Potapljač
Na zadnjem potovanju v Anglijo sem imel srečo, da sem lahko obiskal staro Winchestersko katedralo.
Tisočletno romarsko in versko središče, eno od magičnih središč planeta, kraj, kjer je v 11. stoletju zrasla sedanja gotska katedrala na normanskih temeljih, ki so še vedno vidni na stičišču ladij. Na tem mestu so bila svetišča, ki so se porušila v zelo oddaljeni preteklosti, še celo pred starimi Rimljani.
Izjemna značilnost tega velikega dela je, da pod njim teče reka Avon, zaradi katere je katedrala kakor nekakšna kamnita ladja nad rečnimi tokovi z vsem simboličnim in ezoteričnim pomenom, ki iz tega izhaja. Z druge strani je kot mistični most, ki nad mrzlimi podzemnimi vodami združuje oba bregova.
V njenem podzemnem delu še vedno tečejo trije izviri, njena posebna gradbena zasnova pa omogoča čudovito akustiko po celotni ladji, kakor lahko slišimo ob igranju njenih znamenitih orgel in celo ob zanimivem običaju, da zvonovi popoldan neprekinjeno zvonijo več kot eno uro. Ker so zvonovi narejeni tako, da odzvanjajo v arpeggiu, se zdijo kot roke angelov, ki igrajo na ogromne harfe nad visokimi oboki. Učinek je težko prenosljiv – nekdo, ki tega ni doživel, si ga skoraj ne more predstavljati.
Toda moj članek se ne nanaša na samo katedralo, temveč na skromnega človeka Williama Walkerja, poklicnega potapljača, rojenega leta 1864.
Vode so skoraj tisoč let izpodjedale temelje katedrale in na začetku 20. stoletja se je zdela obsojena na propad. V zidovih so se namreč pojavile velike razpoke in vsa čudovita gotika se je pogrezala skupaj s temelji. Zaradi tedanjih pomanjkljivih tehničnih sredstev in razporeditve pogreznjenih zidov katedrale ni bilo mogoče podpreti z dodatnim materialom. Inženirji so se znašli pred navidez nerešljivo težavo.
Tedaj se je pojavila Williamova junaška osebnost. Ponudil se je, da bi se spustil skozi majhno odprtino in z rokami prenesel eno za drugo vreče cementa, da bi z njim podprli potopljene dele. Toda podviga zaradi količine materiala, ki je bil po izračunih inženirjev potreben za podprtje ogromne zgradbe, ni bilo mogoče izvesti le z golimi rokami – toliko manj, če bi se ga lotil en sam človek. Toda potapljač se ni prestrašil in potopil se je v ledeno vodo v težkem skafandru, v katerega so pomočniki ročno dovajali zrak vse do podzemnih delov katedrale.
Teče leto 1906. Potapljač se dan za dnem, brez počitka, spušča in vzpenja po lestvi z vrečami, bloki in tramovi v rokah. Ne meri količine svojega dela, temveč se mu povsem preda in se pri tem ne ozira na zdravje niti na plačilo. Njegovo delo je pravo delo ljubezni. Vendar vsi dvomijo, da bo lahko opravil več kot samo majhen del naloge … ker človek ne more zdržati, če dela vsak dan v takih pogojih. Toda potapljač ni več človeško bitje, temveč samo utelešenje volje in stanovitnosti.
Nalogo je opravljal vse do leta 1912 in medtem po izračunih prenesel 25.800 vreč cementa, 114.900 betonskih blokov in 900.000 opek. Njegove roke so v šestih letih prenesle več kot 500 ton materiala.
V katedrali je bil postavljen bronast kip z iztegnjenimi rokami – edinim orodjem v tem titanskem podvigu. Danes lahko na spominski plošči preberemo: “Winchesterska katedrala, zgrajena v Slavo Božjo; 1087–1903. Rešena pred nevarnostjo po Milosti Božji; 1905–1912”.
Sledimo primeru Williama Walkerja, ki je delal in zapustil življenje v skromnem, vendar transcedentalnem naporu, da bi lahko drugi še naprej molili pod čudovitimi rebrastimi oboki in poslušali zbor zvonov. Spuščal se je v ledene prepade, da bi lahko tisti, ki jih ni niti poznal, uživali v tolikšni lepoti.
Stoletja je mistični dragulj ponujal zavetje tisočim in tisočim verujočim v Boga. Naš sedanji svet se ruši pri temeljih kot stara katedrala, temeljih, v katere butajo valovi Vodnarjeve dobe. Prebudimo v sebi klic potapljača; potopimo se v ledene valove z rokami, polnimi trdnih skal svojih dejanj, in tam, v temi, jih sestavimo skupaj, da bi tako podprli svet. Molimo z rokami, z vsakdanjimi deli. In prišli bodo drugi, da bi uživali v lepotah sveta, ki se bo pozibaval v ritmu zvonov.
