“Da bi resnice povsem razumeli, jih moramo živeti.”
Amonij Sakas, aleksandrijski novoplatonik iz III. stol.

Leta se 480 pr. n. št. so se velike vojaške sile perzijskega cesarstva, ki jih je sestavljalo več kot 30 podjarmljenih ljudstev in po Herodotovih navedbah več kot 2 milijona ljudi, podale na osvajalski pohod v Evropo. Na tej poti se jim je zoperstavila zveza maloštevilnih grških mest, ki so se zbrali okoli Aten in Šparte. Grki so ne glede na neslogo in razdeljene interese dosegli soglasje o obrambni strategiji in poslali majhne zavezniške enote, skupaj 4.000 ljudi, da bi ustavile osvajalca na vratih Grčije, v soteski Termopile.

Na čelu te zgodovinske misije so bili kralj Leonidas in njegovih tristo izbranih Špartancev. Perzijce so zadrževali sedem dni, zadnji dan bitke pa je Leonidas, vedoč, da so izdani in obkoljeni, razpustil vse preživele zaveznike. Špartanci in Tespijci so ostali prostovoljno do konca (približno 1.000 ljudi), dokler niso padli vsi do zadnjega.

Z junaško žrtvijo so zadržali nasprotnika in tako preostalim Grkom omogočili, da se pripravijo na obrambo, jim dali junaški zgled in vlili upanje. To je preostale Grke spodbudilo, da so se še tesneje povezali, in jim omogočilo, da so jeseni istega leta v pomorski bitki pri Salamini, spomladi leta 479 pa na kopnem pri Platajah povsem premagali Perzijce.

Zmage so omogočile razcvet Aten in preostalih mest ter postavile temelje temu, kar je danes vzor evropske civilizacije, trajni ideal kulturnega vzpona, ki še zdaleč ni presežen niti izčrpan.

Danes pri Termopilah stojita spomenika, ki hranita spomin na te dogodke – sodobni, t. i. Leonidasov spomenik z odgovorom Leonidasa na zahtevo Kserksa, perzijskega kralja, Špartancem, naj predajo orožje: “Molon labe!” (Pridi in vzemi!) in drugi, tedanji spomenik z najznamenitejši vojaškim epitafom v evropski zgodovini, zapisan v verzih pesnika Simonida s Keosa:

“O XEIN ANGELLEIN LAKEDAIMONIOIS HOTI TEDE
KEIMETHA TOIS KEINON RHEMASI PEITHOMENOI”

“Pojdi, mimoidoči, in pripoveduj Šparti,
da padli smo v izpolnjevanju njenih zakonov.”

Kultura kot gonilna moč

Junaki pri Termopilah so bili odločeni, da bodo opravili svojo dolžnost, in to brez prisile. Vznemirila jih ni niti neizbežna in zanesljiva smrt. Ker pa se vsi ljudje se bojimo smrti, se lahko vprašamo – kakšni so bili vzgoja, učenje ali verovanja, da so se ti junaki tako odločno zoperstavili strahu?

Da bi to globlje razumeli, se vprašajmo: kdo so bili ti junaki? Kaj so imeli radi? Kaj jih je radostilo? Česa so se bali?

Z iskanjem odgovorov in ohranjanjem spomina na izjemne primere človekovega vzpona varujemo kulturne temelje, temelje človeških prizadevanj, na katerih človek udejanja svojo človeško naravo ter potrjuje izvore svojega dostojanstva.

Stari Grki so verjeli, da Phobos, Strah, prebiva v telesu, Nous, Um, pa je tisti, ki mora zavladati telesu. Po njihovem prepričanju nas prav ta kontrola nad telesom v širšem pomenu, ki vključuje tudi misli, želje in čustva, približuje božanskemu. Menili so še, da življenje ne pripada le človeku samemu, temveč tudi njegovim otrokom, materam in očetom, vsem ljudem, za katere je odgovoren v svojem polisu.

