Diamant – simbol človeških vrlin
Sivan Shahak Barzilay
“Samo resnica, skrita v diamantu, je večna in dovršena.”
H. P. Blavatsky
Kaj je diamant? Dragocen kamen, iz katerega lahko oblikujemo moden nakit? Snov z edinstvenimi fizikalnimi in kemičnimi značilnostmi? Dragoceno blago, s katerim trgujemo na svetovnih trgih ter ki potuje prek rok trgovcev, delavcev, oblikovalcev nakita in vznemirjenih strank?
Zagotovo obstajajo še mnogi drugi vidiki, vendar je morda najbolj zanimiv njegov simbolizem, ki predstavlja evolutivni proces človeškega bitja.
Da bi razumeli, kaj je diamant, in zakaj je v toliko različnih civilizacijah predstavljal razvoj človeka, moramo začeti pri fizikalno-kemičnem vidiku, nato se bomo ozrli po zgodovini, nazadnje pa se bomo dotaknili še značilnosti diamanta kot simbola.
Fizikalno – kemične značilnosti diamanta
Diamant je mineral, zgrajen iz enega samega elementa – ogljika.
Ogljik je kemična snov, ki jo v naravi najdemo v velikih količinah in je ena od osnovnih gradnikov vseh organskih snovi v živem telesu (poleg kisika, vodika in dušika).
V naravi najdemo čisti ogljik v dveh glavnih oblikah:
- DIAMANT – najtrdnejši znani mineral, ki je organiziran v tetraedrsko strukturo.
- GRAFIT – ena od najmehkejših snovi, ki je organizirana v dvodimenzionalno strukturo.
Obe snovi, diamant in grafit, nastaneta iz iste ogljikove osnove, vendar je med njima ogromno razlik, nekatere so vidne in druge nevidne. Večina razlik izhaja iz njune notranje organiziranosti atomov in elektronov.
Diamant je prozoren in prepusten za svetlobo, medtem ko je grafit črnosiv in neprosojen. Diamant je trden in čvrst, medtem ko je grafit mehak in mazav. Diamant poleg tega za razliko od grafita ne prevaja električnega toka.
V strukturi diamanta je plast, ki se imenuje “kovalentna atomska mreža” (organizirana struktura, v kateri so atomi povezani s kovalentnimi vezmi). V tej strukturi je snov vedno trdna in dobro organizirana. Vsak atom ima štiri kovalentne vezi, ki so zelo močne in se ne morejo zlahka pretrgati. Nasprotno pa ima grafit mnogo plasti, ki so povezane z enostavnimi vezmi (zato se tako zlahka razmaže).
Poleg tega je v diamantu vsak atom ogljika na isti razdalji od svojega soseda. Zato se atomi ne morejo premikati in je tako diamant izredno trdna snov z zelo visokim tališčem. V grafitu ima vsak atom po en elektron, ki je brez para, s tem pa ima možnost, da se premika, zato je snov zelo mehka.
Kristal diamanta, ki ga najdemo v naravi, se ponavadi pojavlja v dvojni tetraedrski strukturi (v oktaedru) – to je izpopolnjena struktura, ki ima osem ploskev in je videti kot dve piramidi s kvadratnim dnom in ploskvami iz enakostraničnih trikotnikov. Ta struktura je zelo stabilna in ima zelo nizko energetsko raven, ker so pari elektronov v kovalentnih vezeh najdlje medsebojno oddaljeni. Stabilnost strukture daje diamantu trdnost in čvrstost.
Nastanek diamanta
Diamanti nastajajo v globinah zemlje, 150 do 250 km pod zemeljskim površjem, pod vplivom visokih temperatur (med 1000 in 2000 °C). Takšni pogoji vladajo v Zemljinem plašču, pod najstarejšimi celinami. Diamanti nastanejo iz magme, ki je bogata z ogljikom. Dolgo časa po nastanku lahko ostanejo v Zemljinem plašču, dokler se z izbruhi magme ne prebijejo na površje.
