Moč mita
Intervju z Josephom Campbellom, ameriškim piscem ter profesorjem primerjalne mitologije in primerjalne religije.
Z mitološkimi zgodbami se srečujemo od najstarejših dni človekove zgodovine. Te so v koreninah vsakega ljudstva in vsake kulture. Človek je v njih našel smernice, nasvete, kažipote za hojo po življenjski poti – poti, ki ga je morala pripeljati do odkrivanja in udejanjanja smisla življenja, do velike povezanosti s samim seboj, drugimi in celotno naravo. Toda današnji človek zgodbam v svojem življenju običajno ne pripisuje velike pomembnosti.
Joseph Campbell (1904–1987), ameriški pisec ter profesor primerjalne mitologije in primerjalne religije, je s svojim delom znova obudil mitologijo. Njemu v čast je bila na kolidžu Sarah Lawrence ustanovljena katedra primerjalne mitologije, na kateri je predaval skoraj štirideset let.
Njegova predavalnica je bila vedno polna študentov, ki jih je s svojimi predavanji “puščal brez sape”. Govoril je, da miti niso navadne zgodbice za pripovedovanje ob tabornem ognju, temveč močna vodila človeškega duha. Poskušal je pokazati, kako so mitološke zgodbe po vsem svetu po svojem bistvu enake, naj se na prvi pogled zdijo še tako različne. Njihova univerzalna resnica je enaka, le da je glede na zgodovinsko obdobje izražena na različne načine.
Delo Josepha Campbella je vplivalo na njegove številne študente pa tudi znanstvenike, pisce, glasbenike, umetnike in filmske ustvarjalce. Eden med njimi je bil tudi njegov prijatelj George Lucas, ki je pod navdihom Campbellove knjige Junak tisočerih obrazov posnel znamenito trilogijo Vojna zvezd.
George Lucas in Joseph Campbell sta postala dobra prijatelja, potem ko je omenjeni režiser izjavil, da marsikaj dolguje Campbellovemu delu, in slednjega povabil, naj si ogleda njegovo trilogijo Vojna zvezd. Campbell je med tem obiskom ves navdušen dejal, da je Lucas naredil “najnovejši in najmočnejši” preobrat v klasični zgodbi o heroju. “In v čem je ta preobrat?” ga je tedaj vprašal novinar Bill Moyers. “To je tisto, kar je Goethe dejal v Faustu in kar je Lucas odel v sodobno preobleko – sporočilo, da nas tehnologija ne bo odrešila. Naši računalniki, naša orodja, naši stroji nam ne zadostujejo. Opreti se moramo na svojo intuicijo, na svojo resnično bit.”
“Ali to ni žalitev za razum?” je vprašal novinar. “In ali se potem glede na celotno stanje vsega ne odmikamo z veliko hitrostjo od razuma?”
“Ne, v junakovem potovanju ne gre za to. Ne gre za to, da bi se zanikal razum. Prav obratno, junak s prevlado nad temnimi strastmi simbolizira našo zmožnost, da kontroliramo iracionalnega divjaka v sebi. In Luke Skywalker ni bil nikoli racionalnejši kot takrat, ko je v sebi našel značajske lastnosti, ki so mu omogočile, da se je spopadel s svojo usodo.”
Campbell je na enem od svojih predavanj dejal: “Cilj junakovega potovanja ni ta, da bi se poistovetil s katerim koli od likov ali s katero koli močjo, ki jo je izkusil. Končni cilj njegovega iskanja ne sme biti niti lastna osvoboditev niti lastna ekstaza, temveč modrost in moč, s katerima lahko služi drugim. Ena od številnih razlik med slavno osebnostjo in junakom je ta, da prva živi le zase, drugi pa deluje za odrešitev družbe.”
Njegovo delo Junak tisočerih obrazov je navdahnilo tudi animirani film Walta Disneyja z naslovom Levji kralj.
Joseph Campbell je umrl nenadne smrti leta 1987 po kratkem boju z rakom. Leta 1988 so se prek priljubljene televizijske serije, naslovljene Moč mita, z ameriškim novinarjem Billom Moyersom, milijoni ljudi seznanili s Campbellovimi idejami. Gre za šestdelno serijo, ki je bila posneta v zadnjih dveh letih Campbellovega življenja. Serija je zaživela tudi v knjižni obliki, njen naslov pa je Joseph Campbell: The power of myths with Bill Moyers (Joseph Campbell: moč mitov z Billom Moyersom, op. prev.). V nadaljevanju si lahko preberete del enega od intervjujev iz omenjene serije, v katerem se Bill Moyers in Joseph Campbell pogovarjata o mitu in sodobnem svetu.
