Slovenija

Veliko srce Antonia Vivaldija

Veliko srce Antonia Vivaldija

Antonio Vivaldi. Vsi smo že slišali zanj! Poznamo ga predvsem po njegovih znamenitih Štirih letnih časih in tudi če si ta hip ne uspemo priklicati nobene melodije v spomin, bi zagotovo pomislili: »Ja, to poznam!«, če bi slišali glavno temo Pomladi. Ali če bi slišali burno Nevihto, ki je klasično glasbo popeljala v svet popularne glasbe … A tu se poznavanje tega skladatelja za večino tudi konča … Vendar pa je Vivaldijevo življenje zapisalo neko globljo zgodbo, za katero bi bilo škoda, da je ne bi poznali. To je zgodba, ki navdihuje.

Ospedale della Pietà

Ospedale della Pietà je bila ena od štirih ustanov v Benetkah, ki so že od 14. stoletja skrbele za berače, neozdravljivo bolne, revne in ostarele. Te ustanove so bile bolnišnice, sirotišnice in obenem šole.

Ospedale della Pietà je bila najznameniteša. Žalostno zgodbo nam še danes pripoveduje nekakšna luknja v zidu te ustanove … To je bil neke vrste predalnik, kjer je lahko mati pustila svojega otroka, pozvonila in odšla. Ob dojenčku je lahko pustila polovico nečesa – prtiček, risbo ali kakšen drug predmet – z drugo polovico pa bi se lahko čez čas vrnila po svojega otroka …

Dan, ko so otroka našli v predalniku, je bil skrbno zabeležen v dokumentih ustanove. »Libri della scaffetta« se imenujejo knjige, ki s svojim preprostim imenom »Knjige predalnika« ne dajejo slutiti na
svojo precej težko vsebino.

Venezia Chiesa della Pieta

Zapisano je, da so se lahko v predalniku znašli celo štirje otroci dnevno! Nekateri so bili resnično ubogi, zaviti v rjuhe, drugi pa so bili v finih oblačilih – to so bili nezakonski otroci velikašev. Nad predalnikom je bil hud opomin staršem, ki bi oddali otroka, a bi ga bili še vedno zmožni preživljati!
Otroci so v tej ustanovi dobili dobro izobrazbo. Tako dobro, da je celo dož zagrozil staršem, da gorje tistim, ki prinesejo v predalnik otroka le zato, da bi dobil dobro izobrazbo, saj je njihovo izobraževanje financirala država – da bodo s tem izobčeni iz cerkve.

Medtem ko so se fantje izučili za določeno obrt in morali pri 16 letih ustanovo zapustiti, so dekleta lahko ostala celo življenje. Izučila so se gospodinjskih del, kuhanja, šivanja … Ta dekleta so bila tako imenovane »figglie di comun«. Posebnost te ustanove pa je bila ta, da so se dekleta, ki so pokazala talent za glasbo, lahko izobrazila kot glasbenice. Teh je bilo veliko manj (ena na deset) in te so spadale med »figlie di coro«.

Ta dekleta so pridobila vsestransko glasbeno izobrazbo. Bile so »figlie di coro«, pri čemer se »coro« ni nanašal le na zbor (lat. chorus, ang. choir), temveč so se izobrazile tudi kot inštrumentalistke. Naloga teh deklet je bila, da z angelsko glasbo, ki so jo izvajala skrita za kovinsko ograjo Cerkve Usmiljenja (La Chiesa della Pietà), ohranjajo duše vernikov blizu bogovom.

Antonio Lucio Vivaldi

Rojen je bil 4. marca 1678 in takoj ob rojstvu krščen. Zakaj, ne vemo – ali je bil tako šibkega zdravja, ali pa zato, ker je bil istega dne v Benetkah potres in so se bali, da je to slabo znamenje. Bil je prvi sin violinista v cerkvi sv. Marka, Giovannija Batista Vivaldija. Od 15. do 25. leta se je šolal za duhovnika, medtem pa je ves čas študiral tudi violino in se razvil v izjemnega violinista, ognjevitega in z izrednimi sposobnostmi.

vivaldi antonio 516aacb2cac4d

Pri 25 letih je bil posvečen v duhovnika, a je bilo zaradi njegovih glasbenih izpopolnjevanj v Torinu posvečenje dvakrat prestavljeno. Maševal je tri leta, nato pa je prosil, da bi ga razrešili te dolžnosti.
Trdil je, da zaradi astme ne more pravilno izvajati mašnega obreda. Anekdota sicer pravi, da je bil pravi razlog, zakaj se je Vivaldi včasih med obredom umaknil v zakristijo, drugačen – pravi, da je moral zapisati neko glasbeno idejo, ki ga je v tistem trenutku prevzela. Kakorkoli – Vivaldija so resnično razrešili dolžnosti maševanja. In tako se je lahko v polni meri posvetil glasbi … in svoji drugi službi – glasbi. Tu pa smo prispeli na stičišče dveh zgodb.

Vivaldijevo poučevanje v La Pietà

Antonio je dobil delo v Ospedale della Pietà leta 1703 kot učitelj violine. Kmalu je postal vodja zbora, orkestra … in tako je postopoma postal odgovoren za celotno glasbeno izobraževanje v La Pietà – od teoretičnega do praktičnega. In ne le to, dekletom je za izvajanje tudi skladal glasbena dela.

