Notranje ogledalo
Danes, ko mit o enakosti izginja, lahko z večjo svobodo cenimo modrost antičnih filozofov, ki so trdili, da so vse stvari in vsa bitja različna. Še več – že pri enem in istem človeku je težko zaslediti dve enaki notranji stanji skozi dan, mesec ali leto. Slabo je, da imajo – razen izjem, ki potrjujejo pravilo – ta notranja stanja pogosto poguben skupni imenovalec, in to je, da se zaradi njih na vse gleda predvsem negativno.
Vsakdo na svoj način se počuti kot »mučenik«, nerazumljeni ali žrtev drugih, ki ga ne ljubijo in ne cenijo, kot si zasluži … In še bi lahko naštevali, za kar tu ne bi imeli dovolj prostora.
Opazimo lahko, da egocentrizem, z večjo ali manjšo težnjo proti egoizmu, vpliva na poglede in delovanje, tako da razumne spremeni v nerazumne, delavne v lene, potencialno močne pa v šibke.
Čezmerni individualizem je enako slab kot njegovo nasprotje.
Vsi verjamejo, da imajo na določen način ključe do uspeha, toda na preizkušnjah padejo, krivdo za to pa vedno prevalijo na druge in pri tem zavzamejo negativno psihološko držo. Neredko srečamo posameznike, ki so do svojih podrejenih pravi tirani, kadar pa morajo upoštevati navodila ali so glede česa opomnjeni, se izkažejo za skrajno občutljive. Tedaj radost ugasne in nad izmučeno zavest leže siv oblak. Tak posameznik je prepričan, da je žrtev nepravičnosti, hkrati pa razglaša, da sam dela prav, medtem ko naj bi se drugi motili.
Ta pesimistična in negativna drža je v meni zbudila precejšnjo pozornost, saj sem jo skozi leta opazil pri stotine ljudeh, ki bi lahko vsekakor imeli veliko naravnejši, pozitivnejši in skromnejši odnos do življenja.
Spominjam se Platonove prilike o očesu duše, ki glede na to, kam je usmerjeno, vidi različne prizore – nekateri so temačni, nekateri sivi, nekateri pa zelo svetli. Predstavljal sem si, da imamo v sebi nekaj, kar je podobno vrtečemu se ogledalu. V njem se zrcali to, proti čemur je obrnjeno. Če pustimo, da se to ogledalo povesi, da se obrne proti zemlji, se bodo v njem zrcalile le sence, nevarnosti in težave. Če nam ga z nekoliko napora uspe obrniti vsaj proti obzorju, potem se bo njegovo vidno polje znatno razširilo. Čeprav bo še vedno zrcalilo temo, se bodo pred njim razgrnila tudi svetla obzorja, številna bitja in zanimive stvari, ki so vredne naše pozornosti. Duša bo tako razvila svojo sposobnost dojemanja, s katero bo lahko razločevala, se odločala in delovala.
Če s trdno voljo obrnemo ogledalo še višje proti nebu, se bodo vse slabe stvari tega sveta zabrisale, nebo, obsijano s svetlobo, pa bo naše srce napolnilo z lepoto in radostjo. Naravno bosta sledila uspeh in radost, naša modrost pa se bo razširila ter nam tako razkrila prave čudeže in skrita gibala vidnih stvari. V vsem bomo prepoznali božjo roko in njegovo neizmerljivo misel, ki je v ozadju vseh idej in oblik.
Tako bomo ob blagodejnem pogledu na te čudeže in ob njihovem doživljanju postopoma pozabili na naš ozki egoizem, na naše neznanje, zaradi katerega na ramena drugih prelagamo težo odgovornosti, ki nas plemeniti in našemu življenju daje smisel.
Če ohranjamo ta odraz neba v naši duši, se nam bo zdelo vse veliko lažje, naše potovanje pa bo postalo udobnejše, plodnejše in vedrejše. To je resnično vredno truda, saj iz enega semena volje zraste gozd blaženosti, sreče in čustvene harmonije s samim seboj. Jasno bomo videli značilnosti Poti in popotnikov, česar ne bi mogli razločiti z ogledalom, obrnjenim proti temi.
Neodločnost bo postopno izginila, strah pa bo nadomestila zdrava obnavljajoča in vitalna notranja napetost. Vzdihi se bodo spremenili v nasmehe in popolnoma naravno nas bodo vsi bolje sprejeli … le s tem, ko bomo svoje notranje ogledalo usmerili navzgor.
Avtor: Jorge Angel Livraga, ustanovitelj Nove Akropole
