Lord Alfred Tennyson
Verjemimo
(Lirski spev iz pesnitve In memoriam A.H.H.)
Verjemimo, da nekako
se dobro bo končalo zlo
za bol narave, grešno slo,
za hibe dvoma, blod s krvjo;
da ni nihče brezciljnih nog;
da se življenje ne zgubi,
da kot smrt v prazno dano ni,
ko stvarstvo zaokroži Bog;
da niti črv ni strt zaman;
da niti molja s slo utvar
ne osuši brezploden žar
in še v prid drugemu ni dan.
Kar vemo, polno je zagat;
lahko verjamem le, da bo
na koncu dobro k vsem prešlo
in vsaka zima bo pomlad.
Tak sen je moj: a kaj sem jaz?
Otrok, ki joka v temno noč,
otrok, po luči jokajoč,
ki jok mu je edini glas.
Oh, yet we trust that somehow good
Will be the final end of ill,
To pangs of nature, sins of will,
Defects of doubt, and taints of blood;
That nothing walks with aimless feet;
That not one life shall be destroy’d,
Or cast as rubbish to the void,
When God hath made the pile complete;
That not a worm is cloven in vain;
That not a moth with vain desire
Is shrivell’d in a fruitless fire,
Or but subserves another’s gain.
Behold, we know not anything;
I can but trust that good shall fall
At last—far off—at last, to all,
And every winter change to spring.
So runs my dream: but what am I?
An infant crying in the night:
An infant crying for the light:
And with no language but a cry.
Alfred Tennyson je najznamenitejši angleški pesnik viktorijanske dobe. Rodil se je 6. avgusta 1809 v Somersbyju v Lincolnshiru.
Pesnitev In Memoriam A.H.H. je pisal celih 17 let v spomin na svojega dragega prijatelja Arthurja Hallama, ki je umrl pri zgodnjih 22 letih. Poznala sta se le štiri leta, vendar je imel Hallam velik vpliv na pesnika. Med njima je vzniknilo globoko prijateljstvo, Hallam pa se je tudi zaročil s Tennysonovo sestro Emily. Tennyson je bil med študijem član skrivnega društva intelektualcev, ki so se imenovali “Apostoli” in ga je vodil Hallam. V njem so razglabljali o različnih duhovnih vprašanjih, platonično prijateljstvo pa je bilo postavljeno nad intelektualne vrednote.
Viktorijansko obdobje je z industrializacijo in pomembno pridobitvijo železnice razširilo obzorje prebivalcev tedanje Anglije. Intelektualci so se začeli zanimati za teorije evolucije, kar pa je zasejalo tudi dvome v religijske dogme.
V Tennysonovih delih lahko zaznamo in razberemo njegovo prepričanje, da obstaja resničnost za vidnim svetom, vendar njegova religijska prepričanja niso bila konvencionalna in niso bila v skladu z uveljavljeno religijo. Izkušnja prijateljeve smrti je še dodatno vplivala na Tennysonove nazore, saj je prebudila globlje slutnje obstoja večnosti, ki je neodvisna od kakršne koli religijske forme.
***
Pesem Prehod je izšla tri leta pred pesnikovo smrtjo. Nekaj dni pred svojo smrtjo je izjavil, da je v tej pesmi zaobseženo vse, kar je ustvaril in objavil, njegova razmišljanja in prepričanja. Želel je, da bi bila objavljena v vsaki zbirki njegovih del.
Prehod
Večernica, zaton.
Ime sem svoje čul!
Zdaj naj obala ne ječi v zaklon,
ko bom na morje splul.
A v polni plimi morje kot da spi,
ni pen in ne glasov,
ko vse, kar črpa iz globin, vali
že spet domov.
Večerni zvon, mrak bo
pa tema iz mraku!
Nikar naj žalostno ne bo slovo,
ko bom odplul.
Čeprav me z mej, kjer vlada Prostor – Čas,
odnese morje v dalj,
Krmarju, upam, zrl bom v obraz,
ko splul bom od obal.
Crossing the Bar
Sunset and evening star,
And one clear call for me!
And may there be no moaning of the bar,
When I put out to sea,
But such a tide as moving seems asleep,
Too full for sound and foam,
When that which drew from out the boundless deep
Turns again home.
Twilight and evening bell,
And after that the dark!
And may there be no sadness of farewell,
When I embark;
For tho’ from out our bourne of Time and Place
The flood may bear me far,
I hope to see my Pilot face to face
When I have crost the bar.
V slovenščino prevedel Andrej Arko.
Vzeto iz zbirke Lirika, Alfred Tennyson, Založba Mladinska knjiga, 1996.