Delia Steinberg Guzmán: Vsakodnevni heroj
Herojstvo je torej v tem, da na vsak dan, na vsako dejanje gledamo kot na preizkušnje, pri katerih uporabimo vse svoje moči – od tistih fizičnih pa do subtilnih moči svoje duše in inteligence. Včasih bomo padli, a ne glede na to, kolikokrat pademo, tolikokrat bomo tudi ponovno vstali … Mar v sebi še vedno ne čutimo heroja? Naredimo prostor zanj in videli bomo, da bo rasel kot steber v naši lastni notranjosti.
Ko je klasična filozofija poveličevala heroje – in s tem vsem omogočila, da so jih prepoznali kot take – se ni opirala le na bojne podvige ali na tista dejanja, pri katerih so se heroji izkazali s svojimi psihičnimi ali telesnimi zmožnostmi. Tako v besedah številnih filozofov slutim tih in diskreten klic k posnemanju teh herojev v vsej običajnosti svojega življenja, na tem bojnem polju, ki ga je – zakaj pa ne – usoda namenila vsakomur med nami.
Delia Steinberg Guzmán se je rodila leta 1943 v Buenos Airesu v Argentini. Od leta 1991 je mednarodna predsednica Nove Akropole. Predava po različnih državah v Evropi, Ameriki in Aziji. Objavila je številne članke s področja filozofije, glasbe, zgodovine in kulture. Napisala je več kot trideset knjig o praktični filozofiji, psihologiji in starodavnih civilizacijah.
Format: 130 x 205 mm
Št. strani: 104
Vezava: trda
Cena: 10 €
Naročilo knjige
Iz knjige Vsakodnevni heroj:
Zakaj se čustva obrabijo?
Včasih se je zanimivo vrniti k vprašanjem, ki smo si jih zastavljali ob naših prvih korakih na poti nekega filozofskega ideala. To je dobro predvsem zato, da bi potrdili odgovore, ki so nam jih prinesle izkušnje, in se prepričali, da duh v svojih temeljnih pogledih ostaja nespremenljiv.
Davno tega me je skrbelo, kako prepričano so »odrasli« napovedovali, da bodo moje sanje, moja hrepenenja po drugačnem, boljšem, globljem in polnejšem življenju kratkega roka. Dejali so mi – takrat meni, toda bojim se, da danes tudi mnogim drugim v podobnem položaju – da so ideali dobri za izpolnitev mladostnega obdobja, da zanetijo ogenj, ki spodbuja k delovanju. Toda pozneje bo življenje s svojimi zahtevami, svojo ponavljajočo se rutino in razočaranji že utišalo te ideale ter odstopilo prostor konkretnejšim in bolj praktičnim načinom delovanja.
Tedaj sem se tem trditvam upirala, kar počnem še danes. Prej sem se upirala s prekipevajočo močjo mladosti, danes pa se opiram na svoje lastne izkušnje. Slednje so mi tudi potrdile, da tisti zakoni, ki so se zdeli nespremenljivi in ki so jih narekovale prejšnje generacije, niti niso takšni.
Po drugi strani obstajajo tudi dejstva, ki stara vprašanja puščajo brez odgovorov. Ni nujno, da vsi tisti idealisti, ki si v svojih prvih letih želijo »osvojiti svet«, še naprej vztrajajo z enakim zagonom, tudi ko pridejo težki trenutki. Zakaj se ideje in čustva obrabijo? Kaj se zgodi s tistim, ki na svoji poti dopusti, da umre tisto najboljše, kar nosi v sebi?
Danes vem, da se lahko obrabi samo to, kar je že po naravi minljivo. Povsem logično je, da naša materialna telesa izgubljajo moč in da nas energija, ki je le druga oblika materije, postopoma zapušča. To je zakon, ki velja za vse, kar obstaja v tem objektivnem svetu. Toda če se poglobimo v subjektivnejše plasti človeka, kot so njegovi občutki in ideje, če se lahko oddaljimo od strogo materialnega – mar s tem ne bomo dosegli večje trajnosti?
Članek se nadaljuje.
