Na svojem pravkar opravljenem potovanju v Indijo smo se s skupino akropolitanskih prijateljev v mednarodni zasedbi in v skupni želji po tem, da bi si približali tamkajšnjo kulturo, najprej odpravili na otok Elefanta. Ta naša prva ciljna točka, običajen turistični obisk starega Šivovega svetišča, je zame nepričakovano prerasla v globoko srečanje z »Indijo«. Vse skupaj ni trajalo več kot tri ure, ki pa so se mi zaradi tako številnih vtisov zdele kot cela večnost.

Vodička, ki nam jo je usoda namenila, je bila pravi dar.

Huseina, v belo oblečena starejša graciozna gospa, z ravnimi, črnimi, zdaj že nekoliko osivelimi lasmi, vitalna in iskrega pogleda, je name takoj naredila vtis. Vešče nas je zbrala in posedla na ladjo, ki nas je prek jutranje meglice odpeljala iz prenaseljenega Mumbaja do bližnjega lepo ozelenelega otoka. Slikovito je opisala geografsko področje, naštela nekaj številk ter nas nato prepustila vetru in valovom, sama pa se je odmaknila in le opazovala. Ne, ni bila njena strokovnost, ki je tako magnetno pritegnila mojo pozornost, temveč nekaj drugega, nekaj, kar se je tedaj še skrivalo v njenem mirnem in bistrem pogledu in delček česar sem imel srečo spoznati šele pozneje. 

Potovanje z barko skozi skoraj mistično meglico sem doživel kot  postopen prehod iz posvetnega k svetemu. Ko smo se izkrcali in se prebili mimo vseh prodajalcev, ki si s turizmom služijo skromen kruh, smo se po stopnicah povzpeli do vhoda v votlino. Pred nami je stalo veličastno Šivovo svetišče, ki je bilo nekoč davno, v težko določljivi preteklosti izklesano v živo skalo.

Huseina nas je vodila mimo stebrov in tabernakljev templja s številnimi umetniško izklesanimi kipi ter reliefi. Pri razlagi izklesanih prizorov nas je presenetila z dobrim poznavanjem hindujske religije. S takim žarom je poudarila njene globine in odprtost, da sem pomislil, da je sama globoko povezana z njo. Vendar ne – na naše precejšnje presenečenje je izjavila, da je muslimanka, rojena v islamski družini.

Kaj kmalu smo na spodbudo naše skupine preskočili iz zunanjih zgodbic na bolj filozofske globine vedske religije. Od navdušenja so se ji naravnost zaiskrile oči, saj je lahko govorila še bolj iz srca in z nami delila lepote hinduizma. Enostavni so bili tudi njeni odgovori, ko smo vsebino vzporejali z drugimi religijami. Presenečen sem bil nad njeno zdravo eklektičnostjo in jasnimi življenjskimi odgovori, ki jim ni bilo mogoče oporekati. 

Mislil sem si – kakšna sreča, da smo naleteli nanjo.

Kljub njeni profesionalni vlogi se je med njo in našo skupino zgradila nevidna nit, ki je ustvarila medsebojno naklonjenost in spoštovanje. Pogovarjali smo se kot stari prijatelji o najglobljih človeških vprašanjih, odprto povezujoč hindujski nauk z budističnim, islamskim in krščanskim. Minute našega ogleda so bile dolge in bogate, tako kot so le v redkih, trenutkih, polnih močnih vtisov.

Vendar smo se morali kljub temu kmalu, prekmalu vrniti na našo barko, saj nas je čakal še preostali del popotovanja po Indiji. Turistični ogled se je zaključil … Vsakdo je sedel na svoj del ladje, nekateri so v svojih mislih pospravljali vtise, drugi so se med seboj veselo pogovarjali, Huseina pa je osamljena sedla na zadnjo klop ladje – spokojno – svojo dolžnost vodiča je lepo opravila.

Toda nastala nit se ni hotela kar tako pretrgati. Zaradi tega zagonetnega magnetizma in tudi moje želje, da bi spoznal Indijo skozi oči izobraženega domačina, ji prisedem. Nasmeji se, dobrohotno, kot mati sinu, in mi pove, da je že bila na Bledu, v Postojnski jami, v Ljubljani … s čimer je le še potrdila svojo širino, medtem ko so se drugi Indijci, s katerimi sem se med potovanjem srečeval, znašli šele, ko sem rekel, da je Slovenija nekje v Evropi.

Prisedli so še nekateri drugi prijatelji in prisluhnili najinemu pogovoru. Na tem mestu bi rad tudi z vami delil delček pogovora, ki je sledil, nekaj njenih pogledov, predvsem kar zadeva religijsko pestrost Indije.

