Sokrat je bil tako pomembna osebnost Zahoda, da lahko govorimo o obdobju pred Sokratom in obdobju po njem. Toda Sokrata poznamo samo posredno. Vse, kar vemo o njem, izvira od drugih, tistih, ki so ga poznali, se z njim pogovarjali ali ga srečevali. Sam ni pustil nobenega zapisa, ker se zdi, da se mu to ni zdelo pomembno. Zanj je bilo najpomembneje prek dialoga razvijati ljubezen do dobrega, lepega in pravičnega. Lahko bi dejali, da smo vsi na nek način srečali Sokrata. Kajti vsi poskušamo spoznati resnično, dobro in pravično ter se temu približati. Vsi srečujemo Sokrata – vsaj tistega, ki živi v vsakem od nas.

Sokrat je živel v 5. stoletju pr. n. št., v času, ki je bil zelo pomemben za zgodovino grške in zahodne misli. To je bilo obdobje sijaja in obenem korenitih preobratov. Velike vojne proti Perziji, najmočnejši azijski sili tega časa, so se iztekle z grško zmago, s čimer je začasno prenehala nevarnost, ki je pretila sredozemskemu prostoru zaradi perzijskih osvajanj. Toda Grki so se začeli na začetku 5. stoletja, to je približno v času Sokratovega rojstva (leta 470 pr. n. št.), preizpraševati o svoji preteklosti. V mestih se je pojavila nova oblika vladavine – demokracija. To slavno obdobje je bilo pozneje poimenovano “Periklejeva doba”, “zlata doba Aten” ali “zlata doba Grčije”. V tem obdobju so bili na Akropoli zgrajeni Partenon in Propileje, kamor se še danes odpravlja toliko obiskovalcev v iskanju izvirnega duha zahodne misli. Vendar danes grškega duha, čeprav ga tako pogosto omenjamo, ne doživljamo takšnega, kakršen je bil v Sokratovem času.

Čeprav so Grki v vojni, danes primerljivi s prvo svetovno vojno, premagali Perzijce, je ta za sabo pustila mesta brez življenja, požgane Atene in zdesetkano prebivalstvo. Toda Grki so si hitro opomogli. Kot pomorsko ljudstvo so imeli razvit občutek za trgovino, tuja jim niso bila niti potovanja, poleg tega pa so z odvrnitvijo perzijske nevarnosti močno razširili svoj gospodarski vpliv.

Fascinantna in vznemirljiva osebnost

Zaradi zavezništva med grškimi mesti so se vnele peloponeške vojne, v katerih sta se trideset let spopadali mestni državici Šparta in Atene skupaj z zavezniki. Sokrat je v tej vojni sodeloval kot atenski hoplit. Čeprav mu vojne niso bile po volji in ni maral nasilja, je izpolnil vojaško dolžnost kot atenski državljan, da bi zaščitil domovino in sodržavljane. Bil je pogumen in se je odlikoval v boju. Čeprav je bil svoboden državljan, ni imel denarja, da bi si lahko privoščil konja ali ščitonošo, ki bi mu nosil kopje in ščit. Več ljudem je rešil življenje, ne da bi za to zahteval povračilo ali slavo. Med njimi sta bila tudi Alkibiad, h kateremu se bomo vrnili pozneje, in zgodovinar Ksenofont.

Ta miroljubni človek se je v času miru spuščal v besedne boje. Njegova vprašanja so marsikoga vznemirjala. Tako se je nekega dne eden od tistih, ki mu je Sokrat razkril njegovo neznanje, ujezil in ga udaril. “To je neverjetno,” je dejal Sokrat, “so dnevi, ko se vprašam, ali ne bi bilo bolje iti ven s čelado”.

Ob neki drugi priložnosti je Sokrata nekdo brcnil, ker se mu je zameril. “Stori nekaj!” so vzkliknili Sokratovi spremljevalci. “Mar bi vložil tožbo, če bi me dregnil osel, medtem ko hodim po ulici?” je odgovoril Sokrat. Tak je bil Sokrat, pogumen in miroljuben.