* * *
MOYERS: Čemu miti? Zakaj bi se ukvarjali z miti? Kako so ti povezani z našim življenjem?
CAMPBELL: Moj prvi odgovor bi bil: kar žívite svoje življenje, to je dobro življenje – ne potrebujete mitologije. Ne verjamem, da bi nekoga nekaj zanimalo samo zato, ker bi veljalo za pomembno. Verjamem, da človeka nekatere stvari tako ali drugače preprosto prevzamejo. Tako se lahko zgodi, da nas prevzame tudi mitologija, če smo vanjo ustrezno vpeljani. In če se to zgodi, če nas zares prevzame, kako potem na nas vpliva?
Ena od današnjih težav je nezadostno poznavanje duhovne literature. Zanimajo nas dnevne novice in težave današnjega časa. Nekoč so bile univerze hermetično zaprti prostori, kjer dnevne novice niso odvračale pozornosti od notranjega življenja in veličastnega tradicionalnega izročila naše sijajne tradicije, ki so nam jo zapustili Platon, Buda, Goethe in drugi, tradicije, ki se dotika večnih vrednot in daje smer našemu življenju. Če takrat, ko postanete zrelejši in izpolnite glavne življenjske potrebe ter se preusmerite k notranjemu življenju, ne veste, kje ali kaj je to notranje življenje, boste obžalovali.
Grška, latinska in svetopisemska literatura so bile nekoč del splošne izobrazbe. Ker danes to več ni tako, je celotna mitološka tradicija izgubljena. Nekoč so bile te zgodbe živo prisotne. In ko neka zgodba živi v vas, potem prepoznate njen pomen glede na nekaj, kar se dogaja v vašem življenju. Omogoča nam, da bolje uvidimo to, kar se nam dogaja. Mi smo s tem zares veliko izgubili, ker ni ničesar, s čimer bi zapolnili to izgubo. Ti delčki starodavnih védenj, ki so ljudem v življenju dajala oporo ter tisočletja gradila civilizacije in religije, se v resnici nanašajo na globoka notranja vprašanja, notranje misterije, notranje stopnice, ki jih je treba prehoditi, in če ne poznate kažipotov ob poti, po kateri hodite, jih morate sami odkriti. Toda enkrat ko vas miti začarajo, ne glede na vir svojega tradicionalnega izročila, vas prevzame občutek globokega, bogatega in vitalnega spoznanja, tako da se ne želite prenehati ukvarjati z njimi. (…)
MOYERS: Ali so miti nekakšni ključi?
CAMPBELL: Miti so ključi, ki nas vodijo k odkrivanju duhovnih potencialov človeškega življenja.
MOYERS: Tega, ki smo ga zmožni spoznati in izkusiti znotraj sebe?
CAMPBELL: Da.
MOYERS: Opredelitev mita ste iz “iskanja smisla” spremenili v “izkušnjo smisla”.
CAMPBELL: Izkušnjo življenja. S smislom se ukvarja um. Kakšen je smisel cveta? Neka zenovska zgodba govori o tem, kako je Buda ob eni od svojih pridig preprosto dvignil cvet. Buda je razumevanje, kaj je želel s tem sporočiti, razbral v očeh enega samega človeka. Budo so imenovali “tisti, ki je”. Ni smisla. Kakšen je smisel univerzuma? Kakšen je smisel muhe? Preprosto so. In to je to. In tudi vaš smisel je, da ste. Tako si prizadevamo, da bi dosegli nekaj zunaj sebe, da pozabljamo, kako so edino pomembne notranje vrednote, življenjska radost.
MOYERS: Kako lahko dosežemo tako izkušnjo?
