Potreba po viziji prihodnosti

Nedavno sem prebrala recenzijo knjige “Eden 2.0: Climate Change and the Search for a 21st Century Myth” ¹. Osrednja ideja te knjige je, da mora človeštvo – precej hitro – najti mit, ki bi nam omogočal preseči medsebojne razlike in nas navdihnil h koreniti spremembi. Suha dejstva in politika ne bodo zadostovali. Da bi lahko naredili nujno potrebno spremembo, potrebujemo navdih v obliki skupne vizije.

To se ne nanaša le na našo splošno družbeno klimo, v kateri ne prisegamo več na dejstva, temveč dajemo prednost dobri zgodbi. Poudarjeno je tudi izrazito pomanjkanje vizije prihodnosti aktivistov in politikov po svetu.

Dober primer tega pomanjkanja vizije je gibanje Occupy, ki se je začelo septembra leta 2011 ter v katerem so se uprli družbeni neenakosti in pomanjkanju prave demokracije. Čeprav se je to gibanje prvotno razširilo v 951 mest in 82 držav, so se kmalu pojavila nepomirljiva nasprotja med njegovimi različnimi podskupinami in namesto dejanskih sprememb so se le eden za drugim vrstili neskončni sestanki. Ta izkušnja je pokazala, da nove družbe ne bo samodejno prineslo golo združevanje ljudi, ki skupaj izražajo svoje nezadovoljstvo.

Drugi primer, da same revolucije ne omogočajo boljše družbe, je egiptovska revolucija iz leta 2011. Facebook in Twitter sta privedla sto tisoče ljudi na trg Tahrir,  da bi izrazili svoje nezadovoljstvo, zaradi česar je Mubarak odstopil. Vendar ni bilo popolnoma nobene vizije glede prihodnosti in muslimanska bratovščina, ki pa je imela jasno idejo o tem, kaj hoče, je hitro zapolnila zevajočo praznino. Egiptu je v enem letu zavladal nekdo, ki je deloval vse bolj avtoritarno in poskušal uveljaviti islamistično ideologijo. Posledično se je milijone ljudi začelo zgrinjati na ulice in isti liberalno usmerjeni posamezniki, ki so začeli gibanje za spremembo, so zdaj zahtevali od vojske, naj “reši revolucijo”. Julija 2013 je vojska izvedla državni udar in v Egiptu je predsedniško mesto znova zavzel nekdanji pripadnik vojske.

Današnji mediji imajo moč zanetiti revolucije in odstraniti diktatorske voditelje. Toda družbeni mediji nam ne morejo povedati, kako zgraditi nove družbe in institucije.

Izredno težko bo ustvariti skupno vizijo, ki bi lahko navdihovala večino. Postali smo tako individualizirani, da se ne moremo več zavzemati za nekaj kolektivnega. Povsem smo se navadili na “uporabniku prilagojen” način življenja, “krojen” po naših željah. Uskladiti se ne bi mogli niti glede skupne vizije čudovitih počitnic, kaj šele glede skupne vizije prihodnosti. Utopija enega človeka bi bila distopija drugega človeka. Verjetno bi nas lahko vse združila le groba sila gole potrebe, podobno kot operacija Blitz v Londonu med drugo svetovno vojno.

Vendar za razliko od obdobja po omenjeni operaciji, ko so se ljudje združili v naporu, da bi ponovno zgradili državo, prihodnost ne more biti samo ponovna zgraditev tega, kar je bilo prej. Naši sedanji sistemi in paradigme so se izpeli. Prihodnost bo morala biti korenito drugačna ter temeljiti na popolnoma novem načinu razumevanja družbe in posameznika.

Za zgraditev gotskih katedral je bilo potrebnih več generacij graditeljev. Družbe in institucije so veliko kompleksnejše od katedral in za njihovo obnovitev bodo potrebne generacije zavzetih ljudi, ki si bodo prizadevali za uresničitev jasne vizije. Da, potrebujemo vizijo za 21. stoletje, toda ta vizija mora vključevati višje potenciale človekovega bitja ter njegove resnične potrebe in ne le tistih, ki temeljijo na še enem zastarelem ekonomskem pogledu na svet.

¹ “Eden 2.0: podnebne spremembe in iskanje mita 21. stoletja” (knjiga ni prevedena v slovenščino, op. prev.)