Ali imajo živali dušo?
Ljudje imamo lahko različne razloge, da postavimo to vprašanje: nekateri želijo vedeti, ali se bodo srečali s svojim ljubljenčkom v onostranstvu; druge morda zanimajo jasnovidne sposobnosti živali; nekateri so lahko zaskrbljeni zaradi nečloveškega načina ravnanja z živalmi v današnjem času; drugi pa se lahko sprašujejo, ali bi jedli živali ali pa postali vegetarijanci. Na vsa ta vprašanja bo vplival odgovor na vprašanje: »Ali imajo živali dušo?«
Obstoja duše (živalske ali človeške) z objektivnega vidika ni mogoče niti dokazati niti ovreči, saj je duša po svoji naravi nekaj nematerialnega in neotipljivega, zato ni predmet objektivnega preverjanja. Poleg tega, da se zanašamo na svojo intuicijo, lahko preučimo ideje, ki jih najdemo v svetovnih filozofijah in religijah, in jih primerjamo s prevladujočim prepričanjem, da duša ne obstaja.
Pogosta ideja v mnogih tradicijah je ideja duše sveta: v latinščini se to imenuje anima mundi, iz česar lahko vidimo, da sama beseda žival (ang. animal) izvira iz latinske besede za dušo.
Duša sveta je nevidno živo bitje, ki oživlja celotno stvarstvo. Je kot posrednik med bogom (imenovanim tudi duh) in materijo. Rimski filozof Plotin razlaga razmerje med dušo in materijo s podobo: materija je kot tekoč pečatni vosek, duša pa kot pečatnik, ki v vosek vtisne živo idejo. Materija je sama po sebi zgolj brezoblična snov, ki čaka, da ji damo življenje in obliko, ki prihaja iz duše. Brez duše torej svet in vsa njegova bitja ne bi mogla obstajati.
Torej ni predmeta, ki bi bil neživ (ang. inanimate pomeni brez duše). Vse je prežeto z dušo, tudi kamen, voda, ogenj, zrak. Vse je živo.
Ne samo to, vse v naravi je tudi na nek način inteligentno in ima neko obliko zavesti. Semena ne zrastejo kar tako v drevesa, ampak sledijo vnaprej določenemu načrtu, ki se lahko prilagodi svojemu okolju. Rože se odzivajo na sonce, ritme in celo (tako pravijo vrtnarji) na besede in namere ljudi. Molekule se obnašajo organizirano – če se ne bi, bi vse razpadlo – da ne omenjam visoko organiziranega vedenja mravelj in čebel. Vse to nakazuje na visoko stopnjo inteligence. Lahko bi ugovarjali, da drevesa, rože in živali le sledijo samodejnim, instinktivnim vzorcem, ki jih je v njih programirala evolucija ali narava. Po drugi strani pa bi lahko v mnogih primerih enako rekli tudi za nas. Kako pogosto se na situacije odzovemo samo instinktivno, namesto da bi svobodno izbirali svoja dejanja, neodvisno od našega pogojevanja?
Vsi smo duše z različnimi stopnjami svobode in zavesti.
V tradicionalnih kulturah veljajo gore, na primer, za velika živa bitja, duše, ki jih je treba častiti. Kamni in plemenite kovine imajo dušo in posledično posebne moči za magijo in zdravljenje. So kanali za močne nevidne sile. Zemlja sama je telo velike duše in vsa bitja na njej so del tega velikega bitja, otroci dobrohotne matere. Šele zdaj, ko smo nehali verjeti v dušo, smo postali sposobni zastrupiti lastno mater, Zemljo. Tudi živali imajo duše in se, tako kot vsi na tem planetu, razvijajo proti višjim ravnem zavesti, k zavestni ponovni združitvi z velikim duhom vesolja oz. Bogom.
