Slovenija

Slovenija

Slovenija

Smisel življenja

Smisel življenja

Globoka potreba

Potreba po življenjskem smislu je globoka in vrojena potreba vsakega človeka. Filozofija, religija, znanost in umetnost so nastale iz te prvinske potrebe. Človek ga neutrudno išče, odkar se je pojavil na Zemlji.

Toda – kje ga iskati? Kaj sploh je ta smisel? Ali je vredno “zapraviti” življenje v iskanju nečesa tako iluzornega, za kar niti ne vemo, ali sploh obstaja?

Ali je smisel nekaj, kar izbiramo sami, ali pa prihaja od “zunaj”, to pomeni, da je nekaj, kar nam je določilo življenje ali usoda? Ali je toliko smislov, kolikor je ljudi na svetu, ali pa obstaja nek skupni smisel, določene “večne vrednote”, ki presegajo življenje posameznika in veljajo za vse ljudi?

Če bi bil človek bitje naključja, ki se je samo zaradi ugodnih okoliščin tega planeta razvil v zavedajoče se bitje in ki ga določa le fizično telo, potem ne bi obstajali niti vnaprej določen cilj, naloga oziroma skupni smisel, h kateremu bi moral težiti. Potem bi bil vsakdo prepuščen samemu sebi v iskanju svojega lastnega smisla. S tem bi bila naša tema zaključena in ne bi imeli več o ničemer pisati.

skala

Zato se bomo v nadaljevanju tega članka ukvarjali s tisto drugo možnostjo, to je da človek kot bitje ni le naključen skupek kemijskih molekul ter da obstaja možnost, da je njegovo življenje del nečesa veliko bolj smiselnega in veličastnega, kar presega okvire njegovega fizičnega obstoja.

 

Notranja slutnja

Ko se ustavimo in svojo pozornost usmerimo proti temu velikemu vprašanju smisla, globoko v sebi zaslišimo nek glas, prevzame nas nekakšna slutnja, da smo tukaj z razlogom, da nas življenje vodi proti določenemu cilju, da naš obstoj ni le utrinek zavesti, ki se pojavi kot meteor in izgine na obzorju.

Pogosto te slutnje ne moremo razložiti z razumom. Prepričanja, ki jih čutimo v prsih, ne znamo utemeljiti z argumenti. Teh nerazločnih in izmikajočih se vizij ne moremo jasno videti niti jih opredeliti.

Te slutnje se kot zračni mehurčki prebijajo iz nezavednega skozi našo podzavest vse do površja naše zavesti. Večina teh mehurčkov se na svoji poti razblini, toda tisti redki, ki se prebijejo do gladine, se v naši zavesti oblikujejo na različne načine – kot žeja po spoznanju, kot vzgib k plemenitim dejanjem, kot boj za svobodo, kot religiozna predanost, kot iskanje resnice, kot želja po izgradnji boljšega sveta, kot boj za pravico itn.

Pomembnost teh “mehurčkov” je v tem, da določajo naše življenje, saj postanejo glavno vodilo in motiv našega delovanja.

 

Življenje brez smisla

Če življenje nima globljega oziroma bolj vzvišenega smisla, to vpliva na kakovost celotnega življenja. V skladu z današnjo psihologijo je to ena največjih težav sodobnega človeka.

Psihologi in psihiatri nas opozarjajo, da izguba smisla vodi k izgubi duševnega ravnotežja. Opazili so, da večina psiholoških bolezni in motenj, kot so depresija, nevroze in anksioznost, izhaja prav iz izgube življenjskega smisla. Posledično je vse več samomorov, nasilja in kriminala, mladostniške delinkvence, alkoholizma in zasvojenosti. V blažji obliki se te motnje izražajo kot pasivnost, apatija ali ravnodušnost.

 

stiska

Skratka, človek, ki svojega življenja ni prežel s smislom, se bo težko soočal z njegovimi izzivi in ne bo mogel doseči niti sreče niti notranjega miru. Sam pa bo težko prevzel svoje življenje v svoje roke. Brez ovinkarjenja lahko rečemo, da se bo tak človek začel pogrezati v živi pesek svoje lastne psihe.

