Prek športa do najboljših človeških potencialov
Piše se leto 1936. V Münchnu potekajo olimpijske igre in Adolf Hitler, tedanji nemški kancler, javno komentira: “Športno tekmovanje, ki poteka v viteškem duhu, prebudi najboljše človeške značilnosti. Takšno tekmovanje ne ločuje, temveč športnike združuje v medsebojnem razumevanju in spoštovanju. Pripomore tudi k povezovanju med državami v duhu miru. Zato olimpijske igre ne bi smele nikoli umreti.” Toda za to fasado enotnosti se je na žalost skrivala želja, da bi se dokončno pokazala “večvrednost” “čiste” arijske krvi.
Nemec Luz Long je tedaj na svoji poti v kvalifikacije za finale v skokih v daljavo postavil olimpijski rekord. Afroameričan Jesse Owens je v prvih dveh poskusih doživel neuspeh in če bi ga še tretjič, bi bil diskvalificiran. Long se je pred svojim skokom približal Owensu in mu predlagal, naj si mesto odriva določi nekaj centimetrov pred prestopno črto ter se tako izogne prestopu in se vsaj kvalificira. Owens je upošteval Longov nasvet in se z uspešnim skokom uvrstil v finale.
Pozneje si je prislužil zlato in naposled postavil nov svetovni rekord. Ob častnem krogu, ki sta ga po skoku v finalu pretekla Owens in Long, je nad rasne razlike posijal žarek zmagoslavja olimpskega duha. Owens je pozneje več let novinarjem komentiral: “Long je potreboval veliko poguma, da se je pred Hitlerjem spoprijateljil z menoj.”
Olimpijske igre so bile priča nekaterim pomembnim trenutkom, ko sta se pokazala športni duh in bratstvo ter je slavil zmago človeški duh. Kot je povzeto v olimpijskem geslu: “Citius. Altius. Fortius.”, v prevodu: “Hitreje. Višje. Močneje.”, si vsak športnik prizadeva izraziti najboljše človeške potenciale. Športniku zmage ne prinese le določena veščina, v kateri se je uril leta in leta. Z zmago slavi tudi vse težave, skozi katere je šel, vse ovire, ki jih je premagal in se tako povzpel na zmagovalni oder. Ko maratonec prečka ciljno črto, je to zmaga uma nad telesom. Boksarjeva zmaga je v njegovi odločnosti, saj potem ko pade, vedno znova vstane. Ko si poenoteno moštvo trdno prizadeva za zmago, je to zmaga timskega duha. Ko se sinhronizirani plavalci elegantno razvrstijo v vzorec, je to zmaga harmonije. Šport je tako eden od načinov, na katerega je mogoče izraziti notranjo moč značaja, vrline, h katerim kolektivno težimo kot ljudje, vendar se nam jih verjetno zdi težko izražati v vsakdanjem življenju.
Platon pravi, da prava zmaga ni v nagradi in slavi, temveč da je z vidika duha prava zmaga v težnji po vse večji popolnosti, ki izhaja iz volje kot notranje motivacije in ne iz tekmovalnosti kot zunanje motivacije. Številna tekmovanja se tradicionalno končajo s slovesnim rokovanjem, s katerim tekmovalec izrazi osnovno spoštovanje do nasprotnikov kot tekmecev, njegovih sobratov, s katerimi deli težnjo po popolnosti – in spoštljivo občudovanje te skupne težnje si zasluži večje spoštovanje od osebne zmage.
Smučarski tekač Anton Gafarov je bil na moškem šprintu v polfinalu zimskih olimpijskih iger v Sočiju leta 2014 že skoraj na cilju, ko je nenadoma padel, pri čemer je poškodoval smučko. Vendar se ni predal – čeprav se ni več mogel uvrstiti v kvalifikacije, si je želel končati tekmo pred domačim moštvom. Nadaljeval je, vendar se je smučka kmalu zatem snela. Kanadski trener Justin Wadsworth, ki je bil v bližini, je pritekel na progo in osebno zamenjal Gafarovo zlomljeno smučko, rekoč: “Želel sem, da bi Gafarov dostojanstveno prečkal ciljno črto!” Danes, ko se ljudje na vse možne načine borijo eden proti drugemu, je šport način, da se v areni združijo in odmislijo razlike.