Pogovor

Andrej: »Ob prihodu v Indijo sem že na letališču zasledil velik vpliv arabske umetnosti v arhitekturi in v glasbi. Glede na tisoče sedanjih in preteklih primerov dobro poznane religijske nestrpnosti in celo nasilja sem res presenečen nad ugotovitvijo, v kolikšnem obsegu se arabski kulturni svet izraža v deželi, kjer prevladuje hinduistično verovanje.«

Huseina: »Resnična religija ni nikoli napadala, to počne politika, ki zlorabi religijo, in tiste, ki ji brez lastnih meril sledijo.«

Tako je jedrnato opravila z religijskim nasiljem ter nadaljevala:

»Indija se ni nikoli vsiljevala. So jo pa večkrat osvojili in je od nekdaj vse kulture tudi sprejemala. Tako je sprejela tudi arabsko kulturo in jo razvila, ji dala življenje in oplemenitila.

Andrej: »Zato se je verjetno tukaj pojavila tolikšna mnogoterost kultur. Kako pa je z medversko strpnostjo?«

Huseina: »Indija je precej odprta, različnim kulturam oziroma različnim ljudem pušča, da se po svoje izražajo. Različne religije so le različne poti iskanja resnice.
To ozadje je pomembno in človeško je iskati pot do njega.
Navsezadnje, kaj je ta absolut?«

Za trenutek obmolkne in po kratkem razmisleku nadaljuje:

»Je oddaljen in za človeka precej abstrakten, predstav o njem in poti do njega pa je lahko več. Vse so relativne in vprašanje, katera je najboljša. Zakaj ne bi vsakdo iskal na način, ki se mu zdi najboljši? Zakaj ne bi spoštovali tega, da imajo drugi svojo predstavo? Zakaj bi nekomu vsiljevali našo pot?«

Andrej: »Ali verjamete, da vse poti peljejo k istemu cilju?«

Huseina: »Različne poti peljejo k resnici, ki ne more biti omejena na eno samo pot. Imamo znanost, religijo, filozofijo, dejanja … kombinacijo tega in seveda tisočere delne poglede. Ker smo ljudje različni in izhajamo iz različnih okolij, izbiramo tudi različne poti. Po navadi izberemo tisto, ki nam je najbližja.
Niso pa vse poti enako dobre, ene so lahko tudi zabloda. Odvisno je od človeka, kaj bo prepoznal kot pot, odvisno je od tega, koliko je inteligenten.«

Andrej: »Torej, kot razumem, je po vaše mnenju pomembno, da sam izbereš pot, ne le da jo prevzameš.«

Huseina: »Če smo iskalci in sami prepoznamo določeno pot kot lastno, bomo zagotovo prišli do določenih izkušenj in spoznanj. Če pa smo še dovolj odprti, bomo v najslabšem primeru ugotovili, da so na tej poti omejitve, in bomo morda nato izbrali boljšo pot, spet v skladu z našo trenutno zmožnostjo izbire.
Posameznikova pot ni nujno ena od podanih poti, ki jih moraš le izbrati. Malo je takih, ki znajo videti stvari onkraj dokončno začrtanih poti, ki znajo razmišljati in ne glede na zunanje vplive izbrati najboljše .«

Beseda se je ustavila. Mir! Kot da sva s temi besedami izrekla vse, kar je bilo vrednega besed.

Vendar se nisem želel srečati le z globino njenega uma, temveč tudi z Indijo, zato sem pogovor nadaljeval. Ker del mene ni želel pretrgati tistega trenutka miru, sem prav nerad prekinil tišino in vprašal:

Andrej: »Že v hinduizmu je veliko pristopov, veliko ločin. Kako razumete pojav te pestrosti?«

Huseina: »Osnova hindujske religije je razmeroma enostavna – ima tri glavna božanstva, tri glavne principe absoluta (Brahmo, Višnuja in Šivo – stvarnika, ohranjevalca in rušitelja) in nekaj drugih. Vendar Boga ni mogoče omejiti, zato ima vsako božanstvo tudi več aspektov …

Niso pa vsi ljudje sposobni filozofskega vpogleda v celoto in v ozadje, ki ga poskuša prenesti religija. Večini je lažje častiti eno božanstvo. Verniki so tako naknadno izbrali posamezno božanstvo in prek tega poskušali uvideti celoto.

Nastali so različni aspekti božanstev, ki so jih ta božanstva poosebljala. Na skupni osnovi so tako sčasoma nastala različna božanstva in danes v Indiji poznamo 330 milijonov bogov.«

Oba sva se nasmejala.

Andrej: »Ali po vašem mnenju vedska religija ljudem uspe podati globino ali se ti morda zadovoljijo že z zunanjimi razlagami in obredi?«

Huseina: »Različno! V grobem lahko ločimo hindujske vernike predvsem na tri skupine, in sicer na častilce Brahme, Višnuja in Šive.

Brahma je oddaljeno božanstvo, ki močno presega človeka, zato ga časti zelo malo ljudi.

Višnujevi častilci imajo natančno začrtano formo. Določeno imajo, kako morajo živeti, katere obrede opravljati, in pri tem ne razmišljajo veliko. Gre predvsem za predanost. To so sledilci. Pot je podana in oni ji sledijo.

Šiva pa je bolj za filozofsko naravnane ljudi. Absoluta ni mogoče omejiti na posamezne forme, zato tukaj vlada večja prožnost pri upodobitvah in prispodobah. Pot ni togo določena in verniki poskušajo z raziskovanjem prodreti v ozadje.

