Hrepenenje po spremembi

Danes je na svetu veliko tistih, ki hrepenijo po spremembi. Želijo si, da bi se svet spremenil, da bi se lahko spopadli z današnjimi perečimi težavami; da bi bili sposobni ne le zaznati težave, temveč tudi najti ustrezne rešitve, predvsem pa jih uresničiti.

Res je skoraj odveč naštevati, katere so glavne težave današnjega sveta, zato se jim bomo posvetili le na kratko. Obstajajo lahko celo še večje težave, ki še niso tako vidne, vendar so lahko vzrok vidnejših posledic. Med njimi naj omenimo na primer neznanje in materializem.

Res ni potrebno veliko truda, da naštejemo glavne težave, s katerimi se spopada svet danes, in tiste, s katerimi se bomo morda spopadali zelo kmalu. Morda obstajajo celo večje težave, ki še niso toliko vidne, a so vzrok tega, kar vidimo. Med njimi naj omenimo na primer neznanje in materializem.

Zdi se, da tudi globalne organizacije, kot so Združeni narodi z raznimi posebnimi odbori, včasih služijo drugačnim ciljem od teh, za katere so bili prvotno ustanovljene, ali pa preprosto ne morejo doseči soglasja glede potrebnega neposrednega delovanja. Težave, kot so pomanjkanje vodnih virov, globalno segrevanje, širjenje uničujočega orožja in revščine, če naštejemo samo nekatere, ostajajo brez vsakršnega odgovora. Z lastnimi rokami uničujemo svet, medtem ko se zdi, da tisti, ki imajo moč, pogosto cinično zanikajo te stvari.

… ne bi bilo preveč filozofsko, če bi izgubili vero in upanje v človeško spodobnost za rast in premagovanje izzivov.

Seveda obstajajo številni posamezniki in organizacije, ki opravljajo čudovito posvečeno delo v boju proti tovrstnim težavam. Vendar se pogosto zdi, da njihovi napori ne zadostujejo za izkoreninjenje teh težav, saj te ostajajo enake in včasih dobijo celo še večje razsežnosti.

Ne moremo se prepustiti obupu, saj preprosto nimamo privilegija, da bi si to lahko privoščili. Niti ne bi bilo preveč filozofsko, če bi izgubili vero in upanje v človeško spodobnost za rast in premagovanje izzivov. Na ljubezni do modrosti temelji vedno dostopna možnost za premik naprej in navzgor. Upanje vedno ostaja v Pandorini skrinjici, vedno na dosegu naše roke. Toda golo upanje še ne bo rešilo sveta, če se človeštvo ne premakne in se ne želi spremeniti.

Verjetno poskus spreminjanja sveta z ustvarjanjem novih okvirov, novih globalnih organizacij, ki lahko sklepajo sporazume in delujejo v pravilni smeri, ne zadostuje. To seveda je potrebno, brez dvoma. Toda ali to zadostuje? Ali lahko res spremenimo svet na bolje z zanašanjem na nove sporazume, ki bodo podpisani in se bodo izvajali, medtem ko človek, ki je sam vzrok največ svetovnih težav, ostaja isti? Ali res lahko sklenemo sporazum, da bomo delovali kot eden, in dejansko izvajali celo najosnovnejše potrebne korake? Je mogoče v današnjem globalnem svetu pravo rešitev uporabiti le v nekaterih delih sveta, medtem ko se ji preostali deli upirajo?

Ali naj čakamo, dokler ne napoči resnična nesreča, katastrofa na takšni ravni, da ne bomo imeli druge izbire kot delovati? Morda pa bi se morali naposled združiti v spopadu proti zlonamernim vesoljcem, kot to pogosto prikazujejo hollywodski režiserji. No, takšna rešitev bi bila posledica velike bolečine, ki bi jo utrpeli, in ne naše inteligence, naše sposobnosti predvidevanja in vodenja. Toda nujnost delovanja je pereča in realna.

Precej jasno je, da je precej resnice v Gandhijevih besedah, ko pravi, naj bomo mi sami tista sprememba, ki si jo želimo. Ne moremo zahtevati, da se spremeni svet, ne da bi mi sami postali sprememba, ki si jo želimo. Namesto da se osredotočimo izključno na zunanje globalne rešitve, moramo usmeriti pozornost tudi na svojo lastno sposobnost spremembe in ji morda dati celo večjo pomembnost – kaj nam namreč koristi, če vzpostavimo popoln sistem, če človek, ki je del tega sistema, ostaja isti?

