Večni iskalec
Ni moč govoriti o filozofiji, ne da bi govorili o filozofu: ni moč omenjati sveta idej, ne da bi govorili o človeku, ki je sposoben te ideje živeti. Če bi morali izpostaviti eno temeljnih značilnosti filozofa, človeka, ki ljubi modrost, bi dejali, da filozof združuje lastnosti večnega iskalca. Je človek, ki rad osvaja in bo nehal iskati šele, ko bo končno prišel do modrosti; ne vemo le tega, ali bo takrat iskal še česa drugega, nam danes nepojmljivega in nedosegljivega.
Filozof je kot sledni pes, ki po posebnih sledeh tava po poljih in gozdovih, gorah in rekah življenja. Išče pravo poznavanje vsega. Išče samega sebe. Z eno besedo, išče Boga kot univerzalni izvor.
Vendar zakaj je njegova pot tako dolga in težka? Morda se resnica ne nahaja v svetu, v katerem živimo. Mar Boga ni moč videti tukaj? Ali je treba prehoditi neskončno puščavo, naše življenje, našo zgodovinsko dediščino, naše okoliščine – da bi našli tisto, kar iščemo daleč zunaj teh meja? Ne, ni treba.
Verjamemo, da se Bog in resnica nahajata v tem svetu, v naših uspehih in v naših težavah. Toda prekriva ju debela plast prahu. Prekrivajo ju groteskne oblike, tako da laž mnogokrat prevzame mesto resnice, ki je navidezno nihče ne more razkriti; notranja praznina in neobstoj verovanja nastopita kot naravno gibalo človeškega duha.
Veščina filozofa iskalca je v tem, da išče in najde tukaj in zdaj, sredi napak in neznanja, sredi teme in pasti, tistih skritih resnic, ki čakajo na delovanje pogumnih ljudi, da bi zasvetile v svoji pravi veličini.
Treba je iskati, neutrudno iskati, ne zgrešiti niti najmanjše priložnosti, da bi odkrili svetlobo sredi teme, da bi našli nekaj kapljic radosti celo sredi težkih trenutkov, drobno zrno resnice sredi dolgega tavanja.
Pomemben je cilj in pomembno je uporabljati razum ter inteligenco kot varna vodnika, ki nas vodita k cilju. Tisti, ki ve, kaj išče in kako bo to našel, je filozof.