Vendar vernike vseh treh pristopov lahko razdelimo še naprej na sledilce in iskalce. Sledilci sledijo, iskalci pa iščejo svojo pot. Prvi so v večini, saj je slediti lažje in to ne zahteva posebne inteligence. Iskalcev resnice pa je precej, precej manj.«

Andrej: »Pojem iskanja je danes zelo popularen, tudi na zahodu. Veliko je ljudi, ki nekaj iščejo. Iščejo udejanjanje nekih svojih notranjih pričakovanj. Verjamete, da je vsak vzgib dober, da bodo vsi našli svojo pot? Nekateri namreč v svojem iskanju ostanejo tudi sami. Težko se povežejo z drugimi ljudmi.«

Huseina: »Morda pa tisto kar iščejo, ne obstaja!«

Zelo zgovorno je zaključila. Oba sva za nekaj časa obmolknila in zrla na oddaljeno kopno. Vsako nadaljnje intelektualiziranje bi bilo odveč.

Andrej: »Opažam, da je tudi na zahodu veliko zanimanje za hinduizem. Ali lahko zahodnjak postane hindujec?«

Huseina: »Po navadi se zahodnjaki zanimajo le za različne dele vedske religije. Na primer za jogo in še to večinoma za le za en njen del.
Sicer pa ne, hindujec ne postaneš. Hindujec se rodiš. Tukaj verjamemo, da ti karma dodeli mesto, ki je zate najboljše, zato religija tvojih staršev postane tvoja religija. Od posameznika pa je odvisno, koliko širine zmore, koliko so mu blizu tudi drugi pristopi in koliko si lahko z njimi pomaga.«

Andrej: »Kako pa je s prehodi med kastami, so ti možni?«

Huseina: »Ne niso možni, in to iz istega razloga. Karma nam je dodelila ustrezno mesto.«

Andrej: »Iskreno povedano mi tako stališče ni najbližje. Ne morem sprejeti, da je človek le to, kar pridobi z rojstvom. Verjamem, da lahko v življenju sam nekaj postane, da lahko razvije in izrazi svoje potenciale ter da temu primerno prevzame tudi ustrezno mesto v družbi.
Ne verjamem, da že samo to, da se rodiš v bramanski družini, zadošča, da si modrec ali da si dober svečenik.«

Huseina: »Res je, niso vsi svečeniki dobri. Večina jih ni. Pogosto se moder človek pojavi v drugih kastah in postane guru.«

Andrej: »Torej guru ni iz brahmanske kaste, kaste modrecev?«

Huseina: »Ne nujno, guru je nekaj drugega, je lahko kdorkoli, ki ti pomaga.
Okrog nekaterih takih posameznikov se lahko začnejo zbirati ljudje. To še ni verska ločina, lahko pa postane svoja pot.«

Andrej: »So pa verjetno tudi primeri, ko bolj karizmatični ljudje izkoristijo šibke, ki postanejo njihovi slepi sledilci. Se tudi taki lahko imenujejo guruji?«

Huseina: »Vse je možno. V pomanjkanju modrosti, na eni in na drugi strani, lahko nastane karkoli. Marsikdo lahko velja za guruja, to je odvisno od posameznikove sposobnosti prepoznavanja. Ni pa nujno, da to res je, da je moder vodja.«

Andrej: »Ali gledate vi na guruje kot na nezmotljive ljudi?«

Huseina: »Saj ni nujno, da je popoln. Kdo pa je popoln? Dovolj je, če mi pomaga. Na primer tudi moj sin je lahko moj guru, ali moj brat. Imam brata, ki ga zelo spoštujem in on je moj guru.«

Hipna tišina … Kot da mi je povedala vse, kar sem ta trenutek od nje želel slišati.

Andrej: »Potem ste vi, ki ste me danes nekaj naučili o Indiji, moj današnji guru.«

Z roko se je rahlo naslonila name in se dobrohotno nasmehnila. Odprto sva se spogledala, nato pa sem se počasi naslonil na svojo klop in ji dal prostor, da se pogovori še z drugimi.

Neizrečeno slovo 

Vendar smo takrat ravno prispeli do pristanišča. Počasi je vstala, se sprehodila po barki, dala navodila za sestop ter nas pospremila proti avtobusu. Mislil sem, da bo z nami ostala še preostali del potovanja, da se bom pozneje lahko od nje primerno poslovil. Tako sem na avtobusu čakal, da se nam bo pridružila, vendar zaman. Ko smo vsi že vstopili in ko se je avtobus zatresel, nje pa na njem ni bilo, sem iščoč jo začel gledati skozi okna. Kmalu sem jo zagledal, kako umirjeno koraka nazaj po trgu, kako se tista drobna, a pokončna bela postava izgublja v množici … Odšla je dalje, svoji usodi naproti … mi pa svoji.

Kratko srečanje … križanje poti!

V sebi sem se z njo pozdravil in ji v srcu zaželel vse lepo na njeni poti.

Avtor: Andrej Praček