Odveč je poudarjati, da s tem ko pravimo »biti sprememba«, mislimo na spremembo na bolje … Seveda, če si želimo spremeniti svet, si ga, razen če nismo fanatiki, želimo spremeniti na bolje. Vendar je vseeno pomembno to pojasniti, kajti če je sprememba narejena zaradi spremembe same, lahko zapademo v veliko slabši položaj. Najti moramo smer, ki vodi navzgor in naprej, in prek nas vpliva na svet okoli nas. Po besedah prof. Jorgeja Ángela Livrage, ustanovitelja Nove Akropole si želimo ustvariti nov in boljši svet, ki ga bodo ustvarili novi in boljši ljudje.

Precej jasno je, da je precej resnice v Gandhijevih besedah, ko pravi, naj bomo mi sami tista sprememba, ki si jo želimo.

Si lahko predstavljamo boljše sebe? Vendar ne boljše od zunaj, z nekaj dodatnimi orodji, tehnologijo in strožjimi zakoni. Temveč boljše od znotraj, z novimi vrlinami in sposobnostmi, višjo zavestjo, bližje arhetipom pravice, resnice, lepote in dobrote, kot so dejali Platon in številni drugi spoštovanja vredni filozofi. Smo si sposobni predstavljati sebe z vrlinami, ki jih moramo še prebuditi? Ali imamo vero v same sebe, v našo skupno usodo kot človeštvo? Ali je to, kakor vidimo sebe danes, vse, kar smo sposobni biti? Ne imeti, temveč biti …

Si ne moremo predstavljati boljših sebe? Če si lahko, že slutimo, kaj naj bi nekoč postali in tako smo s tem že povezani. Naša naloga je potem, da se temu približujemo, da vsak dan delujemo v smeri tistega, za kar že vemo, da je nekje globoko v nas, in povabimo vsakogar, ki želi prisluhniti, vsakogar, ki prav tako čuti to hrepenenje po spremembi sebe in spremembi v svetu.

To ni hitra rešitev, če takšna rešitev sploh obstaja, niti ni enostavna. Vendar je zanesljiva rešitev – morda edina zanesljiva pot, ki jo lahko uberemo. Zdi se, da kjer koli je človek, je kompleksnost in dejansko nič ni tako enostavno. Toda vedno je razlog za upanje, kajti človek je po svojem bistvu, kot pojasnjujejo vse starodavne tradicije, veliko več od mesa in kosti, ki jih pogoltne praznina; človek, pravijo, je tudi duhovno bitje, prehodna faza na poti do nepredstavljivi veličini, most med nebom in zemljo, duhom in materijo.

Če si lahko predstavljamo boljše sebe, že slutimo, kaj naj bi nekoč postali in tako smo s tem že povezani. 

Prispevek filozofije kot načina življenja k temu je lahko velik in dragocen. Taka filozofija nas približa večnim arhetipom življenja in nas tako naredi bolj žive. Pomaga nam, da po svojih zmožnostih dojamemo, da ima življenje smer in namen, da se giblje in razvija. Lahko to imenujemo Darma, nekdo drugi bo temu rekel usoda, smisel ali pot. Filozofija nam kaže pot, ki jo moramo ubrati, spremembo, ki si jo želimo. Pomaga nam odkriti, da s seboj v skrinjici vedno nosimo upanje, ki je veliko pomembnejše od vseh vrst zla, ki jih morda prav tako nosimo s seboj. To je svetloba, ki prežene vse sence. Na nas je, da smo to upanje za svet. Biti filozof pomeni biti idealist, človek vrline.

Nekateri bodo morda oporekali, da je filozofija neprakična. Drugi pravijo, da je to edina praktična rešitev. Nedvomno pa je velika avantura – tista, ki stoji pred zastavo spremembe – naše spremembe v nove in boljše ljudi … Nagovarja nas k temu, da za spremembo usmerimo pogled navzgor, saj globoka sprememba vedno prihaja od zgoraj.