Človek si mora zadati cilje, ker potrebuje smerokaze. Kakršen koli cilj si človek postavi, mu ta zagotovo daje moč in spodbudo, da se sooča z življenjem. Vendar ni vsak cilj že smisel življenja. Cilji, ki niso del zagonetnega Smisla, nas prej ali slej pripeljejo do praznine.

Da se v tem članku ne bi omejili le na “detektiranje” stanja, bomo poskušali podati nekaj “usmeritev”, ki temeljijo na psiholoških spoznanjih in tudi na klasičnih filozofskih učenjih.

Pot k smislu presega obstoj telesa

Zagonetni Smisel je oddaljen in ga ne moremo v celoti doseči v pičlem stoletju, ki ga imamo na voljo v svojem življenju. Kakor smo že prej ugotovili, presega obstoj našega trenutnega telesa, je pot iskanja in udejanjanja, ki se nadaljuje prek meje telesnega življenja in smrti. Spomini na prej nabrane izkušnje, ki nam omogočajo naravno nadaljevanje poti, nežno kapljajo iz naše podzavesti.

Smisel življenja odkrivamo s srcem in ne z glavo

Zato je pomembno, da naše korake, naše misli in naše izbire vodi srce in ne glava. Srce in smisel namreč prihajata iz istega izvira, iz tistega “Neznanega”, “Večnega”, “Nezavednega”. Zato pri iskanju smisla ne intelektualizirajmo preveč, ne poskušajmo uporabiti dialektične metode za njegovo odkrivanje. Če že hočemo uporabljati kakršno koli metodo, naj bo to metoda, ki temelji na humanizmu in eklekticizmu. Ta se bo zagotovo obnesla.

Osebni smisel ne obstaja

Smisel posameznika ni ločen od smisla celote, zato je vsaka izključno individualna pot hkrati tudi stranpot.

Egoizem vodi k trajni izgubi smisla

Če pozabimo na svoje bližnje oziroma na druge ljudi, je to zagotovo zaskrbljujoč opozorilni znak, da se vse bolj oddaljujemo od smisla. Če ne moremo našteti vsaj nekaj ljudi, ki nas potrebujejo, za katere skrbimo ali za katere smo odgovorni, bo naše življenje ena sama eksistencialna praznina. Brez smisla, ki jo edini lahko zapolni, bo za vedno ostala tisto, kar je – velik življenjski poraz. Egoizem vedno pelje v osamljenost, razočaranje in nestabilnost.

“Če vemo, za koga in za kaj živimo, ter se za to borimo, potem bomo našli moč, ki bo lahko premagala vsako oviro.” – Viktor Frankl, psihoterapevt

Iskanje smisla prek služenja

Ker smo del širše žive celote, zagotovo del smisla življenja najdemo v služenju višjim načelom, za višje dobro, v služenju vsem živim bitjem. Ni pomembno, na kakšen način, pomembno je, da je iskreno in plemenito. Naj nam bodo veliki učitelji za zgled. Vsi do zadnjega so se posvetili delu za splošno dobro vseh ljudi. Smisel svojega obstoja so videli v služenju vzvišenim idealom človeštva.

Iskanje smisla prek nabiranja izkušenj

Golo sprejemanje določenih učenj ali bolj plemenitega načina življenja ne zadostuje. Moramo se podati v aktivno nabiranje spoznanj in izkušenj. Šteje samo tisto, kar je osvetlila svetloba naše zavesti in kar so potrdile življenjske izkušnje. Vse ostalo se razblini kot oblaki v neizprosnem in neusmiljenem toku časa. Če spoznanja nismo pretopili v lastne sposobnosti in vrline, bodo naša stališča in prepričanja le slepa vera, ki izhaja iz notranje lenobe in psihične šibkosti. Brez spoznanj in izkušenj pa naše življenje ne bo imelo nobenega smisla.

