ti vplivajo, in nam je njihov za to potrebni ritem še tuj.

__________________

Vir: Nature geoscience