Teslov največji izum – on sam (4. del)
Udarci, ki so kalili jeklo
Nekega zgodnjega jutra, ko je Tesla ravno legel k počitku, je kot strela z jasnega napočil konec tega silno kreativnega, napornega, vznemirljivega, pa tudi radostnega obdobja. Nekdo ga je predramil in mu povedal, da so njegov laboratorij zajeli plameni. Vse je bilo uničeno. Ne le Tesla, tedaj bi moralo žalovati celotno človeštvo, kajti mnogo idej je zaradi tega dogodka ostalo izgubljenih.
Prijatelji so mu darovali nekaj denarja in Tesla je šele čez dve leti lahko nadaljeval od tam, kjer je bil pred požarom. Toda niso bili vsi v njegovi bližini tudi njegovi resnični prijatelji. Njegov sodelavec Gulielmo Marconi denimo je Teslov mrtvi hod, ki je nastopil po požaru izkoristil zato, da je izvedel praktično demonstracijo prenosa radijskega signala in patentiral princip radia, ki ga je Tesla pred tem opisal v številnih člankih. Priznali so mu izum radia in mu zanj pozneje dodelili tudi Nobelovo nagrado. Po Teslovi smrti je sodišče pripisalo izum Tesli, toda laži imajo včasih tudi dolge noge, saj še danes kakšna enciklopedija radio pripisuje Marconiju.
Vendar to še ni bil zadnji udarec, ki ga je Tesla doživel v tem obdobju. Sredi najintenzivnejšega dela na razvoju radia je znova odpovedalo tudi njegovo zdravje. Psiha je spričo nečloveških naporov popustila. Tesla se je nekega jutra prebudil s povsem prazno glavo. Njegov popolni spomin se je pretvoril v svoje nasprotje. Iz njega so se mu izbrisali vsi dotedanji življenjski dogodki, celotna osebna zgodovina. Od nje je ostala le podoba obraza njegove matere. Začuda pa je vse, kar je bilo povezano z njegovim izumiteljskim delom, še vedno ostalo nedotaknjeno. Tesla se s tem ni sprijaznil. Še bolj je pritisnil na svojo psiho in v nekaj mesecih postopoma v popolnosti obnovil izgubljene spomine.
Kar neverjetno se zdi, kakšno moč regeneracije je Tesla premogel. Z neizprosno disciplino in močjo volje je premagal tudi največje težave in udarce usode. Bil je kot mačka, vedno je pristal na nogah.
Ko je leta 1899 njegovo eksperimentiranje postalo prenevarno za New York, je laboratorij preselil v odmaknjeno hribovje Colorado Springs. Mogočni bliski so švigali z visokega antenskega stolpa. Milijoni voltov in tisoči amperov so ustvarjali valove, ki so potovali okoli planeta. Po enem letu intenzivnega eksperimentiranja je bil z rezultati popolnoma zadovoljen. Preučil je Zemljo kot prevodnico tokov in valov. Prepričan je bil, da lahko zgradi svetovno radijsko postajo in brezžični sistem distribucije električne energije, ki bi zamenjal visokonapetostne daljnovode, ki so jih takrat že na veliko gradili. Še več, prepričan je bil, da se v praznem prostoru okoli našega planeta nahaja ogromen, skoraj neskončen vir energije, ki ga je mogoče izkoristiti v dobrobit človeštva. Tako nam ne bi bilo treba kopati po Zemljinih nedrjih ter iz njih trgati premoga in nafte, saj so ti viri omejeni in jih bo nekoč zmanjkalo.
Vrnil se je v New York, pridobil vlagatelje in začel z gradnjo ogromnega stolpa na Long Islandu, toda na pol poti si je glavni vlagatelj premislil in odstopil. Bančni mogotec Morgan je namreč dojel, da Tesla snuje sistem, ki bi svetu zagotavljal prosto dostopno, torej brezplačno energijo, kar bi izničilo dobičke, ki so začeli pritekati od pravkar rojenega izmeničnega sistema.
Tesla je v svoji dobroti in idealizmu dejansko želel svetu zagotoviti brezplačno energijo in prost pretok informacij. Hotel je vrniti upanje ter dati možnost revnim in šibkim. Bogatašem pa to seveda ni šlo v račun, saj bi ti raje bogateli na račun šibkih in revnih ter neusmiljeno izkoriščali zemeljske vire. To se dogaja še danes, čeprav se že pošteno nakazujejo meje tega početja. Tesla je ob propadu projekta svojega življenja s solzo v očesu preroško izjavil, da je sedanjost njihova, prihodnost pa bo gotovo dala prav njemu.
V Ameriki je bil Teslov najhujši “greh” neposlovnost. Ni namreč znal prisluhniti “dobronamernim” nasvetom, kako naj ukrepa, da bo tisto, kar snuje, tudi ekonomsko donosno. To je bilo seveda res, saj je pred lastnimi koristmi vedno dajal prednost skupnemu dobremu. Mediji so skočili na ranjenega Teslo, ga raztrgali in vrgli v blato. Iz največjega in najslavnejšega izumitelja je čez noč postal tarča posmeha in zaničevanja.
