Skrivnost tisočletnih letalskih modelov
Človek si je že od davne preteklosti želel leteti. In vemo, da je od “želeti si” do “moči” krajša ali daljša pot, neizogibno pa pride do izpolnitve želje. To je aksiom narave, ki tako vsem bitjem, ki jih je ustvarila, ponuja vsakovrstne priložnosti in izkušnje.
Če je človeštvo tako staro, kot je razvidno iz starodavnih spisov in kot potrjujejo zadnja paleoantropološka odkritja, je verjetno šlo čez različne faze in oblike, pri čemer je lahko tehnološka mentaliteta, značilna za današnji čas, zavzela mesto tudi na drugih točkah evolutivne spirale.
Hindujska izročila, ki jih najbolj poznamo in ki so zapisana v Puranah, govorijo o izgubljenih civilizacijah, velikih potopljenih otokih in zračnih plovilih, imenovanih “vimane”, ki naj bi jih poganjala “vesla” tako, da naj bi ustvarjala potisk s curkom ognjenega izpuha, podobno kot pri raketah, letela pa naj bi zaradi sile, pridobljene s transmutacijo energije v materijo, imenovano “marmaš”. V drugih fragmentih je zapisano, da so obstajala plovila v obliki ptice, ki naj bi nosila “jajca”, ob svojem spustu pa naj bi lahko “ubila milijon ljudi” – pri čemer lahko pomislimo na bombno letalo z izredno močnim eksplozivom, verjetno podobnim atomski bombi.
Podobne letopise najdemo na primer v najstarejših fragmentih kitajske civilizacije, kjer so omenjena vozila, ki prince prevažajo po zraku, za seboj pa puščajo dimne in ognjene sledi. Toda natančnejši zgodovinski vir je tisti, ki omenja t. i. “letečega goloba”, ki naj bi bil sicer majhen, vendar naj bi se v stari Grčiji pred večtisočglavo množico dvignil v zrak, med 4. in 3. stol. pr. n. št. pa naj bi bil razvedrilo za dvorjane v sobanah kraljeve palače v Sirakuzah. Vemo, da je Dionizij II. Arhimedovi šoli naročil izdelavo večjih “modelov”, na katerih bi lahko iz Sirakuze proti Atenam, brez vmesnih postankov, poletelo 119 hoplitov, težko oboroženih vojakov, vendar poskus ni uspel.
Kljub temu pa so “leteči golobi” še naprej navduševali množice v rimskih in aleksandrinskih arenah. S prihodom srednjega veka se je skrivnost njihove izdelave izgubila, enako pa naj bi se zgodilo tudi s skrivnostmi izdelave reaktivnega motorja, ki temelji na načelu Heronove krogle. Zdi se, da so se taki motorji množično uporabljali v vojnah rojevajočega se Konstantinopla, in sicer za metalce raket in plamenomete.
Še pred nekaj leti so bila ta starodavna izročila za sodobne znanstvenike le zgodbice brez praktične možnosti dokazovanja, nepodprte z arheološkimi najdbami, ki bi jih bilo mogoče preučevati. Toda leta 1898 so blizu Sahare v južnem delu Kaira med izkopavanji grobnic, ki naj bi bile po tedanjih predvidevanjih zgrajene v II. stol. pr. n. št. – in ki jih danes umeščajo v II. tisočletje pr. n. št. – našli nekaj votivnih podob iz sikomorovine v obliki ptice. To so bile verjetno podobe boga Horusa ali golobice, ki predstavlja drugi “ovoj” atmuja, to je človeškega duha. Ena med njimi je še posebej zanimiva in je bila shranjena pod številko 6.347 v kairskem muzeju. Golobica je imela zelo neobičajne lastnosti. Tedaj še ni bilo letal bratov Wilburja in Orvilla Wrighta, to je motornih jadralnih letal z aerodinamično obliko, na kateri je temeljila omenjena majhna egipčanska najdba. Golobico so zato shranili kot neobičajen žrtveni dar, ne da bi ji pripisali večji pomen.