Stari Grki so zato velik pomen pripisovali vzgoji in izobraževanju (gr. paideia), ki sta spodbujala povezovanje s tradicijo in predniki, krepila zavest o odgovornosti za svoja dejanja in poudarjala pomembnost sedanjega delovanja za prihodnost.

V človeku je moč, ki je večja od strahu in nagona po samoohranitvi. Za največjo nesrečo niso imeli smrti, temveč so menili, da je veliko huje ostati sam, brez povezave z bogovi, brez svojega doma in svojega mesta. Zato je politična kazen z izgonom veljala za hujšo od smrtne kazni. Verjeli so, da obstajajo vrednote, za katere je vredno umreti, in da življenje samo po sebi nima vrednosti, če ni oplemeniteno s povezavo duš, z nerazdružljivimi prijateljskimi povezavami, ki vzklijejo, ko so ljudje vzgojeni v ljubezni in predanosti svojemu mestu s spoštovanjem njegovih zakonov ter živijo skupne vrednote. Na tem je temeljil pogled na svet antičnega človeka, ki je že od otroštva poslušal Homerjeve verze in poskušal živeti tako, da bi bil vreden svojih junaških prednikov.

Špartanska vzgoja

Ker sami Špartanci o sebi niso pustili nobenih pisnih sledi, so razprave o njihovem vrednostnem sistemu postale tema tisočih knjig in vsak čas jih poskuša razumeti na svoj, bolj ali manj omejen način. Po eni strani občudujemo njihov jedrnati, lakonski način izražanja, njihovo junaštvo in zelo močno samodisciplino. Po drugi strani pa jim očitamo, da so bili zaprta, konzervativna in militantna družba, v kateri je vojaška manjšina brezčutno vladala večini, ki so jo sestavljali služabniki in sužnji, očitamo jim pomanjkanje družinskega življenja in podobno. Skratka, težko celovito razumemo njihov pogled na življenje.

A preden na kratko predstavimo špartansko vzgojo po Ksenofontovih in Plutarhovih zapisih, moramo poudariti, da današnji čas nima razumevanja za to, kar so Špartanci cenili, spoštovali in imeli radi. Po njihovem mnenju je bila na primer svoboda v tem, da človek sebe da na voljo skupnosti na kar najboljši način in da po najboljših močeh opravi svojo dolžnost, ki jo ima kot človeško bitje.

Šparta je bila od VIII. do IV. stol. pr. n. št. najvplivnejši grški polis ne le zaradi vojaške nepremagljivosti, temveč tudi zaradi pravicoljubnosti, spoštljivega odnosa do zaveznikov in modrih odločitev v posredovanju pri stalnih bojih in spopadih med grškimi polisi.

Če se poglobimo v način življenja in običaje Špartancev, bomo videli, da so bili za moč Šparte najpomembnejši njeni zakoni, ki jih je po izročilu uvedel Likurg, pogumen in moder zakonodajalec, ki so ga pozneje povzdignili v božanskega junaka. Likurg ni dovolil, da se zakoni (oz. t. i. retre) zapišejo, ker je bil prepričan, da se s tem ne bodo ohranili. Želel je, da bi se z vzgojo vsadili v srce in um vsakega državljana, da bi jih ta kar najbolje udejanjal v vsakdanjem življenju. V tedanji Šparti je izvedel pomembne reforme, ki so korenito spremenile način življenja in vrednote državljanov. Vse politične strukture, ki so nastale na podlagi teh zakonov, so temeljile na osebni odgovornosti posameznika za svoja dejanja pred državo in bogovi. Za razumevanje špartanskega načina življenja je pomembno, da so prav Špartanci častili bogove najbolj zavzeto od vseh Grkov. Da bi Likurg to omogočil, je predpisal skromne žrtve, ki so bile dostopne vsakemu državljanu. V skladu z grško filozofijo, povezano z misteriji, to, kar je mogoče zaznati s čuti in kar je mogoče videti s fizičnimi očmi, ni prava resničnost. V sodobnem zgodovinskem romanu Stevena Pressfielda Gates of Fire¹ eden od špartanskih ščitonoš pri Termopilah to pojasnjuje tako: “In zemlja in vse na njej so samo utelešenje subtilnejše in globlje resničnosti za vsem tem, nevidne za smrtnikova čutila. Vse to, kar imenujemo resničnost, je samo odraz tega skritega temelja, ki je večen, neuničljiv, ki je za zastorom naših omejenih čutil. Resnično je samo to, kar presega naše čute. Duša. Materinska ljubezen. Pogum. Samo to je blizu bogovom, ker obstaja z obeh strani smrti, za zastorom pa tudi pred njim.”

