Znameniti psihološki poskus Salomona Ascha dokazuje močan vpliv skupine na posameznika, zaradi katerega ta posameznik očitno napačna dejstva oceni kot pravilna.

Potek poskusa

Za mizo je sedela skupina ljudi, ki so bili poskusni osebi sicer predstavljeni kot prostovoljni udeleženci poskusa, v resnici pa so bili z njim dobro seznanjeni.

V polju na zaslonu se je prikazala črta, ki je služila za referenco. Poleg nje se je odprlo še eno polje, v katerem so bile tri črte. Poskusna oseba je morala ugotoviti, katera od teh treh črt je po dolžini enaka referenčni črti. Na vsakem prikazanem polju je bila ena od treh črt povsem očitno enako dolga kot referenčna črta (glej sliko).

Če skupina pri ocenjevanju ni sodelovala, se poskusna oseba pri izbiranju dolžine črte praktično ni zmotila (napaka je bila le v 0,15% primerov).

V poskusu, v katerem je poleg poskusne osebe sodelovala tudi skupina, je bilo osemnajst ocenjevanj. Pri šestih ocenjevanjih so morale osebe, seznanjene s poskusom, dolžino črte oceniti pravilno (da bi bil poskus videti čim bolj pristen). Pri preostalih dvanajstih ocenjevanjih (ki so se naključno izmenjevala s pravilnimi) pa so morale osebe, seznanjene s poskusom, dati napačno oceno. Vsakokrat je poskusna oseba poslušala odgovore ostalih in zadnja dala svoj odgovor. V tem primeru nobena poskusna oseba naloge ni opravila brez napake. V povprečju je bilo storjenih 37 % napak, kar pomeni, da so se poskusne osebe kar v tretjini primerov (kljub očitno napačnim ocenam) prilagodile večinskemu mnenju. To je hkrati lep dokaz, da so skoraj vse poskusne osebe kljub nazornemu prikazu pod vplivom mnenja večine dale napačen odgovor vsaj enkrat.

Ta izvirni poskus je bil v izveden še večkrat na različne načine. Potrdila se je teza, da večja kot je skupina, bolj se prilagajamo ter ravnamo v skladu z družbenimi pričakovanji in zahtevami namesto s tem, kar sami vidimo in mislimo. Eksperiment si lahko ogledate v VIDEU.