Obstaja pesem sufijskega mistika Rumija, ki opisuje ezoterični vidik evolucije. Gre takole:
Umrl sem kot mineral in postal rastlina,
umrl sem kot rastlina in se povzdignil v žival,
umrl sem kot žival in postal človek.
Zakaj bi se bal? Mi je smrt kdaj kaj vzela?
Še enkrat kot človek umreti moram,
da v višine bi poletel, z angeli blagoslovljenimi.
A dvigniti se moram tudi nadnje, saj razen Boga bo vse preminilo.
Ko se bom odpovedal svoji angelski duši,
bom postal to, česar si noben um ne more zamisliti.
Oh, pustite mi ne obstajati! Saj neobstoj
z orgelskim glasom oznanja: »K Njemu se bomo vrnili.«
Bistvo tega je, da se je človek dolge veke razvijal skozi mineralno, rastlinsko in živalsko kraljestvo, zdaj se razvija v človeškem, v prihodnosti pa se bo še naprej razvijal na drugih, višjih ravneh. Enako bo seveda veljalo za druga bitja. Tako se bodo duše mineralov nekega dne razvile v rastline, te v živali in živali nato v ljudi. In ko bodo zaključile človeško stopnjo, bodo duše, ki so zdaj živali, postale bogovi. Če je to resnica, potem je očitno, da imajo živali dušo.
To je tradicionalno prepričanje – predkrščansko in predkartezijansko. Toda že v četrtem stoletju krščanske dobe je teolog sveti Janez Krizostom označil prepričanje, da imajo živali lahko duše, za globoko krivoverstvo. Najbolj znan srednjeveški teolog, sveti Tomaž Akvinski, je sicer dovolil obstoj živalske duše, vendar zanikal, da bi lahko bile nesmrtne. Toda če je duša nematerialno bitje in posledično ni podvržena smrti, zakaj ne bi bila nesmrtna?
Tu nam lahko priskoči na pomoč ezoterična filozofija s svojo idejo o kolektivni duši živali. To je ideja, da v treh nižjih naravnih kraljestvih (z možnimi izjemami) duše niso individualizirane. Obstajajo samo kolektivne duše, ki so z napredkom evolucije vse bolj razdeljene. Tako bi na primer obstajala kolektivna duša vsake vrste vešče, kolektivna duša bengalskih tigrov, rjavih medvedov itd. Živali teh vrst ali podvrst bi poslale v obstoj njihove posamezne kolektivne duše, in ko bi fizično umrle, bi se njihove duše vrnile v skupino in se vanjo spet zlile ter tako izgubile začasno individualnost. Na ta način se vse izkušnje, ki jih ima posamezna žival, vnesejo v zavest te kolektivne duše in se takoj prenesejo na celotno bitje. Naslednje živali te vrste, ki se bodo skotile, se bodo skotile z novimi informacijami, ki so že vgrajene.
Prikaz, ki je bil uporabljen za opis tega procesa v teozofski literaturi, je slika vedra vode, iz katerega natočijo vodo v kozarce in jo rahlo obarvajo z barvilom. Ko se voda iz kozarca pretoči nazaj v vedro, se obarva vsa voda v vedru in voda, ki je bila prej v kozarcu, postane neločljiva od vode v vedru. Njeno ločeno identiteto je dal le kozarec, v katerem je bila.
Koncept kolektivne duše je razširjeno prepričanje mnogih tradicionalnih ljudstev, kot nam pove naslednji izvleček iz Enciklopedije Britannica: »Gospodar živali [tj. kolektivna duša] v nekaterih tradicijah velja za vladarja gozda in varuha vseh živali; v drugih je vladar samo ene vrste … Zapleten sistem običajev ureja odnos med gospodarjem živali, divjadjo in lovcem. Gospodar nadzira divjad ali njihove duše (v mnogih mitih tako, da jih zapre). Določeno število živali izpusti, da bi služile kot hrana za ljudi. Usmrtiti jih je dovoljeno le določeno število, z ubito živaljo pa je treba ravnati spoštljivo…
Duša živali se zatem, ko je bila ubita, vrne v gospodarjevo ogrado in mu da poročilo o tem, kako so ravnali z njo. Če je sistem kršen, bo gospodar maščeval nepravilno ubito žival, običajno tako, da zadrži divjad. Nato je treba organizirati slovesnost za odpravo prekrška …« Gospodar živali je upodobljen bodisi v človeški podobi, z živalskimi značilnostmi, kot jezdec živali ali pa kot velikanska žival.