Likurg je s svojimi reformami odvzel oblast kralju in jo predal svetu starešin, v katerega je bilo izvoljenih 28 dokazano modrih in moralnih državljanov, t. i. gerontov. Vsi prebivalci z vsemi državljanskimi pravicami, t. i. špartiati – ki polnopravni državljani niso bili z rojstvom, temveč so to postali šele po končanem izobraževanju – so postali enakopravni ob dopolnjeni starosti 30 let in so lahko volili 5 eforov, nadzornikov, ki so skupaj z geronti sprejemali vse pomembne odločitve za državo. Te odločitve sta nato morala izvajati kralja z nasledstveno pravico (potomca mitološkega junaka Herkula), ki sta poveljevala vojski in opravljala verske dolžnosti.

Likurg je tudi zemljo prerazporedil na enake dele, na približno 9.000 posestev za špartiate, na katerih so živeli in jih obdelovali potomci osvojenih ljudstev, državni sužnji oz. heloti, ki jih je bilo približno 150.000. V okolici mesta so živeli svobodnjaki oz. t. i. perioki, ki so opravljali vsa dela za mesto, njihova imetja so bila majhna in bili so brez državljanskih pravic (približno 30.000 posestev).

Z Likurgovimi zakoni je bil ukinjen denar in odpravljena vsaka oblika razkošja, s čimer je v mestu izginila želja po bogatenju, zamenjalo pa jo je “tekmovanje” v vrlinah. Šparta je tako začela dajati pomembnost drugim stvarem, pri čemer je povsod spodbujala enostavnost in koristnost. Tako se je v srca državljanov na prvo mesto vrezala dolžnost do skupnosti.

Politični sistem v Šparti, ki je temeljil na razdelitvi oblasti, odgovornosti in nadzoru prek jasnih zakonov, je prebivalce stoletja učinkovito varoval pred revščino, bedo in tiranijo posameznikov ali družbenih skupin.

Državljani so bili razdeljeni v manjše skupine oz. fratrije po trideset ljudi. Ti so skupaj obedovali, se urili, pogovarjali in preživeli večji del dneva in noči. Tako so Špartanci z modrostjo in izkušnjami starejših, prizadevnostjo zrelih in pogumom mladih spodbujali medgeneracijsko povezanost, da bi se udejanjil skupni cilj. Taka vzgoja je med njimi spodbujala prijateljstvo in predanost. Cilj vseh Likurgovih zakonov pa je bilo notranje in zunanje izboljšanje človeka prek gimnastike in muzike (skupek veščin pod zaščito Muz; gr. mousiké).

Njihova prehrana je bila skromna in enostavna, pri vinu pa je bila priporočena zmernost. Za kralje je načeloma veljalo isto kot za druge Špartance, vendar je vladajoča elita živela strožje in skromneje od podrejenih. Odrekali so se vsemu, brez česar si življenja pogosto sploh ne moremo predstavljati, da bi ohranili potrjene prednosti Likurgovih zakonov in ohranili pripravljenost na boj. Poudarek ni bil samo na razvoju veščine, temveč predvsem na grajenju timskega duha in prijateljstva, ki pomagata preseči strah in težnjo po golem biološkem obstanku, reševanju lastne kože za vsako ceno. Ker so Špartanci v sebi izbojevali tako zmago nad samim seboj, so postali nepremagljivi.

