Številni ljudje trpijo zaradi depresije. Kateri so družbeni vzroki tega množičnega pojava? Kaj lahko posameznik stori, da bi se temu izognil?

Čustveni ciklusi

Prva težava je, da pogosto ne ločimo med povsem običajnimi trenutki potrtosti ali žalosti in depresijo, ki bi jo lahko dejansko označili kot bolezen. Prvo vrsto občutkov verjetno vsi poznamo. Vsi občasno doživimo dneve in celo tedne, kadar se čutimo potrte, brez moči in prave motivacije, na prihodnost pa gledamo pesimistično. Vsi poznamo trenutke, kadar se čutimo zapuščene, kadar se nam zdi vse črno in nesmiselno. Pogosto za slabo razpoloženje niti ne moremo najti pravega razloga. V tem primeru je priporočljivo, da tovrstna stanja sprejmemo kot povsem običajen del čustvenih ciklusov. Če jim posvečamo preveč pozornosti, je to namreč prvi korak, da nas vanje potegne in da zapademo v “psihično hipohondrijo”. V tem primeru je najboljše, da smo aktivni, to je, da se brez dolgih premišljanj in izgovorov spravimo na delo oziroma se posvetimo nečemu, kar nas veseli. Kdor je aktiven, deluje, razmišlja in k vsemu pristopa odprto in z zanimanjem, v resnici sploh nima časa, da bi zapadel v depresijo.

Žalost z razlogom

Nekoliko drugačna je potrtost ali žalost z razlogom. Največja žalost, ki jo lahko doživimo, je izguba ljubljenega človeka. Občutek zapuščenosti pogosto prinese s seboj veliko in dolgotrajno bolečino, praznino in nekakšno otrplost. Tedaj se umikamo vase in si ne želimo stika z zunanjim svetom.

Toda žalost je obenem tudi priložnost, da se poglobimo v lastno notranjost, poleg tega pa nas primora, da se spopademo s samimi seboj. In prav to je pozitivna plat žalosti. Ta nas namreč prisili, da znova premislimo o odnosu do življenja, ga spremenimo in uredimo drugače. Prisili nas, da se ponotranjimo ter boleča doživetja in izkušnje transformiramo. Za to si moramo pustiti čas – čas, da si življenje na novo uredimo, da se na novo sestavimo. Po velikih razočaranjih in izgubah preprosto ne moremo niti ne smemo več živeti naprej tako kot običajno. Potrebujemo čas, da bi opustili stare poglede, da bi zgradili nove odnose in si začrtali nove cilje.

Če na tej točki uberemo napačno smer, če se krčevito oklepamo žalosti, če je ne želimo transformirati ali pa si za to ne pustimo dovolj časa, žalost ne preneha in se lahko spremeni celo v depresijo. Depresija je napačno ali bolje rečeno pomanjkljivo predelana žalost.

Depresija kot “množični pojav”

Po teh premislekih preidimo na vzroke “množičnega pojava depresije” v zahodnih družbah. V zvezi s trenutki občasne žalosti in potrtosti, ki se ciklično pojavljajo, je treba upoštevati, da živimo v svetu, v katerem prevladuje predstava, da je čas linearen. To pomeni, da mora današnji dan prinesti več od včerajšnjega, jutrišnji pa več od današnjega. Zaradi takega prepričanja težko sprejemamo povsem naravna nihanja med fazami, kadar smo “zgoraj”, in fazami, kadar smo “spodaj”. Zato se takrat, kadar smo “zgoraj”, počutimo nepremagljive, ko smo “spodaj”, pa na smrt potrte in praktično ohromljene.

Eden “modernih” načinov je skorajda prisiljeno besedno izražanje notranjih stanj. Verjetno poznate hecen pozdrav nekaterih psihologov: “Dober dan, kako se počutim danes?” Tovrstna prisiljena pozornost na stanja potrtosti ali žalosti, ki so ciklična, povzroča še večje frustracije in notranjo odvisnost od takih občutkov.

Današnji človek je pozabil, da se ne sme istovetiti s čustvi, ampak da čustva ima in da so ta podrejena njegovi volji. Ker pogosto nismo vzgojeni v tem prepričanju, je po navadi ravno obratno in je volja tista, ki je podrejena čustvom. S tem se pojavi nevarnost, da stanja žalosti in potrtosti umetno podaljšujemo, namesto da bi jih aktivno predelali.