Z znanstvenega vidika bi pojem kolektivne duše lahko rešil številne uganke. Kaj je na primer inteligenca, ki omogoča naravno selekcijo v relativno kratkem času? Pred enim stoletjem je bila vešča vrste brezov pedic po celotnem telesu svetle barve. Zdaj pa je v onesnaženih industrijskih regijah postala temne, medtem ko je na podeželskih območjih ostala svetle barve, kar kaže, da se je inteligentno prilagodila, da se zlije z različnimi okolji in tako izogne svojim plenilcem. To nakazuje obstoj osrednje inteligence (kolektivne duše), ki prejema informacije od pripadnikov svoje vrste in se temu prilagaja. Drug primer, ki ga je navedel biolog Rupert Sheldrake, so podgane, ki so jih naučili določene naloge in te so z vajo postopoma nalogo opravljale vse bolje. Enako nalogo je nato nekaj let pozneje dobila druga skupina podgan na drugem koncu sveta in ta skupina se je naloge naučila hitreje kot prva, kar pomeni, da jim je bilo znanje prvih podgan nekako predano.
Ideja o kolektivni duši je tudi ključ do razlike med ljudmi in živalmi. Živali na splošno nimajo izrazitega občutka zavedanja sebe. Če so soočene s svojo podobo v ogledalu, se na to na splošno odzovejo, kot da bi bila to druga žival. Po drugi strani pa se lahko ljudje že zelo zgodaj prepoznamo kot ločena psihološka bitja. In to bi bilo skladno z ezoteričnim naukom, da so človeške duše individualizirane, tako da ko umremo, ne izgubimo svoje dušne individualnosti tako, da se ponovno zlijemo v dušo naše skupine, ampak nadaljujemo z obstojem in se reinkarniramo kot individualne duše. Živali so večinoma le začasno ločene od svojih kolektivnih duš, čeprav se bodo z napredkom evolucije postopoma začele individualizirati, dokler ne bodo dosegle človeške ravni evolucije.
Vendar pa obstajajo nekatere izjeme. Ker niso vse živali na isti ravni evolucije in so nekatere bolj napredne od drugih, se določene živali že individualizirajo. To so po ezoteričnih naukih tiste, ki jih je človek udomačil, npr. mačke, psi, konji, sloni in opice (slednje so poseben primer, ki je preveč zapleten, da bi ga lahko obravnavali tukaj). Delfini so morda še en primer, saj ne samo, da kažejo znake napredne inteligence in zavesti, ampak obstajajo tudi reference v nekaterih starodavnih delih, kot so indijske Vede, ki pravijo, da jih je človek nekoč udomačil. Ideja je, da te živali s stikom z ljudmi prevzamejo nekatere naše značilnosti, s čimer jim lahko pomagamo pri njihovi evoluciji do samozavedanja.
Tako so pri testu z zrcalom nekatere živali, kot so šimpanzi in delfini, sposobne spoznati, da gledajo lasten odsev. Za druge, na primer za pse, to ne velja, ker njihov odnos do sveta ni primarno vizualni, ampak vohalni.
Sloni imajo občutek za smrtnost, ne samo lastno, ampak tudi drugih. Ko odkrijejo posmrtne ostanke enega od svojih tovarišev, s svojim rilcem nežno pregledajo kosti, kar kaže, da se počutijo globoko prizadete zaradi videnega, in zdi se, da celo poskušajo identificirati pokojnika. Kraj zapustijo šele po dolgem času tega resnega vedenja.
