Biološke ure

Človek je v svojem večnem iskanju, ki je dandanes bolj znanstveno obarvano, ponovno odkril tako imenovane biološke ure. O njihovem obstoju se domneva več kot stoletje, odkar se je ontogenija povezala s filogenijo.

Da so bile biološke ure ponovno odkrite pravim zato, ker je bilo v medicini starih Egipčanov že znano, da vsakemu delu telesa, psihe in duše vlada določen »genij« ali različne vrste genijev, ki so, logično, delovali na različne načine in imeli različne vitalne ritme. To je zlahka mogoče potrditi. V praksi vidimo, da lahko srce človeka, ki umre zaradi obolenja jeter, deluje brezhibno, in podobno je tudi v številnih drugih primerih, zaradi katerih so se vzpostavile banke človeških organov za presaditev v druga telesa; ti organi so namreč ohranili sposobnost delovanja, čeprav je odpoved drugih organov povzročila smrt tega biološkega robota, ki ga imenujemo »telo«. Pri tem ne mislim na smrti zaradi nezgode, temveč na »naravne« smrti.

Če bi se te teme lotili s strogo materialističnega vidika, bi prišli v protislovje z resničnostjo, kajti pri oblikovanju ploda so prve celične diferenciacije – in s tem prve biološke ure, ki začnejo delovati neodvisno – tiste, ki so povezane z višje razvitim in centralnim živčnim sistemom. Če bi bile vse biološke ure nastavljene na isti način, potem bi seveda vsi umrli zaradi starosti in odpovedi teh, »najstarejših« delov telesa, in ne drugih, »novejših«, kot so želodec, kostne strukture ali dihalne poti.

Mogoče je tudi pomisliti, da različne oblike življenja zamaknejo nekatere biološke ure in to lahko drži, lahko je res … vendar ne celotna resnica. Bratje in sestre, ki so se rodili istim staršem, v skoraj enakih okoliščinah, in ki se razvijajo v istem okolju, so običajno fizično, psihično in duhovno zelo različni, delno ali v celoti pa se razlikujejo tudi njihove značilnosti, povezane z biološko zrelostjo.

Edino, za kar lahko rečemo, da so si ljudje v tem enaki, je prav njihova neenakost.

Pravijo, da je bilo pred dvema tisočletjema in pol glavno Hipokratovo načelo: »Ne obstajajo bolezni, temveč bolniki.«

V resnici obstajajo bolezni in tudi tem vlada določena vrsta elementala ali genija; toda vsaka bolezen se na vsakem posamezniku odrazi drugače, saj ima vsak posameznik drugačno karmo, ki ne more biti enaka kot karma nekoga drugega.

Razen v primeru velikih epidemij, kadar moč bolezni premaga vsak odpor in prizadene številne žrtve ter daje občutek »kaznovanja«, torej ne moremo trditi, da vsem ljudem, vključno z deli njihovega telesa, vladajo enaki »časi« ali bolje rečeno enake »starosti«.

Obstajajo dvajsetletniki s starim srcem ali petinsedemdesetletniki, katerih srce je tako kot pri trideset- ali štiridesetletniku.

Te razlike, ki kažejo na različne starosti fizičnih organov, obstajajo tudi na subtilnejših ravneh, kot so vitalna, čustvena in mentalna raven.

Poleg stopnje razvoja višjega jaza, ki je nedvomno pomemben, je mogoče opaziti tudi vpliv teh ur na naša čustva in misli. »Zrelost«, ki jo včasih občudujemo pri najstniku, ni vedno neposreden odraz njegovega višjega jaza, temveč spleta zunanjih in notranjih okoliščin, ki niso v skladu z njegovo mladostjo, temveč ga dvakrat ali trikrat postarajo.

Biološke ure, ali geniji, ali elementali, ki upravljajo bolj ali manj pospešen čas vsakega dela naše osebnosti, se na fizični ravni najočitneje odražajo v simpatičnem in parasimpatičnem pa tudi hormonalnem sistemu. Mehanizem, ki vlada rasti, je neverjeten, saj če bi na primer človek rastel z enako hitrostjo kot v svojih prvih letih, bi pred dvajsetim letom dosegel velikost slona, tehtal pa bi več ton. Če bi se to zgodilo, bi bilo njegovo tkivo zgneteno, kosti bi se zlomile in nastopila bi smrt, razen če bi plaval v tekočem mediju tako kot kiti.