Dr. Kahlil Messiha jo je leta 1969 “ponovno odkril” in po preučitvi njene oblike ugotovil, da gre za izjemno pomembno najdbo, ker naj bi šlo za nič drugega kot jadralno letalo, pomanjšano na maketno velikost. S podrobnejšimi raziskavami je odkril, da gre za motorno jadralno letalo, torej letalo, ki je za letenje potrebovalo motor. Ugotovil je še, da če bi ga povečali na “običajno” velikost, bi lahko letelo z majhno hitrostjo, približno 95 km na uro, s propelerjem na sprednjem delu, kjer so na najdbi vidne razpoke in sledi vgradnje nekaterih delov repa, ki jih danes ni več. Vzdolžna funkciji prilagojena oblika ovrže vsako možnost, da je ta figura predstavljala ptico.
Na prikazih lahko vidimo sprednjo in spodnjo stran. Vidimo lahko tudi hipotetično rekonstrukcijo, na kateri puščice kažejo na manjkajoča krilca.
Prototip 6.347 je bil februarja 1981 razstavljen na vrhnji polici vitrine št. 7 v dvorani št. 27 muzeja v Kairu. Avtor tega članka ga je oktobra leta 1982 tam iskal, vendar so muzej preurejali, tako da je bila popolnoma spremenjena tudi omenjena dvorana št. 27 in domnevnega letalskega modela ni bilo mogoče videti, sploh glede na kaos, v katerem je zdaj veliko najdb, med katerimi jih je bilo stotine spravljenih v skladišča.
Omenjena najdba, ki je bila fotografirana in predmet navedenih raziskav, je velika približno 20 cm. Čeprav je pri tem zgornjekrilniku jasno, da gre za majhno jadralno letalo, primerljivo z “Minimoo”, nemškim letalom s konca 30. let 20. stoletja – je treba zaradi razmerij med vzgonskimi površinami in trupom sklepati, da je to letalo vsekakor moralo imeti propelerski motor, da je lahko doseglo potrebno raven razmerja med vzgonom in uporom, da bi dejansko lahko letelo.
Poskusi z replikami najdenega domnevnega modela letala, pri katerih so tega brez pogona samo spustili v zrak kot pri igrači, so pokazali, da le na tak način ne more leteti. Vendar je treba upoštevati verjetnost, da je domnevno letalo imelo motorni pogon, kakršnega imajo danes velika ruska tovorna letala s turbopropelerskim motorjem. Podobna so bila tudi prvotna letala “Parasol” iz prve svetovne vojne, Bleriot 110, ki je imel prav tako podobne značilnosti, pa je leta 1933 brez vmesnih postankov povezal New York in mesto Rayak v Siriji.
Po drugi strani pa ne letijo niti sedanji pomanjšani modeli letal, ki jih najdemo na trgu igrač in replik ter jih spustimo tako, kot se spuščajo jadralna letala. To bi pomenilo, da je tako imenovano “jadralno letalo iz Sakare”, najdeno v grobnici, samo pomanjšan model letala, ki je imel izključno votivno vlogo. Pri tem pa se je treba vprašati – ali je v Egiptu ali kje drugje obstajala prava različica te makete? In če je – ali je lahko nekoč letela? Poleg tega se postavlja vprašanje, ali je bilo to letalo narejeno v istem času kot maketa, ali pa je ta le približen model letalnih naprav, ki so obstajale pred deset tisoče leti? Druge možnosti ne moremo čisto takoj ovreči. Po Herodotu so namreč Egipčani v Hermopolisu hranili statistike o porastu gladine Nila, ki so zaobjemale 17.000 let. Če pomislimo, da v naši sedanji civilizaciji statistike vodostaja zaobjemajo obdobje največ slabih 500 let, in sicer za jezero Leman, pridemo do zelo zanimivih zaključkov.
Še posebej zanimivo pa je, da “jadralno letalo iz Sakare” ni edina maketa letala, ki jo poznamo.
Leta 1954 je muzej zlata (Museo del Oro) v Bogoti, Kolumbiji, organiziral potujočo razstavo nekaterih najdb po glavnih muzejih ZDA. Emmanuel Staub, strokovnjak za izdelovanje kalupov in replik draguljev, je tokrat svoje znanje uporabil pri predkolumbovskih draguljih. Med razstavljenimi objekti, ki so bili uvrščeni med “zoomorfne”, je bil tudi predmet v obliki letala. Njegov trup je v dolžino meril 35 mm, v širino 30 mm in v višino 10 mm.