Toda Tesla ne bi bil Tesla, če se ne bi izkopal tudi iz tega blata. V nadaljevanju življenja ni imel več možnosti delati na tistih velikih, globalnih projektih, saj je ostal brez lastnih sredstev in zaupanja vlagateljev. Tako ni bilo nič z njegovimi sanjami, da bi osvetljeval mesta s “polarno svetlobo”, ocean čiste energije bo za sedaj ostal človeštvu nedostopen, pa tudi dežja nad Saharo mu ne bo dano priklicati.
Namesto tega se je Tesla lotil podjetnosti na ameriški način in tako dokazal svoje sposobnosti prilagajanja. Ustanovil je kar nekaj majhnih podjetij, v katerih je ponujal svetovanje, števce kilometrov za avtomobile, turbine brez lopatic, pa tudi zdravilne tokove v terapevtske namene. S tem sicer ni obogatel, je pa skupaj z zaposlenimi nekako preživel do pozne starosti.
Za konec naj omenimo še nekaj utrinkov iz tega poslednjega obdobja Teslovega življenja, ki bodo dodatno osvetlili človeško plat tega velikega moža.
Kot smo že omenili, je bil Tesla obdarjen z izredno pretanjenimi čutili, a ne le čutili – znal je namreč začutiti bolečino svojih bližnjih, čeprav so bili na tisoče kilometrov oddaljeni od njega, in zaznal materino slovo, ko je odhajala s tega sveta. Novinar, ki se je z njim v poslednjem času veliko družil, je zapisal, da je Tesla čutil svet okoli sebe ter bil v pristnem stiku z naravo in življenjem, ki ga je obdajalo.
Skupaj z Edisonom je bil v igri za Nobelovo nagrado, dobil pa je le zlato Edisonovo medaljo, kar je bil dejansko posmrtni poklon Edisonu. Kot podjetniku mu v poslednjem obdobju ni šlo vedno najbolje. V nekem trenutku, ko je zmanjkalo denarja za plače, je Tesla svojima tajnicama predlagal, naj prežagata omenjeno medaljo in vsaka vzame polovico. Dekleti sta se uprli in ena je stresla nekaj denarja iz torbice, ki so si ga potem vsi trije razdelili. S svojim deležem je Tesla nakupil hrane za golobe, ki jih je vsako jutro, ko je odhajal k počitku, hodil krmit. Ko se je pozneje finančno stanje popravilo, je povrnil vse zaostanke plač in dodal še povišico. Kadar je Tesla dobil finančne prilive, je vedno najprej vrnil dolgove, potem so bili na vrsti zaposleni, sledili so njegovi golobi, čisto na koncu pa je bil na vrsti on sam.
Tesla ni bil nikoli zamerljiv. Mihajlo Pupin, velik teoretik elektrotehnike, a izredno častihlepen človek, je Tesli nekajkrat zelo boleče skočil v hrbet. Ko je Pupin ležal na smrtni postelji, ga je želel videti. Tesla je prišel, sedel k njegovi postelji ter ga dolgo bodril in tolažil. Očividec je povedal, da je Pupin pri tem ves čas jokal.
Bogataš Morgan, ki se je do Tesle obnašal izredno kruto in neizprosno, je imel hči Anne, ki je bila zelo dejavna dobrodelka. Tesli je bilo izredno žal, da ji nekoč ni mogel podariti stotih dolarjev, ko je prosila za njegov prispevek.
V letih, ko so lasje že začeli siveti in so se gube zarezale v njegov obraz, je izpovedal zgodbo o golobici svojega življenja. Stotinam golobov je pomagal, jih zdravil in jim dajal zatočišče v svoji hotelski sobi in to kljub svoji pregovorni čistoči. Na neko belo golobico pa je bil menda še posebej navezan. Vedno je bila nekje v njegovi bližini. Nekoč, ko se je spravljal k počitku in je priletela skozi okno, pa je takoj začutil, da mu namerava sporočiti nekaj pomembnega. Prišla mu je povedat, da umira. Ko je odšla ta njegova prijateljica, je nekaj v njem umrlo. Do tedaj je mislil, da bo izpolnil vse svoje življenjske načrte in človeštvu daroval še marsikaj, takrat pa je dojel, da je zgodba končana.
Leta 1937, ko je bil že v 81. letu, ga je zbil taksi. Zavrnil je zdravniško pomoč, saj je menil, da sam najbolje pozna svoje telo in da ve, kako mu najbolje pomagati. Ves polomljen in v šoku je naročil hrano za ptice. Celih šest mesecev jih je hranil nekdo drug. Imel je zlomljena tri rebra, poškodovano hrbtenico in kmalu je dobil še pljučnico s precejšnjimi zapleti. Tesla je bil kot samuraj, neizprosen do sebe in nežen kot češnjev cvet, kadar je bilo treba pomagati šibkim in ubogim.
Nekega februarskega jutra, leta 1943, je odšel s tega sveta. Osamljen in reven je obležal v tisti sobici hotela New Yorker, toda po več kot pol stoletja se še kar ne moremo čisto posloviti od njega. Spomini nanj in na njegovo življenjsko zgodbo, na njegovega izrednega genija, pa tudi globoko človečnost se kar vračajo in vračajo … In prav je tako.