Moški potomci polnopravnih državljanov ter tisti nadarjeni iz zvez špartiatov in helotinj so morali iti skozi zelo zahtevno in naporno vzgojo in izobraževanje, ki sta se zanje začela pri sedmih letih in trajala do tridesetega leta, ko so postali polnoletni. Ta strogi način življenja se je nanašal samo na polnopravne državljane, vsi drugi pa so živeli isto kakor preostali deli Grčije.

Za dekleta se je tako izobraževanje začelo nekoliko pozneje, in to v blažji obliki, poleg tega pa so za razliko od dečkov živele s starši. Ženske so imele v Šparti zelo pomembno vlogo, ker brez njihove požrtvovalnosti, poguma in modrosti tak sistem ne bi mogel dolgo trajati. Špartanke so v antiki veljale za najsvobodnejše, a obenem najskromnejše ženske. Zanje so govorili, da vladajo svojim moškim, ker jih lahko le one rodijo.

Program špartanskega izobraževanja in vzgoje (gr. agoge) se je začel tako, da so dečki pri sedmih letih zapustili starševski dom. Z neprestanim telesnim urjenjem, psihološkim in socialnim oblikovanjem ter z vajami v inteligenci so izoblikovali zdržljiv, trden in enostaven značaj. Pri dvanajstih letih je vzgoja postala še strožja, zajemala pa je naporne telesne vaje, skromnejšo prehrano, spanje na tleh, izpostavljanje mrazu in bedenje. V tej fazi je začela vzgojo dopolnjevati muzika, pri čemer so fantje pripravljali umetniške programe, tekmovali pa so tudi v drugih veščinah. Tedaj jim je bila dovoljena tudi t. i. častna kraja, kar je pomenilo, da so smeli krasti hrano, ne da bi jih pri tem kdo videl. V nasprotnem primeru so bili kaznovani s šibo. V tem obdobju so dobili prijatelje, svetovalce in nadzornike. To so bili fantje med 20. in 30. letom, ki so bili mlajšim fantom neke vrste botri. Starejši fant je učil mlajšega predvsem z zgledom in je bil njegov vzor pri vsem. Med njima sta se razvila posebno globoko prijateljstvo in medsebojna predanost, ki sta se prenesla na celotno skupino. Tako so znova prek vaj, druženja in muzike razvijali plemenitost, ki kakor glasba dviguje dušo. Fant se je učil povezovanja s skupnostjo, da se ne bi boril toliko zase, temveč predvsem za svoje prijatelje. Pri tem si je zlasti prizadeval, da jih ne bi izdal in da bi jih ostal vreden. Šele tedaj je lahko njegovo srce zares preziralo strah pred smrtjo. Presegel je samega sebe in s svojimi dejanji dosegel vzvišenost.

Fantje so s 15 leti začeli povsem samostojno skrbeti zase in tedaj so dobili znamenito škrlatno rdeče špartansko ogrinjalo, ki so ga nosili do konca življenja. V tem najbolj občutljivem obdobju adolescence je bila zanje najpomembnejša pomoč in skrb botrov (gr. filatei), kajti to je bilo obdobje iskanja lastne življenjske poti. Tedaj naj bi fant potreboval zlasti prijatelja, ki je vse to že prestal. Obenem je veljalo prepričanje, da se fant v tem obdobju še najbolj nagiba k pravičnosti in poštenosti, v njem pa naj bi se rodile tudi vrline poguma, časti in predanosti, ki naj bi se vanj zasidrale za vse življenje. Znano pa je bilo tudi, da se tedaj porajajo strasti, želje in različni apetiti, zato se je Špartancem zdelo zelo pomembno, da jih starejši s svojim zgledom usmerijo na pravo pot. Tako so fantje z velikim trudom odraslih osvajali Likurgove zakone tako, da so jih praktično udejanjali.