Diamanti nastajajo v globinah zemlje, 150 do 250 km pod zemeljskim površjem, pod vplivom visokih temperatur (med 1000 in 2000 °C). Takšni pogoji vladajo v Zemljinem plašču, pod najstarejšimi celinami. Diamanti nastanejo iz magme, ki je bogata z ogljikom. Dolgo časa po nastanku lahko ostanejo v Zemljinem plašču, dokler se z izbruhi magme ne prebijejo na površje.
Zgodovina diamanta
Da bi razumeli zgodovino diamanta, moramo začeti pri samem imenu. Že v imenu se namreč skrivata njegova moč in simbolizem.
Diamant se v sanskrtu imenuje “dju”, kar pomeni bleščeče se in sijoče bitje, ki je simbol modrosti in svetlobe.
Zahodni izvor imena diamant izhaja iz grškega izraza “adamas”, ki pomeni “tisti, ki je neosvojljiv”, ali “tisti, ki je brez napake in nepremagljiv”. Pozneje se je izraz “adamas” preoblikoval v “adamant” in nato v “diamant”.
Dragi kamni in diamanti so bili privlačni in zanimivi že od začetka časov. Najpogosteje so se uporabljali pri religijskih in mističnih ceremonijah v templjih. Številna ljudstva so verjela, da ima diamant večjo moč kot katerikoli drug kamen ter velik duhovni in fizični vpliv na človeka. Predstavljal je čistost in nedolžnost. Verjeli so, da je diamant univerzalno zdravilo, da ščiti pred zlom, odganja strah, prinaša zmago, ščiti pred divjimi zvermi in pomaga človeku kontrolirati njegove želje in fantazije.
Pogosto je predstavljal popolnost. Kralji so ga nosili kot simbol moči, poguma in blaginje. Najbolj čudoviti dragulji, ki so jih uporabljali kralji in duhovniki skozi zgodovino, so se uporabljali v okviru različnih vladarskih dolžnosti, ne pa za nakit, kot je to najpogosteje danes. Poleg tega niso poudarjali materialne vrednosti diamanta, temveč je bila vrednost tega dragulja v njegovi simbolni vsebini in posebni vlogi, ki jo je imel v kombinaciji še z nekaterimi drugimi kovinami ali kamni.
Diamant je simboliziral in še vedno simbolizira večno ljubezen, poleg tega pa obstaja verovanje v njegove posebne magijske in zdravilne značilnosti. V srednjem veku so celo verjeli, da so diamanti “odkruški zvezd” ali “solze bogov” in so jih uporabljali kot talismane na bojiščih.
Proces nastanka diamanta, ki se začne v globinah zemlje in traja vse tja do končne sijoče oblike, nas spodbudi k razmisleku o tem, kako se idealni arhetipi odražajo v naravi, v obstoju.
Diamant kot simbol evolutivnega procesa človeka in vrlin, ki jih mora razviti
Če verjamemo, da se naš svet giblje proti višjem vzroku, lahko prepoznamo to gibanje kot napredek in evolucijo. Zakon, ki je v ozadju tega gibanja in evolucije, se v hinduizmu imenuje Darma. Darma je en in edini zakon, smer in razlog obstoja. Vse je v neskončnem gibanju in spremembi. Človek predstavlja del narave in obstoja, zato je tudi sam del procesa evolucije in spremembe. Človekov evolutivni proces je proces razvoja samozavedanja in človeških vrednot. Človek bi se moral prenehati istovetiti z osebnim in začasnim, ki ga povezuje z minljivimi stvarmi, in se začeti istovetiti z večnim delom univerzalnega življenja, ki je v njem, prav tako kot v vseh drugih živih bitjih. Ta proces je nedvomno človekova revolucija, alkimistična transmutacija, v kateri se, kot je rekel Platon, človek spomni boga znotraj sebe. Iz nase osredotočenega ega, ki ga ločuje od sveta, se spremeni v univerzalnega človeka, ki ni suženj svojih osebnih želja.
Tako kot diamant ima tudi človek smer in pot, po kateri mora iti. Tako kot se diamant transformira iz ogljika, bi moral človek razviti svoje notranje kvalitete in počasi odkriti veličasten potencial znotraj sebe. Človek lahko opazuje počasen proces transformacije ogljika proti popolnosti in tako bo tudi sam, kot učenec življenja, začel iskati popolnost svoje večne duše v vsakem svojem dejanju in misli. To je človek, ki je egoizem spremenil v altruizem, egocentrizem v samokontrolo. To je človek, ki širi svojo zavest.
