Napoleon je nekoč izjavil: “Od vseh političnih vprašanj je morda najpomembnejše izobraževanje.”

Nedvomno je izobraževanje pomembno s političnega vidika, saj močno vpliva na razvoj državljana. Kaj pa njegova vrednost za posameznika? Morda sta oba vidika enako pomembna in kot je poudaril Aristotel, je etika neločljivo povezana s politiko in obratno.

Kaj je izobraževanje? Čeprav se sodobna težnja osredotoča na tehnične in poklicne vidike učenja, je tak utilitarni cilj zagotovo premalo, saj je človek veliko več kot oseba, ki opravlja delo. Kaj torej sploh je izobražen človek? Ali je to zgolj nekdo, ki ima veliko znanja, ali pa obstaja etični vidik izobraževanja? Zanimivo je, da v španskem jeziku una persona educada pomeni vljudna oseba. Obstaja torej tudi kulturni vidik izobraževanja, vidik, povezan z značajem in tudi moralo.

Za Konfucija so obstajali štirje vidiki, v katerih je treba človeka izobraževati: kultura, moralno vedenje, iskrenost iz vsega srca in resnicoljubnost. Pod kulturo je tu mišljeno dvoje: na eni strani intelektualni vidik učenja, ki širi um in poglablja razumevanje; na drugi strani pa pravila in navade družbe, v kateri oseba živi. Za Konfucija je kultura brez moralnega vedenja vredna malo ali nič, saj je moralno vedenje tisto, ki definira človeka. Iskrenost je “srčna vrlina”, od tod izvira tudi pridevnik “iz vsega srca”: biti odprt, odkrit in pristen, kar je nasprotje dvoličnosti, zvitosti in hinavščine. In še resnicoljubnost, ki pomeni ljubezen do resnice in s tem globoko zasidrano integriteto.

V Konfucijevem pristopu k izobraževanju lahko opazimo, da praktičnemu znanju ne pripisuje toliko pomena. V enem od kratkih pogovorov, zabeleženih v delu The Analects, je eden od njegovih študentov izrazil zanimanje za učenje kmetovanja, na kar je Konfucij odgovoril: “Nisem tako dober kot stari kmet”. To kaže na Konfucijevo ponižnost in hkrati tudi nakazuje, da to ni bilo glavno področje njegovega učenja. Ne gre za to, da bi preziral praktično znanje, daleč od tega, ampak zanj so temeljni vidiki izobraževanja kulturni, moralni in filozofski. Če tega primanjkuje, ne bo nič prav. Naše vodilo mora biti pronicljiva in etična inteligenca, temu pa bo sledil tehnični vidik. Kakšna je korist tehničnega znanja, če se uporablja v nemoralne namene? V sodobnem svetu obstaja nešteto primerov uporabe tehnologije v zle namene. To dobro ponazarja naslednje pismo, ki ga je ravnatelj ameriške srednje šole pošiljal vsem svojim učiteljem na začetku vsakega šolskega leta:

Dragi učitelj,

preživel sem koncentracijsko taborišče.

Moje oči so videle, kar noben človek ne bi smel videti:
Plinske komore, ki so jih zgradili izobraženi inženirji.
Otroke, ki so jih zastrupili izurjeni zdravniki.
Dojenčke, ki so jih ubile usposobljene medicinske sestre.
Ženske in dojenčke, ki so jih usmrtili in zažgali ljudje z visokošolskimi in univerzitetnimi diplomami.
Izobrazbi ne zaupam.

Moja prošnja je naslednja: pomagajte svojim učencem, da postanejo človeška bitja. Vaša prizadevanja ne smejo nikoli proizvesti izurjenih pošasti, kvalificiranih psihopatov ali izobraženih Eichmannov.

Branje, pisanje in računanje so pomembni le, če pomagajo, da postanejo naši otroci bolj človeški.

(Objavljeno v Le Monde, 29. aprila 1995)

Za ameriškega pedagoga Johna Deweyja je socialni vidik izobraževanja izjemno pomemben. Šola naj bi bila majhna skupnost, v kateri bodočega državljana pripravljajo, da postane aktiven in zavzet državljan. Podobno temo najdemo pri nekaterih starodavnih piscih, kot je Platon, ki je prav tako trdil (v delu Država), da mora biti velik del tega, kar danes imenujemo osnovno in srednje izobraževanje, namenjen vzgoji značaja.

Vendar se Platon ni omejil samo na socialni vidik vzgoje. Izobraževanje je videl kot napredni proces, ki bo vodil do razkritja najboljših potencialov v človeku. V svoji znameniti alegoriji o votlini je predstavil idejo, da je cilj človeškega življenja izstopiti iz teme nevednosti v luč pravega znanja; ali, po njegovih besedah, “iz nekakšnega somraka v pravo svetlobo dneva” (Država). Gre za preusmeritev uma k temu, kar je najbolj “absolutno resnično” (platonske ideje ali oblike). V indijskih Upanišadah je podoben stavek: “Iz zablode me vodi k Resnici. Iz teme me vodi k Luči. Iz smrti me vodi k nesmrtnosti.”

V tem pogledu se mora vzgoja dvigniti nad uporabnost in voditi človeka k duhovnemu uresničenju. Da pa bi dosegli tako visok cilj, morajo biti mladi usposobljeni v krepostih, kot sta samoobvladovanje in ustrezno izražanje sebe. V Platonovi Državi je velik poudarek na telesni vadbi kot sredstvu za krepitev značaja, hkrati pa na odpiranju duše z izpostavljenostjo znanosti in umetnosti, ki bo razvila blagost značaja in ljubezen do resnice, lepote in dobrote.

Če povzamem; izobraževanje je umetnost, katere cilj mora biti harmoničen razvoj vseh plati človeške narave – telesne, čustvene, moralne, intelektualne in duhovne. Medtem ko se v mnogih naših današnjih šolah o tem le govori, je v resnici poudarek na rezultatih izpitov (in možnostih za prihodnjo kariero). Zelo težko je spremeniti celoten izobraževalni sistem, vendar pa je mogoče uvesti nove modele v manjšem obsegu, kot je naša filozofska šola, kjer je humanistična izobrazba, vključno z oblikovanjem značaja, cenjena bolj kot akademske ocene, hkrati pa dajemo ustrezno vrednost študiju in raziskovanju kot načinu širjenja uma, poglabljanja razumevanja in pridobivanja neskončnega navdiha na življenjski poti.

Avtor: Julian Scott