Fanta so pri osemnajstih letih poslali v divjino, pri čemer je bil oborožen samo s palico. Tam je moral ostati dve leti in varovati meje pred zunanjimi in notranjimi sovražniki (stalna nevarnost upora helotov), preživeti skorajda neopazen in poskrbeti za vse svoje nujne potrebe. Ko je dopolnil dvajset let, se je vrnil v mesto in se vključil v špartansko vojsko. Do tridesetega leta je živel v vojašnici, kjer so ga med drugim spodbujali k poroki, vendar se je z dekletom videval samo na skrivaj. Tedaj so si Špartanci puščali lase, dobili popolno vojno opravo in pravico, da so izbrani med tristo najboljših, kraljevih osebnih spremljevalcev.

Polnopravni državljani so postali šele pri tridesetih letih, ko so lahko enakopravno sodelovali v političnem življenju mesta in živeli s svojimi družinami, pri čemer je njihova vojaška obveznost trajala do šestdesetega leta. Šparta je s tako vzgojo ustvarjala državljane, zaradi katerih je bila nepremagljiva in med grškimi mesti edina ni imela obrambnih zidov. Potrdila se je kot trdna skupnost, ki se je po lastni volji ločila od zunanjega sveta zlasti zato, da bi ohranila svoj način življenja, v katerem se je vsak državljan ukvarjal s filozofijo.

Antični pisci so ohranili številne zgodbe in anekdote, ki zvesto odslikavajo špartanski način življenja ter njihov odnos do sebe in drugih. Tako je neka mati, ko je sina pospremila v vojsko in mu dala ščit, ki ga je nasledil od očeta, dejala: “S ščitom ali na njem!” To je pomenilo, naj se vrne kot zmagovalec ali pa častno umre.

Eden od številnih Špartancev, ki so zmagovali na olimpijskih igrah, ni želel zmage prepustil drugemu tekmovalcu, čeprav so mu v zameno ponujali veliko nagrado. Ko pa so ga začudeno vprašali, zakaj lovorov venec ceni bolj od denarja, jim je odgovoril: “Borim se za pravico, da bi v vojni lahko stal v prvi vrsti, poleg svojega kralja.”

Ko je v prepolno gledališče na olimpijskih igrah vstopil neki starec in šel mimo tribune Atencev, se ni zgodilo nič. Ko pa je prišel do Špartancev, so vsi vstali kakor eden, zaradi česar so Atenci spontano zaploskali. Nato je neki Špartanec dejal: “Atenci vedo, kaj se spodobi človeku, vendar tega ne udejanjajo!”

Bitka pri Termopilah

Priprava na bitko je bila za Špartance poseben trenutek. Čeprav so po navadi vedno hodili bosi in isto oblečeni, so se za bitko posebej urejali. Po sončnem vzhodu so se začeli česati in spletati dolge lase in brado, da pa bi bili videti čim lepši, so se okrasili še s cvetnimi venci in na čelade dali perjanice. Telo so namazali z oljčnim oljem, ščitonoše iz vrst helotov pa so jim pomagali pri nadevanju ščitnikov in oklepov. Obuli so si sandale in tako lepo opravljeni so se postavili okoli kralja, ki je prinesel žrtev Muzam, da bi se lepo borili in da bi se njihovo junaštvo ohranilo v spominih potomcev. Prinesli so žrtev Erosu, bogu ljubezni in prijateljstva, da bi bili složni in se borili kakor eden. V bitki pri Termopilah so nam morda zapustili enega najlepših primerov junaštva in ta zgodba je po Herodotovi zaslugi postala legenda.

