Moj razum in jaz

Moj razum in jaz

Ali moj um obstaja zunaj mene? Kdo sem zares, če nisem razum? Marsikdo med nami je že doživel, da zapade v notranji konflikt s samim seboj, kot da bi bila v nas dva človeka, ki se pogovarjata: z enim med njima se naposled tudi strinjamo. Včasih se nam celo na naše presenečenje dozdeva, kot da ima naš razum svoj lastni razum! “Ne vem, kaj me je prijelo,” pravimo zbegani, “le kako sem se lahko obnašal čisto v nasprotju s sabo?” To ni način obnašanja, ki bi ga izbrali v naših boljših trenutkih. In morda je tukaj ključ: naših boljših trenutkih … kadar bi delovali iz našega višjega jaza. Zdi se, kot da tako obnašanje ne izhaja iz nas, saj naš razum v resnici ni to, kar smo. Razum je naše orodje, nismo pa razum mi.

Kdo smo potem mi v resnici? Kaj bi lahko bilo za našimi mislim, našimi čustvi in našim telesom? Številne tradicije govorijo o duši, o breztelesni, nematerialni esenci, ki našemu telesu daje življenje. Obstaja verovanje, da ta del, ki ni fizičen niti otipljiv, obstaja še naprej tudi po smrti telesa. Del nas – za katerega številni med nami menimo, da je najpomembnejši – je večen in neskončen, ne začasen in omejen, kot je telo.

Na vprašanje: “Ali imaš dušo?” bi starodavni filozofi odgovorili: “Ne – jaz sem duša. To, kar imam, je telo.” Duša … že sama beseda v nas zbudi nekaj vzvišenega. V nas zbudi željo, da bi dojeli to neopredeljivo nekaj, kar je tako čisto in subtilno, da je to težko ubesediti in jezikovno definirati. Tako se sprašujemo: kaj je ta višji jaz, imenovan duh, o katerem govori večina tradicij kot o običajnem nasprotju materije.

Grški filozofi ločujejo to, kar večina med nami imenuje “razum”, od duha, priMojrazuminjaz1 čemer so naš psihični svet misli in čustev poimenovali “psiha”, naš višji jaz ali duh pa “duh”. Oni jasno razločujejo med vzroki in njihovimi pojavi. Pravijo, da naša psiha deluje kot zrcalo in da lahko odraža bodisi naš nižji jaz, poln nagonskih vzgibov, ki se vrtijo predvsem okoli “mene” – in klobčič čustev, ki se mu pridružujejo in ki jih dodatno neti naš ego … Lahko pa izražajo naš širokoglednejši, altruistični, humani jaz, ki sebe prepoznava kot del človeštva, kot del širšega “mi” in ki se čuti eno s celotnim življenjem, pri čemer ga vodi duh, ki išče harmonijo.

Naša psiha deluje kot zrcalo in lahko odraža naš nižji jaz, lahko pa izražajo naš širokoglednejši, altruistični, humani jaz, ki se čuti eno s celotnim življenjem …

Podoben temu razlikovanju je opis v indijski filozofiji, v katerem je poudarjeno pojmovanje dveh ravni uma: manas je objektivni, razločujoči um, ki pripada našemu višjemu jazu; kama manas pa je subjektivni um, ki je pod vplivom kame, to je osebnih želja. Te želje ga ovijajo kot oblak in ga zasužnjujejo. Ta vidik uma pripada nižjemu jazu, ki v resnici ni naš pravi jaz, temveč samo sredstvo, orodje, ki naj bi nam pomagalo razmišljati, organizirati in računati. Toda zdi se, da včasih deluje po načelu avtopilota, ali še slabše, kot iztirjeni vlak, ki ga ne moremo ustaviti, ker za to nimamo dovolj moči, čeprav vemo, da drvi težavam naproti. Spomnimo se samo trenutkov, kadar nas zagrabi jeza, za katero vemo, da bo v odnos vnesla še dodatno napetost. Toda namesto da bi kar koli popravila, dosežemo samo nasprotni učinek od tistega, ki smo ga dejansko nameravali doseči. Pomislimo tudi na tiste sebične vzgibe, zaradi katerih naredimo stvari, ki jih obžalujemo – toda kljub vsemu jih vseeno naredimo. Dogaja se nam tudi, da vedno znova odlagamo nekatere stvari, ker se nam zdijo utrudljive – dokler se ne izmuznejo našemu nadzoru in nas nazadnje ujame nevihta, ki bi jo lahko preprečili, če bi pravočasno ukrepali. Tako pa nemočno obstanemo in opazujemo, kako vedno znova padamo v iste pasti, ker ne poslušamo manasa in dovolimo, da vajeti prevzame kama manas. In tako nas kama manas, kot je pač v njegovi naravi, “natovorjen” z željami vleče navzdol. V takih trenutkih čutimo, kot da je naš razum naš sovražnik.

