Patologija strahu
Že večkrat smo dejali, vendar ni odveč ponoviti: človek je bolan od strahu in posledice te bolezni se izražajo v novih in resnejših oblikah bolečine, ki smo jim priča vsak dan.
Strah je grozljiv krempelj, ki zagrabi misli, občutke in voljo ter človeku onemogoča kakršno koli inteligentno delovanje. Življenjska aktivnost se omeji na obrambo, na beg pred vsem, na izogibanje odgovornostim, na izogibanje definicijam, na skrivanje, da “ne bi pritegnili pozornosti”; danes se najbolj cenita sivina in medlost, to pa sta prav značilnosti strahu, ki je prav tako medel in siv.
V teh okoliščinah se pojavi poseben modus: to je modus “proti” – nasprotovanje vsemu, kar vključuje vsaj malo osebne odločnosti. Vse je “slabo”, saj so prve opažene pomanjkljivosti, medtem ko rastoči strah odvzame vsako priložnost za priznavanje vrlin.
Biti proti vsemu – kar je isto kot ne biti za nič – je nov patološki izraz strahu. Edino, kar velja za dobro, je lastna korist, lastno preživetje, tudi če je treba za to uničiti vse drugo, kar je neposredna posledica tega, da smo proti vsemu drugemu. Očitno je, da gre za sprevrženo obliko egoizma, pri katerem se “jaz” uveljavlja tako, da zaničuje vse, kar ga obkroža. Posameznik ne poskuša dvigniti samega sebe, temveč ponižati tisto, kar ga obkroža, da bi izstopal s svojim stasom … Ne poskuša preseči zla, ki prizadeva svet, temveč iz strahu vse zanika in črni, hkrati pa skriva glavo med krila nedelovanja.
Filozof mora izkoreniniti strah in z njim vse njegove šole. Mora se naučiti razločevati med dobrim in slabim, mora zastopati svoje ideje in jih razlikovati od tistih drugih, ki tem idejam nasprotujejo, vendar vedno z uporabo volje in delovanjem. Ne moremo biti samo “proti”, načeloma moramo imeti trdne in pristne ideale, da bi se lahko čemur koli zoperstavljali. Preden zavračamo, moramo sprejeti; preden zanikamo, moramo vedeti.
Filozof lahko vidi napake in odkrije pomanjkljivosti v različnih vidikih življenja; vendar se ne zadovolji s tem, da nanje pokaže ali se jih boji, temveč si trdno prizadeva, da bi izboljšal vse, kar je v njegovih rokah, začenši seveda pri sebi.
Filozof tudi vidi, da poleg slabega vedno obstaja dobro in pozitivno, le da je včasih zaspalo ali pokopano pod valovi strahu in inertnosti. Za vrline je treba tako kot za vsako dobro rastlino skrbeti in jih gojiti, da bi se razvijale.
Filozof ne deluje proti življenju, temveč za življenje, sprejema njegove zahrbtne tokove in si prizadeva doseči ideološko jasnost, ki mu omogoča bivanje na tem svetu. Tisti “proti vsemu” posamezniki bodo nazadnje postali “protiljudje” , filozof pa gleda na človečnost kot na nepogrešljivo za izgradnjo našega želenega novega in boljšega sveta.