Ko govorimo o Sokratu, človeku, ki ga je preročišče razglasilo za najmodrejšega Atenca, si predstavljamo nekoga izjemnega, vendar je bil zelo skromen. Trdil je, da nima nobenega učenja, ki bi ga lahko prenesel drugim. Tuj mu je bil vsakršen dogmatizem. Kakor babica pri porodu je samo pomagal svojim učencem najti resnico v njih samih. Nikomur ni mogoče dati ničesar, temveč samo to, kar lahko sam najde v sebi. O Sokratu bi lahko dejali, da je bil “katalizator” resnice, ki jo vsakdo nosi v sebi. S svojo navzočnostjo in delovanjem je omogočal tistim, ki so si to želeli, najti košček resnice, ki je začetek prihodnje modrosti. Sokrat ni bil profesor, ki bi skušal predati kakšno posebno teorijo, temveč učitelj, ki je vsakogar postavljal pred samega sebe. Temeljno Sokratovo prepričanje je bilo, da resnice ni mogoče izraziti s formulami in jo tako prenesti iz enega uma v drugega.

Sokrat je sogovorca zbegal prav takrat, ko je to najmanj pričakoval, vendar le zato, da bi v njem prebudil spoznanje. Ni se menil za mnenje, ki bi ga lahko imeli drugi o njem. Prizadeval si je zlasti, da bi vsakomur dal možnost za spoznavanje, kar je nekaj najboljšega in najslabšega, kar se lahko nekomu zgodi. Nekaj najslabšega zato, ker razkritje lastnega neznanja in vsega, česar si doslej nismo upali videti, izzove šok in bolečino. To je pot “brez konca”, kajti ko nekaj spoznamo, se nam spet odprejo nove neznanke. Da pa bi se zavedali tega, česar ne poznamo, ali da bi odpravili napačno razumevanje, je potreben dolg proces, s katerim lahko pridobimo izkušnjo resnice. Vsi razlagalci Sokrata se o tem strinjajo.

Tri Sokratove krize in sokratovska metoda

Trije pomembni trenutki v Sokratovem življenju so privedli do oblikovanja sokratovske filozofske metode. Veliki ljudje se v nasprotju z običajnim prepričanjem ne rodijo povsem modri, temveč imajo življenje, ki jih zaznamuje, in gredo – podobno kot mi – skozi preizkušnje, krize in bolečine. Toda oni se nanje odzovejo na izjemen način, saj presežejo krize tako, da se učijo iz bolečine, ki so jo izkusili. Tudi Sokrat je imel preizkušnje, podobno kot vsi ljudje, toda odločil se je, da se bo iz življenja, bolečine in kriz nekaj naučil. Opazil je ne le, da ne ve vsega, temveč je govoril, da v resnici ne ve ničesar. Zato nam je tako blizu, za številne zahodne filozofe pa pomeni večno merilo. Marsikdo se sklicuje na Sokrata, čeprav ni zapustil nobenega zapisa.

Prva kriza: Alkibiad

Sokrat je doživel tri velike krize. Prva je povezana z zelo protislovnim Atencem Alkibiadom. Ta je pripadal eni od najbogatejših in najuglednejših družin v mestu in že ko je bil deček, je bilo določeno, da bo pozneje zavzel visok politični položaj – položaj Periklejevega naslednika. Bil je znan po izjemni dobroti in blagosti, učenec, kakršnega si je Sokrat lahko samo želel. Ta je v Alkibiadu poskušal zbuditi zanimanje za urjenje vrline, samoobvladovanje in harmonično življenje. Dvajset let je poskušal mladeniču pomagati, da bi ozavestil lastno neznanje in postal filozof. Ko pa je imel Sokrat sedeminštirideset let in Alkibiad nekaj manj kot trideset, je Sokrat Alkibiadu dejal, da bo odslej vsak od njiju šel svojo pot. Njegova prizadevanja namreč niso obrodila uspeha. In bolj kot se je Alkibiad oddaljeval od Sokrata, bolj je vrela na plan njegova prava narava. Naposled je celo izdal Atene in moral prebegniti k Perzijcem. Spremenil se je v nasprotje vzornega atenskega državljana – iskal je moč zaradi same moči, iskal je časti in bogastvo. Namesto da bi bil Alkibiad Sokratov učenec, se je pokazal kot njegova senca in nasprotje – dober, vendar podkupljiv, blag, vendar nezmeren, pogumen, vendar izdajalski. Za Sokrate je to dvajsetletnem poskusu, da bi v prijatelju zbudil vrlino, pomenilo padec. Tedaj je doživel prvo krizo.