Eden od najpomembnejših vidikov športnega duha je pomembnost etike. Na olimpijskih igrah, ki so leta 1932 potekale v Los Angelesu, je bila 21-letna britanska sabljačica Judy Guinness na poti do osvojitve zlate medalje, ko je odšla do sodnikov in jim priznala, da so ji dvakrat pozabili odbiti točke. Njena nasprotnica, Avstrijka Ellen Preis, jo je namreč dvakrat zadela. Judy Guinness se je tako odrekla zmagi in namesto tega sprejela srebro.
Primer take zgledne etike pozna tudi kriket. Ob neki priložnosti je nekaj odbijalcev enostavno zapustilo igrišče, čeprav je sodnik spregledal manjši manever pri prestrezanju žoge. Ti etični športniki so s svojim dejanjem dali prednost resnici pred osebno slavo. Čeprav se navzven ne zdi vedno očitno, to zahteva veliko poguma, zato so omenjeni športniki vzor etike in poštene igre.
Z razvojem športne industrije in velikimi denarnimi vsotami, ki se po celem svetu obračajo pri večini športov, kljub vsemu vidimo velik upad etike. Med primeri lahko naštejemo zlorabo prepovedanih substanc, doping in škandale z vnaprej določenimi rezultati. Športna motivacija je na žalost zdrsnila na raven osebne zmage, ki jo žene želja po denarni nagradi in površinski slavi. S tem je nekaj, kar je nekoč predstavljajo slavljenje človeškega duha, postalo le še en posel več, v ozadju katerega je materialna motivacija.
Grčija, ki velja za zibelko klasične filozofije, je velik pomen pripisovala povezavi med športom in filozofijo. Platon je poudarjal, da mora dobra vzgoja v človeku razvijati vrlino. Gimnastika in šport sta bistvena elementa vzgoje, ki ne omogočata le razvoja fizične zmogljivosti, temveč tudi razvoj vrline, kot je notranja trdnost. Seveda pa šport prispeva tudi k razvoju samozavesti in etičnega duha. Šport poleg čuta za pošteno igro privzgoji vrednote, ki presegajo razvoj golih fizičnih veščin, kot so disciplina, vztrajnost, trdo delo in sprejemanje neuspehov. Športnik utrjuje disciplino z vadbenim režimom, nadzorovano prehrano in vztrajnostjo. Ni mogoče zmagati v vsaki tekmi. Vsakega nasprotnika ni mogoče vedno premagati. Zato sta vztrajnost in sprejemanje neuspehov del življenja. Namesto da bi uspehi odvzeli moralo, postanejo priložnosti, ki vnemajo željo po nenehnem izboljševanju s še tršim delom, s še daljšimi vadbami, z vedno novim premagovanjem notranjih izzivov. Športniki na primer pogosto pravijo, da je edini pravi način za dosego zmage ta, da se premaga strah pred porazom. Kot je nekoč dejala olimpijska gimnastičarka Nadia Comaneci: “Strah me ne napelje k temu, da bi pobegnila pred izzivom. Namesto tega grem strahu naproti, kajti edini način, da mu ubežim, je ta, da ga poteptam pod svojimi nogami,” je dejala. Odličnost na športnem igrišču je torej zunanji odraz notranje moči značaja.
Zato danes v številnih organizacijah delavnice za razvoj vodstvenih sposobnosti in timskega dela temeljijo na športnih dejavnostih. Pri takšnih delavnicah je poudarek na skupinskem delu, da bi se tako ustvarila moč kolektiva. Vsako ekipo vodi kapetan, ki ima posebne sposobnosti in je tako najprimernejši za vodenje. Pri tem se izkaže, da zmage ne prinesejo izjemni dosežki posameznikov, temveč jo zagotovi le skupni napor tima. Kapetan kot del te piramidalne hierarhije tim motivira in ga usmerja, toda vsak član je bistven sestavni del tega tima. Vsak posameznik v timu mora imeti svojo vlogo, ki vpliva na uspeh celotnega tima. V kriketu je bilo na primer veliko porazov kljub blestečim posameznikom, kot je Sachin Tendulkar, saj moštvo ni znalo igrati kot tim in tako ni moglo premagati nasprotnika.
Danes, v dobi večmilijonskih sponzorstev, politike v športu, športa za denar in za slavo njegova prava vrednost verjetno ostaja v tem, da lahko spodbuja harmonijo in izražanje človeškega duha. Dolgo po tem, ko po uvodni slovesnosti izzvenijo nacionalne himne, ostaja občutek, ki ga daje razvoj najboljših človeških potencialov – vedno hitreje, vedno višje, vedno močneje.