Glede na ezoterične nauke z Vzhoda, ki smo jih preučevali na nekaterih naših tečajih, je zavest živali predvsem čustvena, medtem ko je zavest ljudi predvsem umska. To je treba pojasniti z navedbo, da je v ezoterizmu um razdeljen na nižji, sebični um in višji, altruistični um. Splošna raven, na kateri naj bi bili ljudje trenutno, je raven nižjega uma.
Vendar je očitno, da imamo ljudje tudi višje težnje in čeprav zgodovina morda kaže, da je človeštvo pretežno sebično, obstaja obsežna količina literature, ki nas spodbuja k nesebičnosti, in nekaj izjemnih ljudi, ki dejansko dosežejo nesebičnost. Razlog za to je, da znotraj naše splošne ravni nižje umske zavesti razvijamo tudi višje umske elemente, zlasti duhovno naprednejši pripadniki človeštva.
Sloni imajo občutek za smrtnost, ne samo lastno, ampak tudi drugih. Ko odkrijejo posmrtne ostanke enega od svojih tovarišev, s svojim rilcem nežno pregledajo kosti, kar kaže, da se počutijo globoko prizadete zaradi videnega, in zdi se, da celo poskušajo identificirati pokojnika. Kraj zapustijo šele po dolgem času tega resnega vedenja.
Glede na ezoterične nauke z Vzhoda, ki smo jih preučevali na nekaterih naših tečajih, je zavest živali predvsem čustvena, medtem ko je zavest ljudi predvsem umska. To je treba pojasniti z navedbo, da je v ezoterizmu um razdeljen na nižji, sebični um in višji, altruistični um. Splošna raven, na kateri naj bi bili ljudje trenutno, je raven nižjega uma.
Vendar je očitno, da imamo ljudje tudi višje težnje in čeprav zgodovina morda kaže, da je človeštvo pretežno sebično, obstaja obsežna količina literature, ki nas spodbuja k nesebičnosti, in nekaj izjemnih ljudi, ki dejansko dosežejo nesebičnost. Razlog za to je, da znotraj naše splošne ravni nižje umske zavesti razvijamo tudi višje umske elemente, zlasti duhovno naprednejši pripadniki človeštva.
Ko torej rečemo, da živali razvijajo predvsem čustveno zavest, jim to ne preprečuje, da ne bi bile sposobne misliti, imeti domišljije ali drugih značilnosti bolj umske narave. Na primer, medtem ko večina živali ni zelo dobra pri štetju (kar vključuje razvrščanje stvari v skupine, miselno dejavnost) in je splošna meja za večino živali številka štiri, je znano, da znajo krokarji šteti do sedem. Termiti, ki tako kot mravlje in čebele živijo v visoko organiziranih družbah, so sposobni graditi oboke in gradbene dejavnosti prilagajati svojemu okolju. Z drugimi besedami, zdi se, da imajo v svoji zavesti načrt zgradbe, ki jo poskušajo zgraditi. Vendar se zdi, da to niso individualne sposobnosti, saj če matica kolonije umre, se celotna družba sesuje in vsi posamezni termiti postanejo zmedeni.
Ravno zato, ker je splošna narava živalske duše čustvena – oz. astralna, kot je znano v ezoteričnem jeziku –¬, imajo živali prirojeno jasnovidno sposobnost, ki smo jo ljudje izgubili zaradi razvoja naših pretežno umskih značilnosti. Obstaja veliko zanimivih primerov jasnovidnih moči živali, kot so sposobnost predvidevanja potresov že dolgo preden se zgodijo, sposobnost hišnih ljubljenčkov, da se uglasijo z mislimi svojih lastnikov in vedo, kdaj bodo zapustili svojo pisarno in se vrnili domov, ali nagon po selitvi nekaterih ptic in drugih živali.