CAMPBELL: Berite mite. Ti nas učijo gledati proti notranjosti in tedaj začnemo razumevati sporočilo simbolov. Berite mite drugih ljudstev, ne tistih, ki so povezani z vašo religijo, ker smo nagnjeni k temu, da svojo religijo razlagamo dobesedno – če berete mite drugih religij, jih boste začeli razumevati. Mit nam pomaga, da um povežemo z življenjsko izkušnjo. Govori nam, kaj je ta izkušnja. (…) Današnji svet je izgubil povezavo z mitološkim svetom. Šole nas ne učijo življenjske modrosti. Učijo nas o tehnologiji in nas polnijo s podatki. Prav nenavadno je, kako se učitelji izogibajo temu, da bi v povezavi s temami, o katerih predavajo, govorili o življenjskih vrednotah. V današnji znanosti, ki med drugim vključuje antropologijo, jezikoslovje, zgodovino religij itd., je težnja po specializaciji. Vendar če vemo, koliko mora specializant vedeti, da bi lahko postal kompetenten specialist, lahko razumemo to težnjo. Da bi se na primer ukvarjali s preučevanjem budizma, morate obvladati ne le vse evropske jezike, v katerih so napisani viri o Vzhodu, zlasti francoščino, nemščino, angleščino in italijanščino, temveč tudi sanskrt, kitajščino, japonščino, tibetanščino in številne druge jezike. In to je zares zajetno delo. Tak specialist se dejansko ne more hkrati spraševati o razliki med Irokezi in Algonquini.
Specializacija teži k temu, da se omeji število vprašanj, s katerimi se ukvarja specialist. Toda tisti, ki ni specialist, temveč generalist, kot sem jaz, tu opaža nekaj, kar se je naučil od enega specialista, tam nekaj, kar se je naučil od drugega – pri tem pa se niti eden od njiju ne vpraša, zakaj se to nekaj pojavlja in tu in tam. Tako generalist – mimogrede, za akademike je to žaljiv izraz – prodira na področja vprašanj, ki so, recimo tako, bolj splošno človeška in ne specifična za določeno kulturo. (…)
MOYERS: Videli ste, kaj se dogaja s primitivnimi družbami, ko vanje poseže belec s svojo civilizacijo. Izgubijo notranje ravnotežje, razpadejo, zbolijo. Ali se ni isto dogajalo tudi nam, potem ko so začeli izginjati naši miti?
CAMPBELL: Seveda. (…) dovolj je prebrati časopis. Vlada popoln kaos. Miti na tej neposredni ravni življenja in ureditve ponujajo modele življenja. Toda ti modeli morajo ustrezati času, v katerem živimo, naš čas pa se tako hitro spreminja, da to, kar je bilo ustrezno pred petdesetimi leti, danes ni več. Vrline preteklosti so hibe sedanjosti. Marsikaj, kar je v preteklosti veljajo za hibo, je danes potreba. Moralni red mora ujeti korak z moralnimi potrebami resničnega življenja glede na čas, glede na tukaj in zdaj. Vendar tega ne počnemo. Religija, kakršna je bila nekoč, pripada nekemu drugemu času, drugim ljudem, drugi skupini človeških vrednot, drugemu svetu. Z vračanjem k staremu izgubljamo korak z zgodovino. Naši otroci izgubljajo vero v religije, o katerih so jih učili, in iščejo odgovore znotraj sebe.
MOYERS: Pogosto tudi prek drog.
CAMPBELL: Ja. Tu gre za umetno izzvano mistično izkušnjo. Sodeloval sem na številnih konferencah s področja psihologije, na katerih so udeleženci na široko obravnavali vprašanje razlike med mistično izkušnjo in psihičnim zlomom. Razlika je v tem, da se tisti, ki se je doživel zlom, utaplja v vodah, v katerih mistik plava. Za takšno izkušnjo morate biti pripravljeni. (…)
MOYERS: Gre torej za psihično krizo, če se človek utaplja v vodi, v kateri …
CAMPBELL: … v kateri bi moral znati plavati, vendar za to ni pripravljen. Vsaj za duhovno življenje velja tako. Transformacija človekove zavesti je zelo močna izkušnja.
MOYERS: Veliko govorite o zavesti. Kaj mislite z njo?
CAMPBELL: Sestavni del kartezijanskega načina razmišljanja je, da je zavest nekaj, kar je značilno samo za možgane, da so možgani organ, iz katerega izvira zavest. To ne drži. Možgani so organ, ki zavest usmerjajo nekam oziroma proti določenemu cilju. Toda zavest je tudi v telesu. Celoten živi svet je prežet z zavestjo. Občutek imam, da sta zavest in energija na določen način eno in isto. Tam, kjer je življenjska energija posebno razvidna, obstaja tudi zavest. (…) Poskus, da bi zavest razlagali izključno s tehničnimi izrazi, je obsojen na neuspeh.
