So nekateri, ki verjamejo v veličino preteklosti, v davno minulo zlato dobo ali preprosto v “dobre stare dni”. V tistih časih naj bi bili ljudje dobri in pošteni, svetu pa naj bi vladala pravica. V skladu s tem pogledom bi se morali vrniti k stvarem, kakršne so bile ali kakršne si predstavljamo, da so bile. Iz tega zornega kota je vsaka sprememba korak nazaj od veličastne preteklosti in nadvse pomembne tradicije.

Na drugi strani pa so tisti, ki vidijo le žalostno preteklost, polno krutosti in diskriminacije. Vsi, ki so živeli pred nami, razen herojskih izjem, naj bi bili barbarski in nevedni. Sedanjost naj bi bila vrhunec dosedanjih človekovih dosežkov, hkrati pa naj bi bilo treba še veliko narediti. S tega zornega kota je vsaka inovacija dobra, prihodnost pa naj bi bila neprekinjen linearen napredek proti boljšemu svetu.

Morda se zdi nenavadno, da bi ta dva pogleda združili. Ker smo navajeni razmišljati po načelu ali – ali, lahko zmotno mislimo, da je vse novo veliko in da je vse staro nevarno, ali obratno. Če pa razmišljamo bolj vključujoče, lahko doumemo, da sta oba pristopa delno resnična in da se dejansko dopolnjujeta.

Kot filozofe klasične tradicije nas navdihuje tradicionalen pogled, v skladu s katerim je družba del narave. In ker vse v naravi temelji na ciklusih, sta kot del narave ciklični tudi družba in zgodovina.

To pomeni, da preteklost vključuje številne različne izkušnje: nekatere nas lahko naučijo, kako živeti, nekatere pa, kako ne živeti. V preteklosti so obstajala obdobja, v katerih je velik del človeštva živel v temi neznanja, in obdobja, ko sta vladali modrost in svetloba. Podobno kot pri znamenitem taoističnem simbolu (splošno znanem kot jin – jang) obstajajo elementi svetlobe v temi kot tudi elementi teme v svetlobi – topli zimski dnevi in hladne poletne noči. Ciklusi znotraj ciklusov.

Če to idejo uravnotežimo z idejo napredka, pridemo do čudovite podobe spirale – kombinacije cikličnosti in linearnosti. Ko napredujemo v iskanju samospoznanja, moramo včasih skozi globine neznanja.

Če pogledamo s tega zornega kota na sedanjost, lahko vidimo, da nedvomno nismo na vrhu človekovega razvoja, nismo pa niti na njegovem dnu. Lahko potrdimo nekatere pozitivne elemente, ki jih moramo ohraniti in zaščititi, pa tudi negativne elemente, ki jih moramo spremeniti in izboljšati. S pozitivnimi in negativnimi mislimo elemente, ki prinašajo več enotnosti in harmonije, in elemente, ki prinašajo neharmonijo in neenotnost ter posledično trpljenje.

Drugače povedano, dosegli smo veliko, vendar moramo veliko še doseči.

KAJ SO ZMAGE IN IZZIVI DANAŠNJEGA ČASA?

1. Podali smo se v neverjetne raziskave fizične narave in njene zakone uporabili pri inovativnih tehnologijah, ki jih človeštvo do sedaj še ni videlo, vsaj ne v znani zgodovini.

Tehnologija se danes nanaša na razvoj novih orodij, ki nam pomagajo nadzirati in uporabiti naravo za določene cilje. To je aplikativna znanost, povezana s proizvajanjem dobrin.

Tehnologijo lahko uporabimo v medicinske in izobraževalne namene, za komunikacijo, obrtništvo in gradbeništvo, omogoča nam udobnejše življenje in številne druge še neslutene možnosti.

Omogoča tudi izdelavo natančnejših in uničevalnejših orožij, ošibi našo inteligenco in naravne veščine, povzroči motnje v komunikaciji, nam daje pretirano udobno življenje in ima še številne druge nepredstavljive negativne posledice.

Brez načela razuma in duha je tehnologija naš Damoklejev meč, ki visi nad našo glavo, medtem ko sami mislimo, da sedimo na prestolu narave.

Še vedno moramo ustvariti inteligentna merila za uporabo tehnologije – merila, po katerih je človeški dejavnik nad vsemi ostalimi. Vse dokler bodo udobje, inovacije in dobiček postavljeni nad človekovo življenje in svetost narave, ne bomo nikoli zapustili kroga destrukcije.

Preden spodbujamo umetno inteligenco, bi bilo modro gojiti našo lastno naravno inteligenco. Še vedno se moramo naučiti obvladovati sebe, da bi lahko obvladovali našo tehnologijo, podobno kot mora imeti umetnik jasno predstavo, disciplino in navdih, preden lahko uporabi svoja orodja za izražanje lepote v tem svetu. V nasprotnem primeru nas bodo zasužnjili naši stroji – ne zaradi njihove inteligence, temveč zaradi pomanjkanja naše inteligence.

