Z vidika sodobne psihologije je želja glavno gibalo življenja. Želja naj bi vodila in usmerjala človekova dejanja.

Tudi preden se je ta veda osamosvojila od celovitega filozofskega znanja, je v njej veljalo, da je želja eno od najpomembnejših gibal človekovega delovanja. Tako so menili od pripadnikov materialističnih učenj, ki so zagovarjali popolno zadovoljitev želje, do pripadnikov duhovnih učenj, ki so gledali na željo kot na enega od vzrokov bolečine in jo poskušali preseči, da bi dosegli srečo. Med temi zadnjimi najdemo zelo pomembna filozofska učenja, kot je klasični stoicizem, ali religije, kot je budizem.

Vendar je področje, povezano z željami, zelo široko. Naše telo ima želje, apetite, ki so potrebni za življenje; tudi naša psiha ima želje, na primer željo po ljubljenosti, in naš razum si želi spoznati, misliti; obstajajo tudi želje, ki se jih niti sami ne zavedamo, kot so tiste, ki izvirajo iz podzavednega.

V nekaterih psiholoških priročnikih je zapisano, da se človek kot vsi organizmi giblje proti nečemu, ker si želi to, česar nima in kar potrebuje za svoj obstanek. Pomanjkanje tega v organizmih povzroči notranje neravnovesje in napetost, zato ti organizmi poskušajo iz zunanjega okolja pridobiti to, kar jim manjka od znotraj.

Potem ko to dosežejo, čutijo zadostitev, ponovno se vzpostavi notranje ravnotežje in prenehajo iskati, vse dokler se ne pojavi novo neravnotežje. Ugodje je nagrada za ta trud.

Želja naj bi v skladu s to razlago izhajala iz pomanjkanja, iz potrebe po ravnotežju, zadostitev in ugodje pa naj bi se odražala kot ponovno vzpostavljeno stanje zadovoljstva, vse dokler ne nastopita novo neravnotežje in občutek pomanjkanja nečesa. Ta celotni proces naj bi potekal v zaprtem krogu, ki se, takoj ko se konča, ponovno začne vrteti.

Lahko bi dejali, da ima želja vzrok, ki je hkrati tudi cilj: to je ohranjanje in ustvarjanje življenja; omogočiti njegovo nadaljevanje. Toda ta vzorec, ki je tako jasen na biološki ravni, za življenje rastlin in živali, ni več tako jasen, ko pridemo do človeka. Pri človeku bi morali prej kot o krogu govoriti o spirali, katere os bi bil čas. Človekove želje niso omejene na zadovoljitev potrebe, temveč se zdi, da se vse bolj povečujejo. Človek s svojo domišljijo okrepi nagon po moči in življenju, vse dokler si ne želi vsega zaobjeti, vsega posedovati, biti v vsem. Potreba in občutek pomanjkanja sta neizmerna in nenehna, zato želja postane nenasitna.

Človek lahko za razliko od živali “iznajde” neprimerljivo več potreb in jih pomnožuje v neskončnost. Gole biološke potrebe težijo k homeostatskemu ravnotežju, od katerega je v osnovi odvisno življenje. Človekove želje pa pogosto niso le odvečne za življenje, temveč so lahko tudi v nasprotju z biološko logiko (želja po smrti ali želje, ki presegajo biološko raven, kot so višje težnje, ki so včasih v nasprotju z biološko težnjo po preživetju).  Nekateri pravijo tudi, da resnično človeško življenje vključuje težnjo po višjih vrednotah, pomembnejših od samega življenja, in samopreseganje v njihovi službi.

Vidimo torej, da je treba biološko pojmovanje potreb in boj za življenje, ki sta tako priljubljena v sodobni vedenjski psihologiji, uporabljati zelo previdno, kadar govorimo o človekovih notranjih gibalih. Človek ima res nedvomno številne enake potrebe kot živali, vendar se lahko številnim odreče. Med živalskimi potrebami in človeškimi željami obstaja pomembna razlika – naše potrebe niso vedno “potrebne”. V človeku namreč obstajajo želje, ki daleč presegajo biološko raven. Človek je včasih za estetske, intelektualne in religijske vrednote pripravljen žrtvovati vse, vključno s svojim življenjem.