Kserks je za zbiranje celotne vojske pri ozki soteski Termopile potreboval skoraj en teden. Poslal je tudi izvidnice, da bi poizvedele o položaju in moči Grkov. Ko so te sporočile, da so videle može brez orožja, ki telovadijo in si urejajo lase, se je Kserks zasmejal v prepričanju, da bodo njegovi “nesmrtni” (cesarska garda, ki vedno štela 10.000 vojakov) v hipu pometli z Grki. V njegovem spremstvu je bil tudi Demarat, nekdanji pregnani špartanski kralj, ki mu je pojasnil, da so ti možje Špartanci, ki se urejajo za bitko, za katero vedo, da se iz nje ne bodo vrnili živi. “V boju kot posamezniki niso nič boljši od drugih, toda vsi skupaj so najboljši od vseh. In čeprav so svobodni, vendarle niso povsem svobodni: njihov gospodar je zakon in spoštujejo ga veliko bolj kot tvoji možje spoštujejo tebe. Zato delujejo tako, kakor jim ta zapoveduje. Zapoveduje pa jim vedno isto in jim ne dopušča pobegniti iz bitke, tudi če je na nasprotni strani še tako veliko mož, temveč morajo ostati v bojni vrsti in zmagati ali umreti.”

Leonidas je vedel za staro prerokbo, ki se je glasila: “Če Špartanci ne bodo objokovali smrti kralja, bo Šparta padla.” Menil je, da je prav on ta kralj. Zaradi slovesnosti v Šparti, posvečene Apolonu Karnejskemu, ko je bilo prepovedano vojskovanje, je s seboj vzel samo izbrano enoto. Sestavljalo jo je tristo Špartancev. Ko so se odpravili na pot, pravijo, da ga je neka starka vprašala: “Tja vodiš tako malo ljudi, toda koliko sovražnikov vas tam pričakuje?” Leonidas je odgovoril: “Za smrt tako ali tako preveč, za slavo pa ni treba več.”

Kserks je štiri dni odlašal napad, saj je pričakoval, da se bodo Grki prestrašili in umaknili, ker pa se to ni zgodilo, je peti dan začel napadati.

Štiri tisoč Grkov na čelu s Špartanci je ves dan odbijalo perzijski napad in sovražniku zadalo velike izgube. Ko je Kserks videl, da ima veliko mož, vendar malo pravih bojevnikov, je naslednji dan v bitko poslal svoje “nesmrtne”, toda ti so se umaknili z velikimi izgubami. Herodot je zapisal: “Lakonci² so se borili na način, zares vreden spomina, in so med drugim nevednežem pokazali, kako se je treba boriti, in vsakokrat, ko so obrnili hrbet, so vsi skupaj bežali. Ko pa so nasprotniki videli, kako Lakonci bežijo, so te s truščem in hruščem napadli. Toda Lakonci so se nenadoma ustavili, se obrnili proti nasprotnikom in premagovali množične Perzijce; tam so umirali tudi maloštevilni Špartanci. Ker Perzijci kljub vsem poskusom niso mogli osvojiti niti enega dela soteske, naj so napadali v četah ali kako drugače, so se začeli umikati nazaj.”

Kserksa je na koncu drugega dne bitke preganjala negotovost, vojska je bila demoralizirana, umrli pa so tudi številni ugledni Perzijci. Tedaj se je pojavil grški izdajalec Efialt, ki je Kserksu povedal za skrito pot prek hriba, in Kserks je takoj poslal vojskovodjo Hidarna na čelu elitnih čet. Pešačili so celo noč, obšli Fokijce, ki so varovali to stezo, in zjutraj tretjega dne je bila usoda Grkov zapečatena. Neki prerok je Grkom v soteski dejal, da jih bo tisti dan doletela smrt. S hriba so se spustili Fokijci in jim sporočili, da so izdani in obkoljeni. Leonidas je tedaj razpustil glavnino vojske, s Špartanci so ostali le Tespijci (po svoji volji) in Tebanci (kot talci, proti svoji volji). Vseh skupaj jih je bilo približno tisoč.