Spoznal je, da če nekdo ne želi napredovati, niti bližina največje vrline, najboljšega učenja in največje skrbnosti ne bo obrodila sadov. Niti ljubezni niti vrline ni mogoče prenesti na drugega. Mogoče je ljubiti, ni pa mogoče vplivati na drugega, da ljubi. Mogoče je nekaj vedeti, ni pa mogoče modrosti prenesti na drugega. Mogoče je biti poln vrlin in biti vzor, toda to ne bo nujno zbudilo vrlin v drugem. Če želimo nekomu pomagali, si mora ta želeti, da bi postal boljši. Sokrat je zato trdil, da nima nobenega učenja, ki bi ga lahko predal. To ne pomeni, da ni imel ničesar, kar bi lahko predal, temveč da je prenos mogoč le, če so na drugi strani zanimanje, želja po učenju, razumevanju in uporabi naučenega. Sokrat se je zavedel napake, ki jo je storil v prepričanju, da lahko reši Alkibiada pred njim samim, in to tudi proti njegovi volji. Ni mogoče rešiti tistega, ki si sam ne želi rešitve. Ni mogoče pomagati tistemu, ki ne želi pomagati sebi. Ta neuspeh, ki ga je doživel Sokrat kljub svojemu prizadevanju, je v njem zbudil dvome.

Začel se je globoko preizpraševati, zato nekateri govorijo o Sokratovi melanholiji kot filozofski “bolezni”, nekakšni vrnitvi k izvoru, ki človeku omogoča, da znova vzpostavi izgubljeno harmonijo. Za korenito spremembo v delovanju je namreč treba prodreti do dna, se vrniti v čas pred sedanjim stanjem, ko so bile stvari še v potencialu, da bi lahko razumeli to, kar smo delali narobe že od začetka. Ne pomaga zlepljati črepinj vaze, ki je v peči popokala, temveč se je treba vrniti na začetek, treba je izoblikovati novo vazo, brez nečistoč, zaradi katerih je popokala.

To je prva faza Sokratove metode: preizpraševanje vesti, človekova potreba, da bi prodrl kar najgloblje vase, ker se zaveda, da ne more spremeniti tistega, česar ne želi spremeniti. Da pa bi se razvijal, mora v sebi prebuditi nekaj, s čimer se bo začela transformacija. Sokrat ni intelektualec, temveč praktičen človek. Zahteven je do sebe pa tudi do tistih, ki so se pripravljeni spustiti v avanturo njegove metode. Zahteven, ker je njegovo preizpraševanje temeljito, tako, ki omaje trdne dotedanje predstave. Stvari se namreč razlikujejo glede na to, kako gledamo nanje – od znotraj ali od zunaj. Zato se je Sokrat odločil, da ne bo več učitelj komur koli in da delovanja ne bo omejil samo na mladeniče iz vladajočega razreda, kajti tisti, ki so se želeli spremeniti, so bili povsod. Odtlej je sogovorce iskal vsepovsod in jih učil veščine približevanja resnici, ne da bi za to zahteval plačilo – za razliko od sofistov, ki so premožne poučevali veščine, kako drugim vsiliti svoje prepričanje, namesto da bi jim pomagali približati se resnici. Tako se je Sokrat posvetil mladim in tisti manj mladim ter vsem postavljal vprašanja.

Druga kriza: delfska prerokba

Sokrat je nekaj let pozneje, ko je štel približno petdeset let, doživel drugo krizo. Njegov prijatelj se je skupaj z drugimi odposlanci odpravil v Delfe, da bi se po tedanjem običaju posvetoval s preročiščem o prihodnosti Aten. Odločil se je izkoristiti priložnost in Pitiji postavil dodatno vprašanje: “Kdo je najmodrejši človek v Atenah?” Odgovor se je glasil: “Sofokles je moder, Evripid še modrejši, toda med vsemi najmodrejši je Sokrat.” Prijatelj je ves srečen pohitel proti Atenam, da bi prenesel sporočilo preročišča. Toda Sokrata je novica globoko pretresla, saj ni razumel, kako je lahko najmodrejši v Atenah. Odločil se je obiskati vse ljudi, ki so bili znani po svoji učenosti in najboljši v svoji veščini. Spraševal jih je, po čem se tako odlikujejo? Zakaj so najboljši? In vsakdo mu je dal svoj odgovor. Sokrat je nadaljeval z vprašanji, kar je pri sogovorcih izzvalo nejevoljo, ker so bili naposled primorani priznati lastno neznanje. Nekateri so to mirno sprejeli, drugi pa so mu zamerili, za kar je moral pozneje drago plačati. Ko je preizprašal vse ljudi, ki jih je nameraval, je doumel, zakaj ga je preročišče razglasilo za najmodrejšega človeka v Atenah – le on je namreč vedel, da ničesar ne ve. Pri tem ni razlike v količini znanja, temveč v tem, da se je Sokrat za razliko od preostalih svojega neznanja zavedal.