Skratka, izpostavili bi lahko dve značilnosti človekove želje – nenehno širjenje njegovih potreb in obstoj želja, ki presegajo biološko raven.

Iskanje ugodja

Drugi vidik želje, ki ga lahko obravnavamo, se nanaša na ugodje, ki ga prinaša izpolnitev želje. Kadar ne želimo zadovoljiti potrebe, temveč iščemo predvsem ugodje, naša dejanja niso povezana s potrebo, ki nas je k njim napeljala. Tako se ustvarjajo potrebe, ki so dejansko umetne, kot sta prehranjevanje, kadar smo siti, ali umetno spodbujanje seksualne želje s pornografijo. To v skrajnem primeru lahko vodi do bolezenske zasvojenosti psihe in telesa, tako da želja izgubi svojo naravno vlogo in se sprevrže. Namesto da bi želja življenje ohranjala, se sprevrže in zaradi svoje skrajnosti življenje uničuje.

Zaviralci izpolnitve želja

Naj je to dobro ali slabo, obstajajo številne psihične ovire, ki “blokirajo” ali “prestrežejo” naše želje in tako preprečijo njihovo izpolnitev. Pride do frustracije, čustvenega stanja, nasprotnega ugodju, ki ga občutimo kot bolečino, zbeganost ali nemir.

Posledica frustracije ni izguba želje, temveč njena preobrazba. Običajno tako preobražena želja postane agresivnost. Ta agresivnost ni vedno usmerjena proti oviri, ki preprečuje njeno zadovoljitev, temveč se pogosto preusmeri po drugih poteh in v druge cilje, ki včasih niso povezani z oviro. Ker očitno ni bilo mogoče premagati te ovire, ki je včasih zelo močna in tudi nepoznana, se agresivnost usmeri drugam. Tovrstna agresivnost kot oblika prikrite želje pogosto ustvarja zelo konfliktne okoliščine v človeških odnosih, ki še povečajo vzroke frustracije.

Agresivnost ni vedno usmerjena navzven, temveč jo lahko posameznik včasih preusmeri proti samemu sebi, saj se počuti kriv za svoje neuspehe in se “samokaznuje”. Tako v svoji notranjosti ustvari psihične viharje bolečine in nemoči, to pa vodi v depresijo in stanja tesnobe. To potlačevanje želje lahko privede do nazadovanja na otroško stopnjo, do apatije ali pa celo do zanikanja življenja in nazadovanja na prednatalno stopnjo.

Kadar je frustracija nenehna in neizražena, ustvarja kronična stanja, ki se “vgradijo” v značaj in ta posledično postane agresiven ali depresiven. Če močno poenostavimo, bi lahko dejali, da je posledica izpolnjene želje ugodje, posledica neizpolnjene želje pa bolečina.

Pri depresiji strah pred samo željo in bolečina zaradi izgube upanja na njeno zadovoljitev preprečujeta delovanje in energija tega impulza je zadržana. Želja lahko izgine, ne pa tudi potreba. Če vzamemo primer fizičnega telesa – če ne jemo, lahko izgubimo apetit, vendar ima telo še vedno potrebo po hrani. Zato je depresija po svojem bistvu enaka sprevrženi želji, vendar deluje v obratni smeri – uničuje življenje zaradi pomanjkanja. Ni namreč izpolnjena želja po odpravi bolečine.

Dvosmernost človekove želje

Ko smo predhodno opisovali dve osnovni značilnosti človekove želje, smo omenili dve obliki širjenja: nenehno širjenje človekovih potreb in obstoj želja, ki presegajo biološko raven.

Umetna potreba

Umetna potreba izhaja iz mišljenja, iz subjektivnega občutka potrebe. Mislimo, da potrebujemo televizijo ali avto in takoj se pojavi želja po tem, da bi ju imeli. Tako bi lahko ustvarili nešteto potreb že samo zaradi prepričanja, da jih imamo. Naša potrošniška družba ustvarja potrebe, da bi spodbudila želje. Prepriča nas, da namesto ene stvari potrebujemo veliko stvari, nato nas prepriča, da moramo staro, ki je postala neuporabna, zamenjati za novo, na koncu pa postane potreba že samo menjavanje.