Poleg pretiranega razmišljanja, ki nas pahne v vsakovrstne težave, je pogosta past tudi lažen občutek miru. “Prazen um je vražja delavnica,” pravijo. Če kama manas ni usmerjen proti nečemu produktivnemu in pozitivnemu, se bo nagibal proti slabim mislim. Zato ga moramo ohranjati v pravi smeri. Buda ga je imenoval “opičji razum”, nekaj, kar moramo ukrotiti in uriti, da bi postal produktiven na ravni svojega izjemnega potenciala, ki ga redko pokaže. Nižji um je iluzionist – mojster v umetnosti manipulacije, kadar ga pustimo brez krmila, namesto da bi bil imaginativen in navdihujoč. Isti razum ima namreč moč ustvariti Homerjevo Iliado kot tudi povzročiti Hitlerjev holokavst.

Zdi se, da naš razum včasih deluje po načelu avtopilota, ki ga ne moremo ustaviti.

Mojrazuminjaz2

Če ima razum tako izjemno moč, ali imamo vsi potencial, da napišemo Shakespearjeve verze ali zrežiramo Spielbergerjeve filme? Kaj pa Mozartov talent za skladanje melodij in Michelangelovo moč ustvarjanja mojstrovin? Morda se sprašujemo, ali ta muza ustvarjalnosti prebiva v vsakomer med nami ali pa je to le blagoslov, podarjen le redkim izbranim. Po eni strani menim, da ima vsakdo ta potencial, po drugi strani pa verjetno sami ne bi mogli dojeti načela težnosti, če ga Newton ne bi prvi odkril in nam ga pojasnil. Kaj lahko torej storimo, da bi naredili ta skok in premostili prepad med omejenim znanjem ter to prostrano in brezkončno pokrajino uma, ki so jo veliki ljudje po vsem svetu ustvarjali po različnih poteh?

Pomaga nam lahko troje: imaginacija, navdih in intuicija.

Za začetek lahko začnemo uriti svojo imaginacijo, to je sposobnost, ki se razlikuje od fantazije in ki ni le z željami obarvano razmišljanje, temveč pomeniMojrazuminjaz4 premišljene želje. Omogoča nam razvijati sposobnost, da si predstavljamo scenarij, ki še ne obstaja, vendar se počasi izoblikuje pred očmi našega uma. To je lahko izum, ki prinese napredek v našem razumevanju sveta, kot je teleskop, s katerim lahko opazujemo nepreštevna ozvezdja, ali iznajdba, ki nam prihrani čas in napor – kot sta letalo ali prenosni telefon. Vendar, čeprav nam te iznajdbe lahko zelo pomagajo, ne moremo reči, da so dobre same po sebi: to je odvisno od tega, kako jih uporabljamo. Uporabljati moramo ta učinkovita orodja, da prihranimo čas za razmišljanje o stvareh, ki presegajo naše udobje, in za odkrivanje, kako lahko prispevamo svetu okoli nas. Enako je z razumom. Sam po sebi je eden naših največjih zakladov, saj nam omogoča spodobnost analiziranja in računanja. Toda, kar je najpomembneje: ima sposobnost imaginacije.

Z zadostno mero skromnosti se lahko zavemo, da nobena od naših idej ni povsem originalna. Izvorne ideje že obstajajo kot arhetipi in mi samo kanaliziramo preblisk, ki jih imamo o njih … majhen delček, ki smo ga prepoznali in razumeli ter ga lahko torej delimo in po potrebi malo po svoje začinimo. Toda ideja že obstaja in je vedno obstajala.

Tako potrebujemo tudi navdih, da naš razum usmeri proti višjemu … proti manasu, naši vrojeni sposobnosti objektivnega razmišljanja in videnja širše slike. Nekaj mora premakniti našega duha in dvigniti naš pogled onkraj materialnih omejitev vsakodnevnega življenja. Dati nam mora navdih, da zares uzremo neskončnost vesolja in dojamemo svojo vlogo znotraj njega; omogoča nam, da vidimo omejitve svojih zemeljskih oblik, hkrati pa se naučimo prepoznati dragocene priložnosti, da jih presežemo. Da vidimo sebe ne kot zgolj 1,5 in več m visoka telesa, temveč kot neomejene ume, ki so človeku omogočili potovanje na Luno in Mangalyaanu na Mars. Da se spomnimo moči Mahatme Gandhija, Martina Lutherja Kinga, Nelsona Mandele in 12-letne Malale – med katerimi so vsi dobili odmevno zmago proti nepravici brez izstrelitve ene same krogle ali salve ranjujočih besed, to bitko so dobili le z močjo svojega duha.

