Ravnovesje med delom in življenjem
Ljudje imajo naravno potrebo po izboljševanju in rasti. Neka-teri trenutki v naših življenjih so odločilni in v njih čutimo, da smo naredili določen preboj. In ko se ozremo nazaj, morda črpamo navdih, ki nas je vodil, in uporabimo izkušnje, ki smo jih pridobili v teh trenutkih. Pogosto opazimo, da smo v takih trenutkih bolj ciljno naravnani in osredotočeni ter s tem zmožni pravih odločitev in premikanja meja – podjetnik lahko na primer za izvedbo svojega prvega posla prebedi noč, saj ga žene želja po finančnem uspehu.
Toda številni kljub vsemu čutijo precejšnje nezadovoljstvo – tako tisti, ki stalno žanjejo uspehe, kot tudi tisti manj uspešni. Neizprosni mlin dela in kariere pogosto zamegli večje in manjše uspehe ter razkrije njihovo minljivost. Sčasoma obstoječi dosežki niso več zanimivi in si začnemo želeti še več, kar povzroči še večjo izgorelost, tesnobo, napete odnose in pomanjkanje samozaupanja.
Nevarnost površinskosti
“Ravnovesje med delom in prostim časom”1 se običajno propagira kot čudežno zdravilo za naštete tegobe. Pogosto slišimo, da je enostavnejša služba ali delo v določeni panogi pot do boljšega ravnovesja med delom in prostim časom. Nekatere organizacije imajo celo programe ustvarjanja ravnovesja med delom in prostim časom kot del pobude za večje zadovoljstvo zaposlenih.
Toda verjetno ravno s tem tvegamo, da zapademo v površinskost in spregledamo resnično priložnost za najdenje prave rešitve in razkritje skrivnosti življenja. Morda bi bilo na to vprašanje lažje odgovoriti, če najprej raziščemo pomen ravnovesja med delom in prostim časom. Za to se bomo tega vprašanja lotili v več delih.
Širši pogled na delovanje
Človek ima v sebi težnjo po delovanju, toda pogosto spregledamo globino naše sposobnosti delovanja. Filozofi so nas v vseh obdobjih spodbujali k temu, da bolje “spoznamo sebe”, da bi lahko imela naša dejanja večji smisel. Skupna vsota teh dejanj lahko pomeni “Delo”; to, kar delamo, da bi dosegli cilj, naj je ta povezan s službo ali denarjem, s sprostitvijo ali samo navadnim pogovorom. Delujemo v naših odnosih, delujemo, kadar potujemo in se učimo o svetu. Delujemo tudi, kadar se preizprašujemo o življenju in njegovih številnih skrivnostih.
Toda kakšna je razlika med različnimi vrstami dela, ki ga opravljamo? Če se zazremo navznoter, potem morda zlahka vidimo, da je za vse, kar delamo, potrebno zapleteno usklajevanje med našimi mislimi, čustvi, energijo in telesom. Enostaven primer je pisanje. V mislih imamo idejo, ki jo želimo izraziti na papirju. To od nas zahteva, da misli pretočimo v dejanja, da vzamemo svinčnik in ga vodimo pri zapisovanju besed, ki izražajo naše misli.
Da bi to bolje razumeli, pomislimo na razliko med tem, ko delamo nekaj iz strasti, in tem, ko delamo isto stvar, ker jo moramo. Fizično dejanje je isto, toda misli, čustva in posledično energija bodo verjetno povsem drugačni.
Tak širši pogled na naša dejanja in naše delo ni običajen. Po navadi delo poenostavljeno opredelimo kot nekaj, kar počnemo za denar. In to delo krivimo za neravnovesje v naših življenjih!
“Nikoli ne bodimo tako zaposleni s preživljanjem, da bi pozabili živeti.”
(So)delovanje v Življenju
Številne stare kulture so govorile, da je “Življenje” povsod okoli nas. Kaj je to življenje? Opazujmo življenje v magiji narave! Magijo lahko vidimo v gosenici, ki se prelevi v metulja, v popku, ki se požene v cvet, v visokih gorah, v širnem oceanu in v soncu, ki vsak dan, brez premora vzhaja in zahaja.
Prepoznati to Življenje v vsem okoli nas torej pomeni vedeti, da ima celotno naše delo (naša dejanja) vpliv na naše okolje. Vsako dejanje je veliko več, kot si lahko predstavljamo. Naša povezava z življenjem pomeni, da okolje vpliva na nas; vendar pomeni tudi, da imamo mi vpliv na naše okolje, pogosto na načine, ki jih morda niti ne vidimo.