Podobno genij, ki vlada hormonalnemu sistemu, ženski ali moškemu v določeni dopolnjeni starosti omogoči sposobnost razmnoževanja, pozneje, ko ne bosta več zmogla napora, ki ga zahteva razmnoževanje, to sposobnost onemogoči, saj bi bilo sicer, predvsem na energetski ravni, ogroženo posameznikovo zdravje in delovanje telesa.
Ne bomo se torej zadrževali pri tem, da drugi geniji delujejo na podoben način na naše organe na različnih ravneh.

Postavlja se očitno vprašanje: kdo ali kaj upravlja te biološke ure, te genije? Odgovor bi bil preobširen za ta članek, toda na splošno lahko trdimo, da je v ozadju tega preplet karmičnih vzrokov. Ko pravim »preplet«, s tem nakazujem na to, da – kot veste – ne obstaja le ena, temveč številne vrste karme: od osebne do kolektivne, kozmične karme s svojimi zvezdnimi in planetarnimi vplivi. In iz energetskih centrov, tako teluričnih kot kozmičnih (vidna nebesna telesa namreč na naša fizična telesa vplivajo neposredno in na naša preostala telesa posredno), »dvojniki« teh in drugih nebesnih teles, ki nimajo fizičnega telesa, delujejo na naša subtilna in nevidna telesa ter ni mogoče neposredno izmeriti njihovega vpliva na konkretno dogajanje.

Drugo vprašanje, ki se neizogibno postavlja, je: ali lahko ob vsem tem, kar ima svojo izredno moč in kompleksnost, naredimo nekaj, da pomagamo sebi in tudi drugim? Ali smo le opazovalci mehanizma, ki ima kljub subtilnosti še vedno svoje mehanične značilnosti, kot da bi šlo za velik računalnik, programiran pred milijoni let in v katerem novi naloženi podatki neznatno vplivajo na splošno delovanje?

Vsekakor gre za nekakšen računalnik, na katerega so bili programi naloženi pred milijoni let ter v katerega so se nenehno vnašali novi podatki, nekateri pa brisali.

Vendar ne smemo zapasti v zmotno, materialistično prepričanje, da je vse, kar ni strogo človeško, le mehanično. »Mehanika« je le pot, ki jo je z največjo pravičnostjo in dobroto zgradil Univerzalni um glede na naše pretekle odločitve in dejanja. Ta Um od nas pričakuje, da odpravimo svoje pomanjkljivosti in si prek filozofije damo priložnost, da občudujemo ves ta čudež, ki je največji dokaz za obstoj Boga.

Da, lahko naredimo ne le nekaj, temveč veliko, da bi pomagali sebi na naši življenjski poti proti samouresničitvi. Za to imamo voljo, neuničljivo duhovno iskro, to svetlečo nit, ki povezuje naše minljive inkarnacije.

Če razvijamo um v zgoraj predstavljeni filozofiji, lahko z njim – če se tako resno odločimo – damo več moči našim biološkim uram, ki se ustavljajo, ali popravimo mehanizem drugih ur, ki se sprožijo v nas, na primer ob napadih strasti ali jeze.

Naše možnosti za modulacijo so seveda omejene z lastno karmično kletko in našimi sposobnostmi samopremagovanja. Če pustimo ob strani naše kozmične »zabojnike«, do katerih ne moremo dostopati v našem sedanjem evolutivnem trenutku in o katerih je škoda časa razpravljati, je tisto, na kar lahko neposredno vplivamo, to, da naše fizično, psihično in mentalno življenje postane čim bolj naravno in čim manj kontaminirano. Naj pojasnim: ne mislim na to, da je treba telovaditi ali ne telovaditi, uživati sladkor ali saharin, našo fizično telo spremeniti v tempelj ali naš razum v brezmadežen diamant; ne. Nanašam se na stvari, ki so bolj na dosegu naše roke in ki nimajo povezave z modo ali psevdomisticizmom. Želim poudariti samo to, da se fizično, psihično in mentalno ne zastrupljamo. Ali kot so dejali stoiki: »Ničesar preveč.« Samo to. In da tako ugodne vetrove kot tudi nevihte sprejemamo kot nekaj naravnega.

Avtor: Jorge Ángel Livraga