1. To spoznanje ga je utrdilo v prepričanju, da je moder toliko, kolikor priznava svoje neznanje. Priznavanje lastnega neznanja in napak odpira duha. Brez tega pozornost lahko usmerjamo na to, za kar samo mislimo, da vemo. Sprejemanje lastnega naznanja prebudi ljubezen do modrosti. Tedaj se lahko zaljubimo v to, česar ne poznamo, v skrivnost nepoznanega. In prav ta ljubezen do modrosti je temelj filozofije. Filozof, tisti, ki je v sebi prebudil ljubezen do nepoznanega, je lahko samo tisti, ki je prepoznal lastno neznanje in ki lahko preizprašuje sprejeta mnenja.

2. Tedaj lahko preide na drugo fazo Sokratove metode – očiščenje od različnih napačnih mnenj in predsodkov. Iz tega očiščenja, purifikacije se rodi svetloba. Kakor se iz noči rodi dan in iz rude kovina – tako se tudi iz neznanja rodi modrost. Da bi to dosegli, moramo s postopnim očiščevanjem odstraniti vse nečistoče. Pri tem je treba pretresti lastna prepričanja, da bi videli, ali so resnična.

Tako se rodi dialog, druga faza Sokratove metode. Za dialog sta potrebna inteligentna sogovorca, ki se strinjata o temi, o kateri se bosta pogovarjala, poleg tega pa sta pripravljena poslušati drug drugega, da namesto dialoga ne bi potekala samo dva monologa. Sogovorca si morata za sokratovski dialog želeti priti do nekega cilja. Tako se lahko začne potovanje po gori znanja, na katero se sogovorca med pogovorom vzpenjata skupaj, da bi se povzpela malo višje od izhodišča. Če je dialog tak, kot bi moral biti, sogovorca postaneta boljša, ker sta oba premagala oviro, ki jima je preprečevala napredovanje. Ni pomembno, če ne dosežeta vrha, pomembno je, da sta skupaj napredovala, in to kljub razlikam. To je bistvo dialoga, za urjenje v njem pa sta potrebna znanje in veščina. Ni namreč dovolj samo izraziti svoje mnenje, temveč je treba povedati to, kar je potrebno, biti pa je treba tudi dovolj bister, da bi inteligentno prispeval k dialogu. Ne gre za prazne razprave niti za dokazovanje česar koli, temveč za dejanje ljubezni, ki omogoča preseganje.

Tak je torej sokratovski dialog, ki je močno vplival na mladino tedanjega časa.

Neki dvajsetletni mladenič je srečal Sokrata v okoliščinah, kot so opisane zgoraj, in z njim delil Sokratovih poslednjih deset let življenja. To je bil Platon, ki je Sokrata tako globoko spoštoval, da v svojih delih nikoli ni zapisal “jaz pravim”, temveč “Sokrat pravi …”.

Tako se je Sokrat uspešno spopadel tudi z drugo krizo.

Tretja kriza: sodni proces

Sokrat je tretjo in zadnjo krizo doživel tik pred smrtjo. Ker si je nakopal številne nasprotnike, je bil obtožen za brezbožnost, nemoralo in kvarjenje mladine. Obtožili so ga tisti, ki so ta položaj izkoristili, da bi napredovali v karieri. Tako so na atenskem sodišču sprožili lažen sodni proces. Obtožen je bil govorjenja proti mestnim bogovom in vpeljevanja novih bogov. Izrečena mu je bila smrtna kazen. Vendar je bil Sokrat v resnici samo proti praznoverjem, antropomorfnim bogovom in trgovini, ki se je naselila v tedanjo religijo.