Iskanje smisla prek ustvarjalnosti

Ideje, ki smo jih spoznali, ne smejo ostati le na mentalni ravni. Treba jih je pretočiti v dejanja. Takšna ustvarjalnost nujno vzpostavi povezavo s svetom nezavednega in tako lahko njegova moč izpolni praznino našega vsakdana.

To nam omogoča, da se prek smiselnega in navdihujočega napora ali dela, ki ga opravljamo z veseljem in entuziazmom, dvignemo na raven velikih ustvarjalcev, na raven Shakespearja, Michelangela ali Mozarta.

violinist

Iskanje smisla prinaša modrost

Pot filozofije, pot iskanja modrosti in pot iskanja smisla je ena in ista pot. Filozofija nam mora pomagati spoznati sebe, druge ljudi in svet, v katerem živimo. To spoznanje nas vodi proti modrosti. Modrost pa ni nič drugega kot odkrivanje smisla življenja. Počasi začenjamo odkrivati, da vse kar nas obdaja, obstaja z razlogom, in da je vpeto v neko smiselno Veliko Življenje. Začnemo dojemati, da vsako bitje in vsaka stvar obstajata z razlogom, da ima vsakdo med nami svojo lastno usodo, ki se prepleta z usodami milijone drugih bitij.

Smisel lahko najde vsakdo

Smisel svojega obstoja lahko išče in vsaj delno najde vsako človeško bitje ne glede na raso, spol, izobrazbo, značaj, starost ali verska prepričanja. Pot do smisla ni zaprta nikomur. Vse je odvisno od volje in moči vsakega posameznika.

Čeprav smisel življenja vsakdo med nami vidi drugače, obstajajo univerzalne vrednote, brez katerih življenje ne more imeti smisla.

Iskanje smisla je povezano z naporom

Moramo se zavedati, da vsako dejanje, povezano z iskanjem smisla, izhaja iz naše svobodne volje. Delovanje, povezano z voljo, vedno zahteva napor in je vir določene bolečine. Smisla ne dobimo, temveč ga osvajamo. Vsako osvajanje pa je boj, ki nikoli ni lahek. Trpljenje in bolečina sta sestavni del našega življenja in nista nujno prekletstvo.

Poglejmo, kaj o tem pravi Viktor Frank:

“Trpljenje v iskanju smisla da človeku pogosto veliko več kot kar koli drugega. Močni smo, ker rastemo prek trpljenja. Trpljenje nas bogati in nam daje moč.”

susa

Iskreno prizadevanje vedno prinese sadove

Vendar nobeno prizadevanje ni zaman. Vsak iskren napor obrodi sadove, ki se razrastejo na polju naše duše. Ne moremo pričakovati, da bomo hitro našli smisel, toda potrpežljivo in vztrajno bedenje nad našimi sanjami in hrepenenji, ki jih varujemo in puščamo, da zaživijo v nas, bo enkrat zagotovo poplačano.

Zaključek

Zaradi vsega navedenega vidimo, da je smisel težko ubesediti, ker ni stvar izrečene besede. Smisel tudi ni nekaj, kar bi bilo že podano, temveč nekaj, kar vsak posameznik postopoma odkriva. S tem prispevkom nikakor ne želimo dokončno opredeliti, kaj je smisel, temveč spodbudit k aktivnemu odkrivanju, k vpeljavi stabilnih in trajnih stvari v življenje, k preusmeritvi zavesti iz površinskosti v globine življenja.

Ta nemir po iskanju smisla nas dejansko žene, da hodimo po poti, na kateri iščemo in hkrati izpolnjujemo svoj smisel. In šele ko ga bomo nekoč v oddaljeni prihodnosti osvojili, ga bomo zares spoznali.

Do tedaj pa zaupajmo svojim najbolj vzvišenim vzgibom in si zadajmo kratkoročnejše cilje, ki temeljijo na humanizmu in morali.

Avtor: Stjepan Palajsa, predsednik Nove Akropole Slovenija