MOYERS: Kako transformirati zavest?
CAMPBELL: To je odvisno od tega, kam običajno usmerjamo svoj um. In ravno to je namen razmišljanja. Celo življenje preživimo v razmišljanju, čeprav se tega večinoma ne zavedamo. Veliko ljudi večji del življenja razmišlja o tem, kako bodo prišli do denarja in kako ga bodo porabili. Če imate družino, za katero morate skrbeti, bo vaša skrb usmerjena k družini. Vse to so zelo pomembne skrbi, vendar so večinoma fizične narave. In kako boste v otrocih prebudili duhovno zavest, če je nimate sami? Kako to potem doseči? Miti so namenjeni temu, da dvignejo zavest na duhovno raven. (…)
MOYERS: Kako naj potem živimo brez mitov?
CAMPBELL: Vsakdo mora sam najti vidik mita, ki ga lahko poveže z lastnim življenjem. Mit ima v osnovi štiri funkcije: prva je mistična – to je tista, o kateri sem govoril in pri kateri je vloga mita ta, da spoznamo, kakšen čudež je univerzum, kakšen čudež smo mi sami, in da izkusimo spoštovanje do tega misterija. Mit odpira svet proti dimenziji misterija, proti spoznanju misterija, ki je za vsemi zunanjimi oblikami. Brez tega ni mitologije. Če se misterij odraža v vseh stvareh, univerzum postane, recimo tako, sveta podoba. Na naš pristop k transcendentnemu misteriju namreč vedno vplivajo okoliščine sveta, v katerem živimo.
Druga funkcija je kozmološka. To je dimenzija, s katero se ukvarja znanost – tu je vloga mita pokazati, kakšen je univerzum, vendar zopet tako, da pride do izraza misterij, ki je v ozadju. Danes običajno verjamemo, da imajo znanstveniki v svojih rokah vse odgovore. Vendar tisti veliki med njimi govorijo: “Ne, mi nimamo vseh odgovorov. Lahko vam povemo, kako nekaj deluje – toda kaj je to zares?” Prižgemo vžigalico, toda kaj je ogenj? Oni lahko govorijo o oksidaciji, toda to mi ničesar ne sporoča.
Tretja vloga je sociološka – mit ohranja in utrjuje določeno družbeno ureditev. Miti se prav pri tem vidiku med seboj močno razlikujejo. Tako imamo lahko hkrati celotno mitologijo, povezano s poligamijo, in celotno mitologijo, povezano z monogamijo. In obe sta povsem na mestu. Vse je odvisno le od tega, kje trenutno smo. V današnjem svetu je prevladala prav sociološka funkcija mita – in pri tem sploh ne ustreza današnjemu času.
MOYERS: Na kaj mislite s tem?
CAMPBELL: Na etična pravila. Pravila, ki predpisujejo, kakšno bi moralo biti življenje v družbi. Na vse tiste številne Jahvejeve strani o tem, kakšna bi morala biti oblačila, kako bi se morali vesti do drugih in tako naprej – v prvem tisočletju pred Kristusom.
Obstaja pa še četrta dimenzija mita, in prav z njo bi se morali po mojem mnenju danes vsi povezati – pedagoška funkcija, pri kateri mit govori o tem, kako živeti življenje kot človek ne glede na okoliščine. Miti nas lahko o tem marsikaj naučijo.
MOYERS: Kaj naše duše dolgujejo starodavnim mitom?
CAMPBELL: Stari miti so bili osmišljeni, da bi uskladili um in telo. Um lahko odtava kamor koli in si želi stvari, ki si jih telo ne želi. Miti in obredi so bili sredstva, s katerimi so ljudje usklajevali um in telo, način življenja in zakone narave.
MOYERS: Te stare zgodbe torej živijo v nas?
CAMPBELL: Da, vsekakor. Stopnice v razvoju človeka so danes iste kot nekoč. Kot otroci odraščamo v svetu, za katerega so značilni disciplina, poslušnost in odvisnost od drugih. Vse to je treba v zrelem obdobju preseči, tako da ne živimo več v odvisnosti od drugih, temveč s trdnim občutkom samoodgovornosti. Nezmožnost, da bi premagali to stopnico, je osnova različnih nevroz. Naslednji odločilni trenutek, s katerim se moramo spopasti, nastopi takrat, ko se moramo odreči svetu, v katerem živimo – to je kriza ločevanja.