Nekaj mora premakniti našega duha in dvigniti naš pogled onkraj materialnih omejitev vsakodnevnega življenja.

Če lahko dosežemo svoj manas, to drugo dimenzijo znotraj nas, in se z njim povežemo, lahko naš um postane naš najmočnejši zaveznik. Vsi bi lahko bili na isti strani, namesto da bi en del uma moral nenehno krotiti in podjarmljati drugega. Videli bi, da je nižji um samo ego, ki se skriva za masko intelektualizma in paradira naokoli kot gospodar. Vajeti bi predali kočijažu, namesto da bi dovolili konjem vleči na vse strani. In kompas, ki nam omogoča uresničevanje te etike – tega notranjega moralnega kodeksa, ki nam pomaga, da vedno znova sprejemamo prave, pravične in plemenite odločitve.

Delia Steinberg Guzman, mednarodna direktorica Nove Akropole, pravi: “Ni pomembno, da ni v modi biti dober, pošten, pravične, preudaren, vljuden, pogumen, velikodušen in dostojanstven; resnica je, da brez teh in drugih podobnih značilnosti ne moremo imeti kakovostnega življenja. In dejstva to dokazujejo. Z duhovnega vidika, vendar brez zapadanja v fanatične in toge formule, je treba ponuditi nekatere odgovore na vprašanja duše, ki si želi vedeti, kaj počnemo tukaj na svetu, od kod prihajamo in kam gremo … Drži, vsi si želimo kakovostnega življenja. Toda življenju želimo dati prav in širok pomen ter zagotoviti, da nas ta kakovost izboljša z vseh vidikov. Tedaj bomo učinkovitejši, srečnejši, bolj inteligentni, malo bolj modri in bomo lahko nosili značko človeka s ponosom.”

To je velika bitka, Mahabharata, v kateri se je boril Ardžuna in v kateri je navidez branil kraljestvo pred bratranci, ki so postali njegovi sovražniki, toda simbolično ta bitka predstavlja boj med našimi vrlinami in tisoče željami, ki grozijo, da bodo vrline zasenčile.

“Ni pomembno, da ni v modi biti dober, pošten, pravičEn, preudaren, vljuden, pogumen, velikodušen in dostojanstven; resnica je, da brez teh in drugih podobnih značilnosti ne moremo imeti kakovostnega življenja.”
Delia Steinberg Guzman

mojrazuminjaz3In tako, v prizadevanju, da bi osvobodili svoj um in da bi nam ta omogočil velik skok proti briljantnosti, je tretja lastnost, ki jo moramo razvijati, intuicija. To je vrsta vedenja, do katerega pridemo brez napora in ki nam pokaže, kako pravilno ukrepati. Globoke korenine tega vedenja so namreč v modrosti znotraj nas samih. V Dictionary.com je intuicija opredeljena tako: “Intuicija je proces, ki nam omogoča, da nekaj vemo neposredno, brez analitičnega razmišljanja, in ki premosti prepad med zavednimi in nezavednimi deli našega razuma, pa tudi med nagoni in razumom.”

In to, pri čemer nam intuicija lahko zares pomaga, je, da naš razum poveže z našim srcem. Nekje med njima je namreč ta neopredeljiva stvar, imenovana zavest. In ta nas vedno vodi ali usmerja k temu, da naredimo pravo stvar … da naredimo etično izbiro.

To, kar bi nam lahko pomagalo, je povezava z manasom, ker tu se začne izražanje našega človeškega potenciala – osvobojenost od razuma, ovitega v oblak želja, in dosego uma, ki vidi harmonijo in želi biti del nje. Naša dolžnost in naš privilegij je, da v polnosti izkoristimo to priložnost. To je tudi način, da naredimo naš svet boljši tako, da vsakdo med nami izrazi to, kar je v njem najboljše. Tako, da okoli sebe ustvarimo verižni učinek, vse dokler kapljico po kapljico, ne postane boljši ocean … in človek po človek ne postanemo boljše človeštvo.

Avtorica: Sangeeta Iyer