To ekspanzivno obliko želje lahko prikažemo kot spiralo, ki se vrti horizontalno, po ravnini.  Vsakokrat si želimo več stvari. Pomembna je količina. Človek svojo vrednost ocenjuje po tem, koliko stvari ima. Ta vodoravno vrteča se spirala se vse bolj širi in človek ne more izstopiti iz svoje horizontalnosti. Njegov nagon po moči se krepi na materialni ravni.

Želje, ki presegajo biološko raven

Ko se začnejo pojavljati želje, ki presegajo biološko raven, človek ni več horizontalno usmerjen, temveč se vertikalno dviguje. Spirala  želje se transformira in se od prvotne horizontalnosti dviguje proti nematerialnim vrednotam.

Materialna, horizontalna želja, pri kateri prevladuje količina (količina stvari, količina ponovitev) ni selektivna, ne vključuje težnje po doseganju popolnosti. Zato ne daje vzgiba za evolucijo.

Slutnja popolnosti ustvari željo po popolnosti, ki jo dojemamo kot nekaj lepega, dobrega, pravičnega in resničnega. Življenje celo na nezavedajoči se biološki ravni poskuša doseči popolnost. Osnovna želja spodbuja k temu, za kar menimo, da je najlepše, najmočnejše, najboljše. Življenje ne zadosti svojim potrebam brez razločevanja, temveč selektivno.

Človek ozavešča to isto slutnjo popolnosti, hkrati pa se začenja zavedati, da te popolnosti še ni dosegel. Išče dobro in lepo, ker si ne želi le stvari, temveč si želi, da bi te bile dobre in lepe in bližje ko so temu idealu, boljše je.

Hkrati pa lahko človek vidi sebe, razmišlja o sebi, se pogleda v zrcalo in se prepozna. Pojavi se želja, da bi vladal sebi in dosegal popolnost. Lahko si zaželi, da bi bil učinkovitejši, lepši, modrejši, boljši.

V tej vzpenjajoči se, vertikalizirajoči spirali, na kateri se resnično izraža življenje in na kateri se človek zave sebe kot Človeka. Tu preidemo od “imeti” k “biti”; od gole biološke funkcije in živalskega nezavedanja k izboljševanju sveta okoli nas in nas samih; od gole želje po več življenja k boljšemu življenju; od zbiranja podatkov k spoznanju; od nabiranja znanja k modrosti; od neskončnega k trajnemu.

Človekova zavest omogoča vzpon in udejanjanje popolnosti

V skladu z najstarejšimi izročili modrosti je človekova zavest v vozlišču med materialnim in duhovnim. Človek naj ne bi pripadal niti izključno zemlji niti izključno nebu, temveč obema. Njegova zavest deluje kot most med obema svetovoma. Z vidika želje človek torej v sebi nosi dve navidez nasprotujoči si težnji – težnjo po materialnem in težnjo po duhovnem. Ker je na sredini med obema svetovoma, si želi tako minljive kot tudi višje stvari od tistih, ki mu jih ponuja vsakdanje življenje.

Ko se človek postavi na ustrezno mesto, je na stičišču dveh tokov – po eni strani “lovi” višje možnosti duhovnega sveta, lepoto, pravico, dobroto, resnico; po drugi strani pa mu delovanje v materialnem svetu omogoča, da stvari in samega sebe približa tisti meri popolnosti, ki jo lahko na svoji stopnji zavesti dojame. Slutnja popolnosti tako v človeku izhaja iz sposobnosti njegove zavesti, da se dvigne proti duhovnemu svetu.

Zapreti vrata duhovnemu pomeni človeku onemogočiti resnično človeško življenje in njegovo samouresničitev ter ga pahniti v bolečino, ki na koncu uniči njegovo identiteto. Ko pa se človek v celoti dvigne proti duhovnemu, postane ena od moči narave, kanal, prek katerega božanski princip deluje v svetu, v bitje, ki deluje za dobro vseh živih bitij in samega sebe.

Avtorica: Victoria Calle