Ta proces ni enostaven. Človek se mora osvoboditi svoje navezanosti na lasten ego in postati gol, brez kakršnekoli obrambe pred svetom. Ta proces človeka primora, da se postopoma očisti svojih želja in ločenosti od drugih. Za to potrebuje čas in ognjeno voljo. Človek, ki se neštetokrat reinkarnira in izkuša človeško življenje, gladi svoje kvalitete, očiščuje svoje napake in spreminja svojo naravo.
Diamant, ki leži v globinah zemlje, skrit pod plastmi materije, se postopoma približuje površju in tudi ko se prebije čezenj, še ni lep in sijoč. Moramo ga očistiti blata, ki se je skozi stoletja, tisočletja prilepil nanj, in tako bo počasi zasijal v svoji veličastni luči. Na podoben način so naše notranje kvalitete skrite globoko pod kopreno materije, pod mnogimi plastmi blata in prahu, in tam so, tako kot diamant, nevidne. Razkrile se bodo le tistim, ki si bodo drznili pogledati skozi te plasti materije. Le tistim, ki si bodo drznili odstraniti plasti blata, na katero so navezani, le tistim, ki si drznejo iskati nevidno.
Vrlina reda
Grški filozof Pitagora nas uči, da je človekova modrost v njegovi sposobnosti, da se nauči pravih vrlin in jih postavi na pravo mesto.
Ogljik začne svojo pot kot grafit in konča v svoji najbolj izpopolnjeni obliki, kot diamant. Glavna razlika med grafitom in diamantom je v notranji organizaciji. Tako lahko rečemo, da je diamant ogljik, ki se zna na pravi način organizirati. Na enak način večna luč ne bo sijala skozi vsakogar, temveč le skozi tistega, ki bo znal ustvariti red v svojem telesu in psihi ter bo tako postal kot diamant med ljudmi.
Kristali diamanta so naravno organizirani v obliko dvojne piramide. Ta oblika v mnogih kulturah izraža kozmični princip “kakor zgoraj, tako spodaj”, kar pomeni, da v naravi vlada analogija. Zakoni makrokozmosa (celotnega univerzuma) vladajo tudi v mikrokozmosu (človeku). Zakoni narave so isti zakoni kot tisti, ki jih mora skozi svoje življenje raziskati in izraziti človek.
Vrlina čistosti
Da bi nadalje poudarili pomen diamanta kot simbola, se bomo ozrli po izročilu tibetanskega budizma.
Tibetanski budizem se imenuje “vadžrajana”, kar v prevodu pomeni “diamantno vozilo”. Že iz samega imena lahko razberemo, kako veliko pomembnost so Tibetanci pripisovali diamantu kot simbolu človeške evolucije. Beseda “vadžra” izvira iz sanskrta in ima enak pomen kot beseda “dordže” v tibetanščini. Obe besedi se uporabljata za poimenovanje božanskega “orožja”, ki ima skrivnostne moči in izničuje slabe vplive. Opisujejo ga tudi kot “diamantno palico”, kakršno ima bog Indra v hinduizmu, pri katerem je ta palica v obliki strele. To je skrivnostna iniciacijska palica, ki jo lahko nosi le tisti, ki lahko nadzoruje “sidije”, najvišje človeške moči. Človek, ki ima tako sposobnost, se imenuje “dordžesempa”, kar pomeni “tisti, ki drži diamant” ali “človek diamantne duše”. Ta izraz nakazuje, da je to človek, ki je dosegel stabilnost, trdnost in čistost diamanta.
To pomeni, da znotraj “vadžrajane”, diamantne poti tibetanskega budizma, diamant simbolizira človekov evolutivni proces, proces transformacije. Diamant začne svojo pot kot črn kamen in nato spreminja svoje značilnosti, vse dokler ne postane prosojen. Struktura diamanta omogoča, da se bela svetloba, ki preseva skozenj, lomi tako, da se pokaže cel spekter valovnih dolžin kot pri mavrici. Na enak način se tudi človek v svojem procesu širitve zavesti spreminja iz črnega “kamna”, ki požre svetlobo, v “kamen”, ki svetlobo v celoti prepušča. Podobno sije svetloba skozi učenca, ki postane kot sijoč diamant. Svetloba prežema vsako njegovo misel, čustvo in dejanje.
