Kaj je navdih?
To vprašanje se pojavi, kadar pomislimo na resnične mojstrovine, tiste genialne stvaritve, ki so jih lahko ustvarili samo nekateri ljudje, kot da bi jih vodile posebne sile, za katere se zdi, kot da prihajajo iz izvirov, ki presegajo same umetnike. Kaj je bila tista magična iskra, ki jih je vodila? Kakšnim izjemnim tokovom misli ali vizijam so lahko sledili?
To vprašanje pesti tudi nas osebno, kadar želimo izraziti najboljše, kar čutimo in mislimo, vendar ne vemo, kako bi to izrazili. To vprašanje se pojavi tudi takrat, kadar čutimo, kot da smo brez misli in čustev, kot da smo prazna vreča iz kosti in kože. Takrat se spomnimo velikih ustvarjalcev, tistih, ki so bili sposobni priti v stik z navdihom tako, da so se na kratko dotaknili njegove skrivnosti.
Ali je mogoče z zanesljivostjo vedeti, da obstaja most med ljudmi in svetom idej, ki lahko vzpostavijo povezavo s tem, kar imenujemo navdih? Verjetno ne obstaja le en most, ena sama povezava med nami in tem svetom; če bi namreč bilo tako, bi nam lahko tisti, ki so lahko prečkali ta most, povedali, kako so to naredili in kako je bilo, ko so prestopili na drugo stran. Verjetno mora vsak človek metati svoje lastne mreže, s svojimi lastnimi sredstvi – in v tem leži skrivnost prebujanja navdiha.
Po drugi strani se bojim, da ima racionalni um, ki smo ga spremenili v značilni simbol človeka, bolj malo ali skoraj nič povezave s tem procesom. Izkušnje kažejo, da bolj ko skušamo doseči to stanje s svojim razumom, bolj se oddaljimo od navdiha.
Stari modreci so pogosto dejali, da je skrivnost v tem, da postanemo kot votel trs … in pustimo, da se skozenj pretaka navdih. Šele tedaj se zgodi čudež: še naprej smo prazni – votli, še več kot prazni – in pred nami se odvije procesija podob, ki nas primora k zelo hitremu delovanju. Česar ne izrečemo, naslikamo, napišemo ali ustvarimo v tem trenutku, bo izgubljeno.
Ta dela niso čisto naša, temveč nam jih nekaj ali nekdo preda, naša naloga pa je, da jih prejmemo in prenesemo naprej. V trenutku ekstaze, stika s svetom, ki je drugačen od našega, bolj eteričen, lepši, popolnejši v vseh pogledih. To je, kot bi imeli zelo občutljivo napravo, ki je ne bi znali uporabljati in s katero ne bi znali rokovati. Uporabljamo jo lahko le, kadar deluje.
Podali smo nekaj opisov – nekaterih bolj in nekaterih manj navdihnjenih – ki nam dajejo možne ključe razlage. Če obstaja sorodnost med našimi lastnimi vibracijami in tistim svetom popolnih idej, ki jih želimo doseči, lahko ustvarimo stik že samo z močno željo po tem. Od nas je torej odvisno, ali bomo razvijali in gojili te tokove simpatije, ki so v skladu z dobrimi in lepimi vidiki, ki jih želimo razumeti in prenesti. Od nas je odvisno, ali bomo odprli vrata navdihu.
In ko se ponovno vprašamo, “kaj je navdih”?, verjetno še vedno ne bomo imeli dokončnega odgovora, bomo pa imeli, na drugi strani neobičajen in krasen občutek, da se nas je dotaknila čudovita avra, ki prihaja iz dimenzije nad prostorom in časom, iz večnega izvira, za katerega smo vsi že kdaj sanjali, da bi pili iz njega.