2. Od srednjeveških dni smo se postopoma borili proti netolerantnim in neracionalnim idejam, ki so omejevale človekova obzorja ter filozofe, znanstvenike in druge svobodomiselneže obsodile na meč in ogenj. Svobodno racionalno raziskovanje narave in njenih zakonov je privedlo do znanstvene “zlate dobe”.

Vendar smo iz tiranije iracionalnega zdrsnili v tiranijo racionalnega. Drugače povedano: to, česar ne vidimo, ne obstaja.

Duhovne tradicije milijarde ljudi so bile zavržene kot otroško blebetanje in vraževerje, kar je privedlo do načina življenja, ki nima smisla in namena ter v katerem poskušamo globino znanja nadomestiti z drobtinicami informacij. V skladu s tem na naključju temelječem pogledu na svet, po katerem je vse nastalo iz ničesar in brez pravega razloga, je človek le naključna posledica slepega procesa, napaka in “sirota” v času in prostoru.

Prav nič ne čudi, da smo vzporedno z znanstvenim razcvetom naše dobe priča vrnitvi iracionalnega in fanatičnega kot neposrednemu in enostavnemu načinu za ponovno zapolnitev praznine. To je mentaliteta “bodisi z mano ali proti meni” in je posledica postopnega zoževanja pogledov.

Če smo se kaj naučili iz kapitalističnega poskusa 20. stoletja, potem je to dejstvo, da udobje brez smisla ne prinese sreče niti veličine.

Še vedno moramo rešiti srce naših duhovnih tradicij, da bi znova našli svoje mesto v univerzumu in da bi ponovno zgradili način življenja, ki je svet, naraven in napolnjen s smislom. Nobena politična ali gospodarska rešitev ne bo sama po sebi oživila človeštva. Brez duhovne preporoditve in vrnitve arhetipov bo človeštvu manjkal bistveni del njega samega.

3. Življenjski standard se je v zadnjih 200 letih precej povečal in velikemu delu človeštva omogočil način življenja, o katerem je lahko večina ljudi v preteklih obdobjih samo sanjala.

Tu se moramo vprašati o naravi tega tako imenovanega dosežka. Kakšna je cena, ki jo plačujemo za ta novi življenjski standard na globalni ravni? Strašne posledice tega čutijo že številni.

“Za mano potop,” so znane besede kralja Ludvika XV. in zdi se, da povzemajo splošno stališče naših generacij. V najboljšem primeru bomo naposled našli način za omejitev škode ali očiščenje umazanije, ki smo jo ustvarili, toda ali smo se vprašali, kaj bo z milijoni trpečih ljudi, dokler dosežemo to točko – če jo sploh dosežemo?

Enostavno je kriviti velike korporacije, “gospodarje matrice”, ki hranijo to uničevalno mašinerijo. Toda kdo so tisti, ki konzumirajo in hranijo to mašinerijo?

V resnici težava ni v iskanju višjega življenjskega standarda, temveč v naši interpretaciji višjega življenjskega standarda, pri kateri je zdrava pamet izključena ter niso upoštevane znanstvene študije, ki kažejo na to, da dobri odnosi in občutek smisla prinašajo veliko večjo srečo kot materialno udobje.

Še vedno moramo priti do definicije življenja, ki je skladna z naravo, s človeško naravo in z našim okoljem. Ponovno moramo odkriti preprostost dobrega življenja in dobrodejnost enostavnega življenja.

4. Nekatere države gredo skozi največji socialni poskus multikulturalizma v zgodovini, pri katerem poskušajo ljudje številnih narodnosti, verovanj in etnične pripadnosti doseči harmonično sobivanje. Posledično lahko v številnih velikih mestih okoli sveta najdemo čudovito raznolikost vseh barv in verovanj.

To je rezultat globalizacije in gibanj v zadnjih stotih letih proti večji odprtosti in vključevanju.

Še vedno moramo doseči ravnotežje med enakostjo in individualnostjo, in to le z razločevanjem med našim lastnim bistvom in obliko, med tem, kdo smo, in med tem, kaj smo.
Smo različni in smo enaki. Ta paradoks je v srcu multikulturnega izziva in šele takrat, ko to resnično razumemo, lahko najdemo pravo formulo za življenje skupaj v harmoniji, kar pa ne pomeni, da se v vsem strinjamo.

Varovati se moramo prazne kulture, ki nas pomasovlja glede na naše najnižje skupne imenovalce ter namesto tega ustvariti živo kulturo, ki združuje prek humanosti, ki jo delimo, in visokih idealov, vendar brez zapostavljanja naših razlik in individualne edinstvenosti.

So številne stvari, ki smo jih lahko kot človeštvo dosegli, toda pri tem smo marsikaj tudi izgubili. Glede na to, kar še moramo doseči, ter prepadom med našimi ideali in prakso lahko izgubimo pogum in težave se nam lahko zdijo nepremostljive. Vendar to ni res. Kot je dejal nekoč Lao Ce: “Potovanje, dolgo tisoč kilometrov, se začne z enim korakom.”

Če delamo en korak za drugim, lahko vidimo, da nismo edini, ki hodimo.

In človeštvo, ki deluje skupaj, lahko naredi čudeže.

Avtor: Gilad Sommer