Rupert Sheldrake navaja primer ameriškega psa, ki se je izgubil, medtem ko je bil s svojimi lastniki na počitnicah in mu je uspelo najti pot domov – 3000 kilometrov stran od doma – nekaj mesecev pozneje! Zmožnost živali za napovedovanje potresov je tako očitna, – lahko opazimo, kako nekaj ur pred potresom postajajo panične in skušajo na vsak način pobegniti – da je bilo njihovo vedenje uporabljeno za preprečevanje večjih katastrof na Kitajskem in drugod. Zaradi splošnega dvoma pa to sredstvo ni v celoti izkoriščeno povsod po svetu.
Samoumevno je, da imajo živali čustva, če se razvijajo pretežno na čustveni ravni! Njihova čustva so lahko bolj ali manj pretanjena, odvisno od njihove evolucijske ravni. Na podoben način kot tudi vsi ljudje nismo na isti ravni duhovne evolucije – nekateri so zelo napredni, drugi pa zelo nerazviti –, je enako tudi pri živalih. Črv je veliko manj razvit kot kobra. Delfin ima skoraj človeške lastnosti, tako kot mnogi psi. Ljudje, ki so plavali z delfini, pravijo, da imajo občutek, da delfini natančno razumejo, kako se počutijo, in to jim daje čudovit občutek, da so razumljeni in sprejeti. Veliko ljudi ima podobno izkušnjo s psi, ki jih na primer potolažijo, ko so žalostni. V vseh kraljestvih narave obstaja ogromen razpon in raznolikost ravni bivanja.
Glede na njihovo sposobnost čustvovanja bi morali res premisliti o tem, kako ravnamo z živalmi, predvsem pa, kako se psi, mačke in opice uporabljajo v poskusih na živalih, kot da ne bi bili sposobni čustvovanja.
Zamisli o poskusih na živalih, vivisekciji, industrijskem kmetovanju in drugih takšnih sodobnih odstopanjih izvirajo iz idej Renéja Descartesa, filozofa iz 17. stoletja, čigar najbolj znan stavek je »Mislim, torej sem.« Zopet citiram iz Enciklopedije Britannica: »Če je bil sveti Frančišek Asiški največji prijatelj živali, je bil René Descartes, francoski filozof, verjetno njihov največji sovražnik. Verjel je, da živali nimajo duše, ker pa so miselni in čutni procesi po njegovem mnenju del duše, živali ne morejo čutiti bolečine.«
Descartesovo razmišljanje izhaja deloma iz krščanske teologije, ki je poenostavila širše ideje grške filozofije. Platon je na primer menil, da obstaja več izrazov duše – vegetativna, živalska in razumska duša; alkimisti pa so verjeli tudi v mineralno dušo. Ko pa se je pojavilo krščanstvo, je to idejo poenostavilo in dejalo, da ima samo človek dušo. Teološka napaka s tragičnimi posledicami.
Enciklopedija Britannica nadaljuje: »Poleg tega je Descartes sklepal, da so živali zgolj stroji … “mehanski roboti”, kot so jih imenovali sam, skupaj s svojimi privrženci.« V 18. stoletju so bile pogoste grozljive demonstracije, v katerih so “znanstveniki” privezali žival in vtikali ostre instrumente v različne dele njenega telesa, pri čemer so hladno razlagali, da so njeni kriki agonije zgolj “refleksni odzivi”. V Narodni galeriji v Londonu je umetniška slika iz te dobe, na kateri je prikazana čudovita ptica v stekleni posodi, iz katere postopoma črpajo zrak, da bi prikazali, kako živa bitja ne morejo preživeti brez kisika – kot da to ne bi bilo očitno brez takšne krutosti! Slika nosi naslov Poskus na ptici v zračni črpalki.
