Kdo riše kroge v žitu?

Ena izmed ugank, ki še danes buri duhove, so geometrične oblike, vtisnjene v poljih, najpogosteje žitnih, vendar tudi v zemlji, pesku, ledu in snegu. Ti liki so sestavljeni iz izredno lepih in harmoničnih vzorcev. Eni imajo obliko dvojnih spiral, ki so izoblikovane po matematičnih načelih, drugi so podobni mandalam, nekateri pa celo prikazujejo sončni sistem s pravilnim razmerjem velikosti. K zagonetnosti tega fenomena prispeva tudi to, da so ti liki najpogosteje vidni le iz zraka.

V žitnih poljih so stebla nežno upognjena navzdol, najbolj zanimivo in nenavadno pa je, da slednja niso zlomljena ali na kakršenkoli način poškodovana, ampak nadaljujejo z rastjo in dozorevanjem vse do žetve. Če bi bilo žito upognjeno zaradi valjarja ali pohojeno, bi stebla bila zdrobljena, okrog pa bi morale ostati sledi gibanja.

Dolga leta so v laboratorijih analizirali na tisoče vzorcev teh rastlin in tal z različnih delov sveta. Rezultati so pokazali, da so bile rastline na celični ravni izpostavljene energetskemu vplivu, za katerega tudi predpostavljajo, da je bil vzrok nastanka teh likov. Na vzorcih prsti in peska so znanstveniki zasledili spremembe ionskega potenciala. Prav tako se zdi, da je v ”krogih” tudi po njihovem nastanku prisotno energetsko polje, ki včasih vpliva na fotografsko opremo ter naprave znanstvenikov in novinarjev, kamere pa občasno ujamejo tudi nenavadne svetlobne pojave.

Krogi v žitu niso fenomen našega časa, ampak so stoletna uganka. Najdemo jih lahko na lesorezih, ki so nastali pred več stoletji. Takrat so jih imenovali ”vilinski” prstani in jih pripisovali angelom, vilam, vilenjakom in drugim nevidnim bitjem.

Ti zagonetni liki se najpogosteje pojavljajo v Angliji, v nižavah Wiltshira in Hampshira, dveh sosednjih grofijah, med katerima se nahaja Stonehenge, vedno v bližini menhirjev, gomil in dolmenov.
Krogi v žitu se do leta 1990 pojavljajo le občasno, vendar pa se od tedaj njihovo število in velikost naglo povečujeta.

Kdo riše kroge v žitu? Ali gre kljub vsemu le za spreten trik človeka ali za naravni fenomen, čigar skrivnosti še nismo odkrili, ali pa imajo prav ljubitelji hipotez o letečih krožnikih in vilah?
Kakorkoli že, besede Egdarja Michella, astronavta Apolla 14, so že zmeraj aktualne: ”Ne obstajajo nenaravni ali nadnaravni pojavi, temveč le velike luknje v našem poznavanju tistega, kar je naravno … naša prizadevanja bi morala teči v smeri zapolnitve teh lukenj v neznanju.”