Herodot je zapisal: “Ker so vedeli, da jih kmalu čaka smrt zaradi tistih, ki so obkolili hrib, so Grki pokazali toliko moči v boju z nasprotniki, kolikor so je le lahko, polni prezira do smrti in slepi od besa. Kopja večine so bila tedaj zlomljena, zato so se proti Perzijcem borili z meči. V tem boju je padel tudi Leonidas, ki se je izkazal kot najizvrstnejši junak, z njim pa tudi drugi znameniti Špartanci, za katere imena sem izvedel kot za imena ljudi, vrednih spomina, izvedel pa sem tudi imena vseh tristotih Špartancev. Kserksova brata sta tukaj padla v boju, za Leonidasovo truplo pa so potekali hudi boji, vse dokler ga Grki niso iztrgali in štirikrat pognali svoje nasprotnike v beg. To je bilo tako, dokler se niso pojavili tisti, ki jim je pot pokazal Efialt. Ko so Grki opazili, kako prihajajo, se je usoda bitke spreobrnila: umaknili so se nazaj proti ozkemu delu poti, prečkali so zid, prišli do obrežja in tam zavzeli položaje, zbrali pa so se tudi vsi preostali razen Tebancev. Na tem mestu so se branili z meči, vsaj tisti, ki so še preostali, pa tudi z rokami in zobmi, nasprotniki pa so jih zasuli s puščicami. Eni so napadali spredaj, ker so zrušili zid, drugi pa od vsepovsod, ker so jih obkolili z vseh strani.”

Tako se je končal boj. Ostala je nesmrtna zgodba o špartanskem junaštvu, ki ji ni mogoče ničesar dodati niti odvzeti, kajti to je bila zmaga, čeprav so vsi umrli. Toda Špartanci niso cenili samo vojaškega junaštva, ki so ga cenila vsa ljudstva, temveč so bili posebni iz globljih vzrokov. Kajti to, kar so izjemno cenili in pri čemer urjenje in vzgoja nista nikoli prenehali, je bila težnja po vrlini, in ta napor in delo je bilo zanje poglavitno. Niso poznali upokojitve, temveč so menili, da je lahko človek, ko preseže šestdeseto leto, s svojo modrostjo in izkušnjami najkoristnejši za skupno dobro, tj. državo. Tisti, ki niso bili izvoljeni v svet starešin, so poučevali mlajše, zlasti z lastnim zgledom vrline. Njihov učitelj in pesnik Tirtej je v VII. stol. pr. n. št. pisal verze, ki so postali temelj špartanske vzgoje. Tako je Tirtej zapisal: “O, vi bojevniki, preden prečkate meje smrti, morate prečkati meje vrline!”

To je bila zahteva, ki so jo imeli pred sabo, imperativ celotne špartanske skupnosti, in dokler je bilo tako, je bila Šparta nepremagljiva. Toda vse, kar zgradijo ljudje, je podvrženo času, in to je veljalo tudi za Šparto. S tem ko je špartanski poveljnik Lisander v obdobju po peloponeški vojni³ v Šparto prinesel vojaški plen, je prekršil eno temeljnih Likurgovih načel. Petdeset let zatem so Šparto porazile Tebe, s širjenjem makedonskega kraljestva pa je izginila s prizorišča zgodovine. Poskusi kraljev Agisa in Kleomena, da bi z reformami vrnili Likurgove zakone v III. stol. pr. n. št., so bili samo labodji spev nekdanje veličine in slave.

Vendar je Šparta kljub temu pustila nasledstvo, ne da bi se izgubil sijaj. V današnjem času duhovne izgubljenosti in kriz so nam ostali veliki zgledi vrline in junaštva, skromnosti in predanosti, prijateljstva in požrtvovalnosti, ki so za nas kakor svetilniki.
__________________

¹ Slo. Ognjena vrata (knjiga ni prevedena v slovenščino), op. prev.

² Pojem Lakonci je označeval prebivalce Šparte, mestne države v pokrajini Lakoniji.

³ Peloponeška vojna je potekala med atiško-delsko zvezo (na čelu katere so bile Atene) in peloponeško zvezo (na čelu katere je bila Šparta) od leta 431. do 404 pr. n. št. Vojna je trajala 27 let in zajela skoraj ves antični svet. Končala se je z zmago Šparte.

Avtor: Branko Zorić