Nasprotno pa je, kot smo videli, ezoterična in tradicionalna ideja, da imajo vsa bitja, vse do mineralov, dušo in so živa. Posledica tega je, da bi bilo treba s celotno naravo ravnati s spoštovanjem in vljudnostjo. Verjamem, da je pomembno razumeti koncept razvijajoče se duše. Duša sveta se izraža na različnih nivojih bivanja, da bi razvila določene lastnosti. Izraža se v mineralih, rastlinah, živalih, ljudeh, angelih, duhovih narave, bogovih … Na primer, majhen otrok se lahko zdi manj inteligenten od odraslega, ker še ni razvil racionalnega mišljenja. Toda otrok je duša, ki je morda bolj razvita kot njegovi fizični starši. Ne smemo soditi po zunanjosti. Pomislite na kamen: to je duša, ki je trenutno omejena na relativno statično telo. V prihodnosti bo postala rastlina, žival, človek, bog … Ali pa pomislite na človeka: trenutno nas je večina strašno omejena s svojimi strahovi, skrbmi, nepotešljivimi željami. Ampak predstavljajte si trenutek v prihodnosti, ko bomo popolnoma brez strahu, pohlepa, zavisti, skrbi in polni neskončne ljubezni do vseh.
Gre za sposobnost videnja potenciala v vsakem bitju na eni strani in lepoto vsakega izraza duše v njegovem sedanjem stanju na drugi. Narava je namreč lepa v vseh svojih oblikah: kot trdota ali sijaj minerala, čistost in energija rastline, spretnost in milina živali, domiselnost človeštva in njegov junaški boj. Vse te lastnosti so izrazi duše, ki je prisotna v vsem, od najmanjšega delca do največje galaksije.
Lorem ipsum dolor sKako naj torej ravnamo z živalmi, našimi mlajšimi brati in sestrami na evolucijski poti? Z enakim spoštovanjem, kot bi morali ravnati z vsemi bitji, tudi drug z drugim. Težava je v tem, da nimamo niti tega spoštovanja drug do drugega ali do okolja in to je v veliki meri posledica postopnega “razduševanja” sveta, ki traja že več stoletij. Prvi korak k ponovni pridobitvi tega spoštovanja je razumevanje, da je ves svet izraz duše in posledično svet in vreden čaščenja in spoštovanja.
Vidimo lahko, kako so ljudje v tradicionalnih družbah ravnali z živalmi, zlasti v družbah, ki so živele blizu narave, kot so Kelti ali staroselski Indijanci. Ko na primer v lovskih družbah ubijejo žival, z njenim telesom ravnajo spoštljivo. Tudi nekateri evropski lovci danes nadaljujejo s spoštovanjem do mrtvih živali. V Avstriji sem na lastne oči videl lovca, ki je nosil mrtvo srno, ki je imela v ustih zataknjeno macesnovo vejico. Rekli so mi, da je to zahvala duši živali. V Kanadi so se Indijanci iz Quebeca pred odhodom na lov odpravili v očiščevalno potilnico in darovali tobak medvedu, ki je bil ubit. Nato so se ljudje pogostili in plesali v njegovo čast.it amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
Kelti so morda res lovili losose in divje prašiče, vendar je njihova mitologija polna čarobnih zgodb o teh bitjih, kar kaže na globoko spoštovanje do njihovih lastnosti, uporabljali pa so jih celo kot simbole. Losos je na primer simbol selitve duše v svoj duhovni dom in posledično globoke notranje modrosti in intuicije ter tudi čudovite odločnosti, da premaga vse ovire pri iskanju cilja. Divji prašič med drugim simbolizira neustrašen in divji pogum bojevnika.
Za spremembo načina kolektivnega ravnanja z živalmi je potrebna sprememba načina razmišljanja o njih, pravzaprav sprememba načina gledanja na svet kot celoto. Ezoterična filozofija, ki je pravzaprav naravna filozofija, bi lahko bila začetek “novega”, ali bolje, brezčasnega načina razmišljanja, ki nam lahko pomaga povrniti občutek ljubezni in spoštovanja do vseh bitij, velikih in malih.