MOYERS: In na koncu smrt?
CAMPBELL: In na koncu smrt. To je končna ločitev. Mit mora tako izpolniti dva cilja: mladega človeka mora uvesti v svet, v katerem živi – temu so namenjene ljudske pripovedke – in mu nato omogočiti, da se od njega loči. Ljudske pripovedke razkrivajo osnovno idejo, ki nas vodi k lastnemu notranjemu življenju.
MOYERS: Zakaj je v mitologiji tako veliko zgodb o junakih?
CAMPBELL: Ker je to nekaj, o čemer je vredno pisati. Tudi v popularni literaturi sta glavni lik junak ali junakinja, ki sta začela ali storila nekaj, kar presega običajne okvire človeških dosežkov in izkušenj. Junak je nekdo, ki je posvetil svoje življenje nečemu, kar je večje od njega samega. (…)
MOYERS: Kakšen je namen preizkušenj in težav, s katerimi se spopada junak?
CAMPBELL: Če bomo govorili o ciljih, je namen preizkušenj pokazati, da si tisti, ki mu je namenjeno, da postane junak, zares zasluži biti junak. Ali je zares dorasel svoji nalogi? Ali lahko obvlada nevarnosti? Ali ima dovolj poguma, znanja in sposobnosti, da lahko služi? (…) Ko doumemo, v čem je pravo bistvo – samopozaba, dajanje sebe nekemu višjemu cilju ali drugemu človeku – tedaj doumemo, da je končna preizkušnja prav ta. Ko prenehamo misliti predvsem in le nase ter na lastno samoohranitev, tedaj gremo skozi resnično junaško transformacijo zavesti. In v vseh mitih gre prav za različne vrste transformacije zavesti. Do sedaj ste razmišljali na en način, od sedaj morate na drugega.
MOYERS: Kako se lahko zavest transformira?
CAMPBELL: Prek preizkušenj ali prek razsvetljujočih odkritij. Pri vsem gre za preizkušnje in odkritja. (…)
MOYERS: Ima torej junaštvo moralen cilj?
CAMPBELL: Moralen cilj je reševanje ljudi ali posameznika ali podpiranje neke ideje. Junak sebe žrtvuje za nekaj – v tem je moralnost junaštva. S kakšne drugačne perspektive bi seveda lahko žrtvoval sebe tudi za idejo, ki ni bila ravno vredna spoštovanja. Toda to je samo presoja iz te druge perspektive, ki ne spodkopava osnovne ideje junaštva, s katerim je dejanje izvršeno.
MOYERS: Zakaj ste svojo knjigo naslovili Junak tisočerih obrazov?
CAMPBELL: Zato, ker obstaja določen značilno junaški niz delovanja, ki ga je mogoče razbrati v zgodbah z vseh strani sveta in v različnih zgodovinskih trenutkih. V osnovi bi lahko celo dejali, da obstaja en sam arhetipski mitološki junak, ki ga vedno znova in na svojstven način priklicujejo v življenje številna ljudstva in številni deli sveta. Junak iz legend je običajno začetnik ali ustanovitelj nečesa – novega obdobja, nove religije, novega mesta, novega načina življenja. Človek mora, da bi začel nekaj novega, za seboj pustiti staro in se podati proti iskanju začetne ideje, kali ideje, ki nosi potencial tega, čemur bo junak dal življenje.
* * *
Joseph Campbell nam je zapustil svojo življenjsko filozofijo, strnjeno v enem samem stavku, ki ga je ponavljal ob vsaki priložnosti: “Sledite svoji radosti!” (“Follow your bliss”, op. prev.)
Nekoč je zapisal: “Pomembno je živeti s pridobivanjem izkušenj, s tem pa tudi spoznanjem misterija, ki ga prežema in ki prežema nas same. To daje življenju nov navdih, nov sklad, novo veličastnost. Razmišljanje v mitoloških okvirih nam pomaga, da sprejmemo neizbežnost, ki nam jo prinašajo ta svet in njegove preizkušnje. Naučimo se prepoznati pozitivno v trenutkih in vidikih našega življenja, ki so na videz negativni. Veliko vprašanje, ki se postavlja, je, ali se bomo zmožni pogumno spustiti v to avanturo.”