Eden od fotografov je naredil diapozitiv najdbe, za katero se je zdelo, da ne predstavlja nobene znane živali, in ta diapozitiv močno povečal. Tako povečana najdba je bila videti kot sodobno lovsko letalo s krili delta, z dodatnimi globinskimi krmili in celo s kabino, zavarovano z varovalnim detektorjem. Presojeno je bilo, da je potrebno mnenje strokovnjaka, tako da so bili diapozitiv in risbe predloženi Arthurju Youngu, znamenitemu aeronavtičnemu risarju in inženirju, ki je zasnoval tudi helikopter Bell. Njegovo poročilo je bilo osupljivo, saj je zaradi splošne oblike letala, zlasti pa navpično postavljenega smernega krmila izključil možnost, da bi šlo za ptico ali žuželko. Prepričan je bil, da gre za model visokohitrostnega letala, saj so bila njegova krila upognjena navzdol in je imel trup določene značilnosti, kakršne ima nadzvočno, reaktivno lovsko letalo. Vendar je opazil, da so bila krila bodisi zaradi napake risarja ali iz drugega neznanega vzroka nameščena nekoliko bolj zadaj kot običajno.
Tudi drugi strokovnjaki, s katerimi so se posvetovali in med katerimi je bil Jack A. Ullrich, eden od prvih pilotov reaktivnega letala, so potrdili, da gre za nadzvočno letalo tipa F-102. Adolph Heuer, tehnik iz ameriških zračnih sil, ga je na podlagi vrste tehničnih raziskav zasnove kril primerjal tudi z visokohitrostnim bojnim letalom. Ullrich se je s tem strinjal, pri čemer je dodal, da so krila glede na svojo strukturo zasnovana za hiter vzlet in da imajo zelo močan pogon. Heuer je malo zatem odkril, da splošna zasnova kaže na nekaj zelo neobičajnega: letalo je lahko letelo, vendar se je lahko potopilo tudi v vodo. Te in druge raziskave so bile izvedene s takšno resnostjo, da sta se zanje zanimali tudi podjetje Douglas in ameriško vojaško letalstvo prek svojih “posebnih služb za raziskave in preiskave”.
Splošno soglasje ni bilo doseženo, saj so nekateri biologi menili, da gre za umetniški prikaz leteče ribe. Drugi so trdili, da gre za skata. Ker kulture Sinú, Tolima, Calima, Quidio in Magdalena niso zadostno poznane in ker je večina njihovih najdb starejših od 1500 let, je problem zelo kompleksen. Pozneje so identificirali druge predmete iz zlata ali tumbage (zlitina, katere formula je izgubljena ter ki temelji na bakru in dragocenih kovinah), pri katerih je mogoče prav tako posumiti na makete letal. Iz nekaterih med njimi smo naredili reprodukcije.
Nazadnje naj omenimo repliko kitajske dragocene bronaste najdbe, ki so bile odkrite leta 1966 v grobnici Nan-Tung-Kuoja in ki so jih časovno umestili v I. tisočletje pr. n. št. Čeprav ima na prvi pogled obliko skata … pa zopet lahko vidimo navpično postavljeno smerno krmilo in obliko, ki je ni mogoče najti v živalskem svetu. Je to še ena reprodukcija zračnega plovila? … To še naprej ostaja uganka … Zlasti če se vprašamo, zakaj najdemo te male “žrtvene predmete” in nobenih ostankov letal v svoji logični naravni velikosti.
Morda odgovora ne bomo dobili več let, stoletij, tisočletij, in morda bomo na te najdbe celo pozabili. Toda danes so tukaj. Nobena teorija ni dovolj prepričljiva. Uporabimo lahko le delovne hipoteze in sprejmemo nekaj, kar postaja vse očitnejše – to je, da je človek veliko starejši, kot trdi zastarela materialistična znanost – naša civilizacija ni krona civilizacij, temveč le ena od civilizacij v neizmerljivo dolgi verigi visokih kultur, od katerih so nam ostale le majhne sledi.