Imamo inteligenco, da svojim dejanjem in s tem svojemu okolju damo živost in globino. Imamo sposobnost, da se odločimo stvari spremeniti, namesto da se pritožujemo zaradi svojih težav, da se dvignemo nad njih, dokler ne pos-tanejo izzivi, ki jih moramo premagati, in priložnosti za rast. To pomeni, da imamo sposobnost, da v svoje delo vdahnemo življenje.
Sprememba je lastnost življenja
Življenje nosi takšno bogastvo, da ga ne moremo zaobjeti v celoti. Vsak trenutek je nova priložnost za povezovanje z življenjem. Filozofi skozi različna obdobja so nam poskušali pokazati nekaj, kar se dogaja nenehno pred našimi očmi – da življenje utripa in se nenehno spreminja. Zato se lahko delo, ki se je zdelo prejšnje leto kot darilo, zdaj zdi kot mukotrpna obveznost. To, da sta delo in prosti čas danes v harmoniji, še ne pomeni, da bo tako ostalo tudi jutri.
Vse kar moremo narediti, je le, da razumemo preprosto idejo: bolj ko smo živi, bolj se bo naše delo naravno spreminjalo, ker se bomo naučili biti učinkovitejši in opravljati svoje delo še bolje. S tem bomo priklicali nove priložnosti in izzive, ki jih moramo izkoristiti in sprejeti z ustreznim pristopom.
Ko prvič vidimo nove ovire, mislimo, da jim ne bomo kos. Toda ko se vrnemo v svoje središče, se spomnimo, da je to nova priložnost na življenjskem potovanju, in spomnimo se tudi svojega potenciala, da v svoja dejanja vdahnemo življenje. Takrat bodo te ovire postale koraki na poti naše rasti in izboljševanja kot ljudje.
Potreba po nenehnem prilagajanju novim izzivom je “ravnovesje”. Emerson je poudaril: “Življenje je potovanje, ne cilj.” Dosegati ravnovesje pomeni živeti življenje v vsej njegovi polnosti in na izzive vedno gledati kot na priložnost za rast. Modreci, ki so odkrili resnični človekov potencial, so nam po svojem poglabljanju v to vprašanje zapustili smernice, kako ohranjati to ravnovesje.
Tri gune in osemčlena plemenita pot
Buda za razvoj te harmonije govori o osemčleni plemeniti poti. Zagovarja razvoj ustreznih pogledov in ciljev ter njihovo udejanjanje z ustreznim govorjenjem in ustreznim delovanjem. Če usmerjamo ustrezen napor, razvijemo čuječnost in ustrezno osredotočenost, kar nam omogoča še jasnejše cilje in upoštevanje izkušenj, ki smo jih doslej pridobili na našem potovanju po poti. To nas spodbudi k ponovnem potovanju po osemčleni plemeniti poti, a tokrat s še jasnejšimi cilji in večjo povezanostjo z življenjem.
Ohranjanje ravnovesja med delom in življenjem je odgovor-nost vsakega posameznika in vsako človeško bitje naravno hrepeni po njem. Morda obstajata strah pred zapustitvijo svojega območja udobja ali negotovost glede tega, kaj nas čaka. Toda če odpremo svoje oči za resničnost, ki nas obkroža, bomo na steni zagledali neizbrisen zapis “PREVZAMI VAJETI – to je tvoje življenje!”
“Ne bojim se neviht, saj se učim krmariti svojo ladjo.”
Louisa May Alcott
Ne smemo se bati tega, da bi prevzeli odgovornost za to, kar v našem življenju manjka. Kajti šele ko postanemo krmarji svojih lastnih življenj, lahko prevzamemo vajeti nad tem, kar želimo doseči, in pogumno napredujemo tja, kjer še nikoli nismo bili!
1 Angleška fraza se dobesedno prevaja kot “ravnovesje med delom in življenjem”, v slovenščini pa se je ustalil prevod “ravnovesje med delom in prostim časom”. Prosti čas namreč pogosto razumemo kot čas, ko dejansko živimo. Vendar avtor tega članka želi pokazati, da življenja ne moremo enačiti s prostim časom, temveč da resnično živimo šele takrat, kadar ustrezno opravljamo določeno delo. (op. prev.)