Niti pri fazah potrtosti, za katere obstaja razlog, se nismo naučili sprejeti neuspehov, razočaranj in izgub kot del življenja. Na žalost nimamo kulture ali ritualov žalovanja, kot je bilo to v številnih civilizacijah, na primer v starem Egiptu. V teh trenutkih smo večinoma prepuščeni samim sebi in se pogosto utapljamo v potrošništvu ali zapadamo v depresijo … ali pa v oboje hkrati.

Če povzamemo, v naši družbi ni zavestnega predelovanja žalosti, zmožnosti in poguma, da bi se potopili v lastno notranjost, na najglobljo točko, na dno duše, kjer bi odkrili novo svetlobo in nov smerokaz.

Premagovanje

Opisali smo nekatere posledice in možnosti, povezane z žalostjo in potrtostjo, vendar še naprej ostaja vprašanje – kako lahko dejansko premostimo prepad med žalostjo in veseljem? Avstrijska gledališka in filmska igralka Erika Pluhar je o tem v svoji knjigi Aufbruch aus der Dunkelheit¹ opisala zelo zanimivo doživetje:

“Kot otrok sem plavala v Donavi s starejšimi otroki in ti so mi dejali, naj preplavam vrtinec. Odvrnila sem, da tega ne zmorem, da se bojim. Potem so mi pojasnili … Poglej, Erika, zaplavaš noter … potem zagledaš vrtinec … zamašiš nos in se spustiš, da te potegne čisto na dno … ampak pristati moraš na nogah … in tedaj ne smeš brcati … ostani čisto mirna … potem boš znova priplavala na vrh … ne smeš pa brcati, ker drugače boš utonila … To sem nato tudi storila in to je bila zgodba, ki sem se je pogosto spominjala in o kateri sem vedno znova razmišljala vse življenje. Treba se je spustiti na dno. Ko dosežemo najgloblje dno, nas znova dvigne gor in znova lahko plavamo naprej – vse do naslednjega vrtinca.”

Ta zgodba je prispodoba življenja. Vsi občasno zaidemo v vrtinec in vsakdo razvije lastne strategije – številni ga poskušajo za vsako ceno zaobiti, drugi pa so se ga naučili preplavati. Vsekakor pa se je treba v vrtinec spustiti.

Treba se je spustiti čisto na dno, kajti tam je točka preobrata, na kateri se rodi nekaj novega, na kateri se zgodi nekakšna kreacija. Številni kreativni ljudje govorijo o trenutkih popolne osamljenosti in obupa, v katerem nenadoma eksplozivno priplava na dan kakšna ideja ali nekaj novega. In prav ta “eksplozija” nas znova dvigne na vrh ter prinese skoraj ekstatično veselje in srečo. Veselje, ki resnično izvira iz duše, iz naše notranjosti, veselje, ki ni vsiljeno od zunaj. Resnična, globoka radost je torej plod ustrezno predelane žalosti.

Drugi občutek veselja je kratkotrajen in odvisen od zunanjih okoliščin. Ker smo danes pozabili na predelovanje žalosti, je v današnji družbi veliko ljudi, ki si domišljajo, da so veseli. To so tisti, ki kreativnost in ustvarjanje novega nadomeščajo s potrošništvom. Veselje lahko doživijo samo takrat, ko zamenjajo avto ali si kupijo novo oblačilo. Toda takšno veselje je kratkotrajno ter naposled privede do velike praznine in nezadovoljstva, dokler si znova ne kupijo nečesa novega. Ta začarani krog, v katerega zapada čedalje več ljudi v potrošniški družbi, je skoraj zanesljiva pot v depresijo.

Sklenemo lahko, da žalost ni samo neizogiben občutek, ki se pojavlja ciklično, temveč je celo nujna, da bi ustvarili nekaj novega in v prenesenem pomenu tudi samega sebe. Žalost je pogoj za notranji alkimistični proces, za transformacijo človeka. Kdor se ne nauči predelovati žalosti ali jo celo potlačuje, lahko sčasoma zapade v depresijo. Toda na depresijo ne bi smeli gledati samo kot na nekaj slabega, kajti tisti, ki jih prizadene, imajo podobno izkušnjo, ki jo lahko povzamemo: “Znova sem spoznal samega sebe in v sebi odkril stvari, o katerih prej nisem vedel ničesar.”

Hannes Weinelt, predsednik Nove Akropole v Avstriji
(povzeto po članku)

___________

¹ Slo. “Preboj iz teme” (knjiga ni prevedena v slovenščino, prevod naslova je le informativen).