Sokrat je govoril o tem, da obstaja nekakšen notranji glas. O njem je dejal, da je nekaj vmes med božanskim in človeškim, glas, ki mu je v ključnih trenutkih vedno svetoval, čemu se mora izogniti. Ta notranji glas je poimenoval daimon. To je glas vesti, ki človeku omogoča, da ohrani svoje dostojanstvo in da je to, kar resnično je. Po njegovem prepričanju je bistvo božanstva v daimonu, ki naj bi ga nosil vsakdo v sebi, in še pojasnjuje, da se človek prek tega božanstva ali notranjega bitja povezuje z duhom in univerzumom. Sokrat ni iznašel novega božanstva, temveč je “iznašel” vest. Vest se je rodila s Sokratom. Odtlej se lahko glas samostojno mislečega razlikuje od glasu družbe. Toda Sokrat je za oblast, ki se je bala samostojno mislečih, pomenil nevarnost. Bil je samostojno misleč v pravem pomenu besede – raje je imel notranjo svobodo od zunanje. Atence je spodbujal, naj prisluhnejo svojemu daimonu ter se tako naučijo pogovarjati s samimi seboj in vzpostaviti notranjo povezavo, na kateri temelji vsak dialog.

Mladim je pojasnjeval, da družba, kakršna je bila, ni bila sprejemljiva, kajti po njegovem prepričanju ni dopustno kupovati položaje in se pri glasovanju ravnati po lepih besedah. Ker je napadal politične običaje tega časa, je bil obtožen, da kvari mladino.

Sokrat ni bežal pred smrtno obsodbo, ker je spoštoval zakone in ljubil svoje mesto. Smrtno kazen so sodniki le redko izrekali, poleg tega pa se je bilo mogoče takšni kazni tudi izogniti z izgnanstvom, s čimer pa je obsojenec izgubil državljanske pravice. A Sokrat si ni želel biti izgnan iz mesta, za katero je trikrat nosil orožje. Ker je celo življenje zagovarjal spoštovanje zakonov in državljanskega duha, je raje umrl kot državljan, kot da bi živel kakor izgnanec. To je torej kriza, ki jo je premagal in zaradi katere je Sokrat bil Sokrat. Trideset dni, ki jih je prestal v ječi pred izvršitvijo smrtne kazni, je preživel v pogovorih s prijatelji in jim pojasnjeval, zakaj se ni treba bati smrti, in tako poskušal pomiriti tiste, ki jih je prevzela žalost zaradi njegovega bližajočega se večnega odhoda.

Tretja pomembna stvar, ki se jo je naučil, je bila, da ne moremo živeti, če ne znamo umreti. Najboljša filozofija je tista, iz katere se lahko naučimo, kako umreti, da bi se naučili, kako živeti. Ko umrejo neznanje, zablode in vse, kar nas privezuje, se odprejo nova obzorja in človek se rodi prenovljen. Z izkušnjo lahko postanemo drug človek, in to večkrat v življenju.

3. To je tretja faza Sokratove metode – majevtika ali veščina porajanja samega sebe. Govoril je, da ima isto nalogo kot njegova mati, ki je bila po poklicu babica. Kot je pojasnil, je ona pomagala pri rojstvu teles, on pa pri rojstvu duše. Porajanje, o katerem je govoril, je porajanje samega sebe. Kajti kot že rečeno, pri tem je mogoče le pomagati, tako kot babica pomaga materi in otroku pri porodu. Človek, rojen iz samega sebe, postane kreator samega sebe. Ne more se poroditi tisti, ki se ni srečal z dialektiko. Ne more postati filozof tisti, ki ni prepoznal lastnega neznanja. Ne more prepoznati lastnega neznanja tisti, ki ni začutil potrebe po transformaciji.

In prav to je Sokratova temeljna zapuščina – enostavna, vendar stroga metoda. Metoda, ki je tudi zahtevna, ker od nas zahteva, da smo odgovorni do samih sebe in da se naučimo boriti s samimi seboj.

“Ko hodim po ulicah, nimam drugega cilja,” pravi Sokrat v delu “Sokratov zagovor”, “kot da vas navajam k temu, da ni treba niti za ped popustiti telesu niti bogastvu, temveč da je treba prizadevno izpopolnjevati dušo. Ponavljam vam, da ni bogastvo tisto, ki daje vrlino, temveč da vrlina rodi bogastvo in vse to kar je koristno tako za posameznika kot tudi za državo. Sem kakor neutruden obad. Nikoli vas ne bom prenehal buditi.”

Sokrat je prebujal ljudi in jim pri tem prijateljsko pomagal – vendar so morali sami dokončati delo, ki ga ni mogel opraviti nihče namesto njih.

Avtor: Fernand Schwarz