Vivaldi se je verjetno zavedal, da dekletu, ki je odrinjeno, ki je zapuščeno, ne more biti lahko pri duši. Morda je zaznal njihovo občutljivost in ranljivost … Videti je, kot da mu je bilo mar za vsako med njimi. Kot, da bi želel vsaki pomagati, da se razvije, da se izrazi, da zacveti.

Kot omenjeno, jih je začel poučevati različne inštrumente – kmalu so dekleta igrala vse, od violin do rogov, od trobent do kontrabasov. Večina med njimi je znala igrati po več inštrumentov.
Ko je skladal zanje, je eksperimentiral s pisanjem za manjše skupine solistk ob spremljavi orkestra, da bi vsaka imela možnost, da se izkaže. Ko je pisal solistične koncerte, jih je vedno pisal prav za določeno dekle in s posebnim občutkom zanjo.

Orkester, ki so ga dekleta sestavljala, se je razvil v enega najboljših v Evropi. A čeprav so imela vsa dekleta enake možnosti, so bolj talentirana vseeno izstopila. Nekatera so se razvila v izjemne virtuozinje, postale so »zvezde« in ljudje so jih prihajali poslušati od povsod. Dekleta niso imela priimkov, bila so sirote. Vivaldi jih je tako poimenoval po inštrumentih. Vemo za Anno Mario dell’violino, Tereso dell’violoncello, Susanno dell’oboe, Tonino dell’organo …

Anna Maria dell'violino in druge virtuozinje

Anna Maria dell’violino je bila ena izmed zvezd. Bila je izjemna virtuozinja, koncertna mojstrica orkestra in je nadomeščala Vivaldija ob njegovi odsotnosti. Igrala je violino, čelo, teorbo, lutnjo, čembalo, mandolino, oboo in morda še kaj. Vivaldi, ki je moral poskrbeti tudi za inštrumente, ji je pri njenih 16 letih kupil violino, ki je bila vredna več njegovih plač. Napisal je cel zvezek koncertov posebej zanjo in še vedno je ohranjen njegov rokopis, na katerem je ohranjeno ime Anna Maria dell’violino. Glede na zahtevnost zapisanega je bila to zagotovo virtuozinja.

»Zvezdi« sta bili tudi pevka Apolonia in izjemna virtuozinja violončelistka Theresa, ohranjen pa je tudi zvezek
baročnih koncertov, namenjenih njej. Kot že zapisano, so lahko dekleta v ustanovi ostala celo življenje. Kot zabaven primer lahko omenimo Pelegrino, ki je začela z igranjem kontrabasa, prešla na violino in postala Pelegrina del violino, nato presedlala na oboo in postala Pelegrina dell’oboe in igrala oboo v orkestru do svojega 62. leta … In nato jo zopet zasledimo kot
Pelegrino del violino do njenega 77. leta. Ali se je morala vrniti na violino, ker v starosti ni imela več zob?

Štiriglasni zbor

Pri skladanju za pevke je bilo enako – ko je Vivaldi skladal, je imel za vsak glas v mislih določeno pevko in enako je tudi tu na rokopis napisal njeno ime. Izredno zanimivo je, da je bil Vivaldijev zbor v La Pietà sestavljen iz vseh štirih glasov, torej moških in ženskih, oziroma tako vsaj nakazuje njegova sakralna vokalna glasba, napisana v času, ko je deloval tam. Nekaj časa je
bil to predmet zagate. Zbor v La Pietà naj bi sestavljala zgolj dekleta oziroma ženske. Kdo pa je pel moške glasove?


A zagata je trajala le, dokler niso bili originalni rokopisi njegovih del nekoliko bolj preučeni. Za razrešitev uganke
pa gre zasluga ravno Vivaldijevi doslednosti pri zapisu imene izvajalke … Anna dell’basso.
Vivaldijeva dekleta so torej pela tudi moške glasove? Ali je to sploh mogoče? Poseben projekt je bil izveden v
letih 2005 in 2006, da bi dokončno razvozlali uganko: oblikovan je bil poseben zbor, ženski zbor vseh štirih
glasov (sopran, alt, tenor in bas), v katerem so dekleta pela Vivaldijevo glasbo. Da, je mogoče.

Angelska glasba

Dekleta so pela in igrala za javnost v cerkvi, ki je spadala k sirotišnici. Vsi, ki so jih slišali, so govorili o nebeški glasbi, o angelskih glasovih, o glasbi, kakršne ni možno slišati nikjer drugje. Dekleta pa so bila na dvignjenih galerijah s kovinskimi ograjami skoraj skrita, tako da so njihove silhuete res lahko dajale občutek, da glasbo izvajajo sami angeli. Vivaldi naj bi svetoval tudi arhitektom pri načrtovanju nove cerkve za La Pietà, da bi bila akustika za izvajanje glasbe čim boljša. In ta cerkev je bila tudi zgrajena – sicer precej časa po njegovi smrti, vendar naj bi bil namen dosežen in akustika res veličastna.
Tudi ko je Vivaldi zaslovel in vse več časa prebil na potovanjih po Italiji in tujini, vseeno ni pozabil na dekleta. Pošiljal jim je po dva koncerta mesečno in vsakič, ko se je vrnil, je imel s svojimi »figliami« vsaj nekaj vaj. Po njegovi smrti se je tradicija glasbe v La Pietà nadaljevala. A obiskovalci Benetk, ki so želeli prisluhniti »angelskim glasovom«, so si bili edini – glasba tam ni bila več nikoli takšna kot prej.

DSC6438

Pripravila: Nija Androjna