“Moramo se pripraviti, da bi razvili svoje razumevanje in dvignili svojo zavest. Moramo postati čisti, da bi pritegnili to naravo, ki je znotraj nas. Potem se bo ta narava izrazila sama po sebi. Ne moremo je prisiliti z zunanjim delovanjem niti je ne moremo zadržati z nekim določenim dejanjem, temveč lahko to dosežemo le s čistostjo.”
N. Sri Ram, »Pot modrosti«
Očiščujemo se egoizma in nižjega jaza. Takšni vzorci prodirajo v človeško naravo, ne da bi se tega zavedali, in človeka na posreden način vodijo. Vendar ko vse težnje, ki so del tako imenovanega “nižjega jaza”, kot so ambicija, samopoveličevanje, želja, slepilo in ostalo, izginejo, nebo postane jasno in narava človeške duše se pokaže v svojih najlepših značilnostih. Tudi če se zavemo le ene od teh značilnosti, ji bodo ostale sledile. Kajti vse se zbudijo iz istega stanja zavesti. Tako kot bo lepo vsako delo človeka, ki teži k lepoti, lahko nekdo drugi na isti način teži k neki drugi vrlini, na primer k pravičnosti, in tako bo vse, kar bo tak človek naredil, mislil in čutil, pravilno, lepo in pravično.
Vrlina trajnosti
Diamant je najčvrstejši element v naravi. To dejstvo nas uči, da človek, ki je sposoben vladati sebi, postane “odporen” na vplive materialnega sveta okrog njega.
“Bodi kakor pečina, ob katero se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda.”
Mark Avrelij
Trajnost diamanta simbolično predstavlja večnost in nespremenljivost arhetipov, večnih vrlin, in večne poti, ki vodi proti njim, ki je bila vedno prava in tudi vedno bo prava – pot, po kateri morajo človeška bitja.
Trajnost diamanta označujeta njegovi posebni lastnosti, da ostaja trden tudi v zelo visokih temperaturah in da mu ne more do živega nobena kislina ali druga jedka snov. Če pod majhen električni most postavimo diamant, potem se ta most zagotovo nikoli ne bo pregrel in odpovedal. Zato najdemo diamante tudi v različnih Nasinih napravah. Razmeroma velik diamant so na primer vstavili v lečo fotoaparata za satelit, ki so ga poslali na Mars. To pomeni, da diamant skoraj v celoti ohrani svoje lastnosti in sijaj ne glede na zunanje vplive. Podobno postanejo vrline človeka, ki očiščuje svojo dušo, stabilne. Notranji potencial se začenja izražati in “sijati” navzven.
Diamant je zelo dragocen kamen ne le zaradi svoje vrednosti, temveč tudi kot prispodoba skrivnosti življenja. Njegova sijoča svetloba nam je lahko v opomin in dokaz notranje alkimije, ki človeku omogoča, da doseže lastne vrhove. Po nekaterih filozofskih teorijah se lahko človek sam transformira in poudari svoje vzvišene značilnosti in lepoto. Diamant nas lahko spomni, da taki čudeži obstajajo – ne čudeži kot nekaj “nadnaravnega”, temveč kot čudeži življenja samega.
“Svetloba, ki izvira iz enega učitelja, neminljiva, zlata svetloba duha, že od vsega začetka na učenca siplje svoje žareče snope. Njeni žarki prebijajo temne in debele oblake materije. Ti žarki jo razsvetljujejo zdaj tu, zdaj tam, kakor sončevi žarki osvetljujejo zemljo skozi goste krošnje pragozda. Toda, o učenec, dokler ne obvladuješ svojega telesa, dokler tvoja glava ne postane hladna, duša pa čista in trdna kakor bleščeč diamant, ti žarki ne bodo prispeli do notranje dvorane, njihova svetloba ne bo ogrela srca in mistični zvoki akaških višav ne bodo dosegli tvojega ušesa, kljub začetnemu zanosu.”
Tibetansko besedilo »Glas tišine«. Priročnik za učence na poti
