Teslov največji izum – on sam (1. del)
Genij, ki je spremenil svet
Nikola Tesla je bil genij, o tem so si vsi enotni. Mnogi ga uvrščajo med najvplivnejše ljudi drugega tisočletja, so pa tudi takšni, ki ga postavljajo na sam vrh tega seznama. Avtorica ene njegovih biografij je celo menila, da je nezemeljskega porekla, saj je naravnost presegal človeške potenciale.
Tesla je bi res zelo nadarjen, toda to samo po sebi ne zadostuje. Tako kot ima vsak vrhunski športnik za seboj mladost, polno urjenja, naporov in odrekanja, morajo tudi veliki umetniki in izumitelji v svoji mladosti s prizadevnostjo razviti svoje potenciale. Pri Tesli je šlo za pravo kombinacijo spontanega in načrtnega usposabljanja. Manjkati ni smelo niti toplo in spodbudno čustveno okolje, ki spremlja razvoj mlade človeške duše. Le tako je namreč mogoče z veliko volje in energije narediti nekaj velikega v dobro človeka in človeštva.
Otroštvo in formacija
Tesla je na svet prijokal opolnoči, ko je nad Velebitom besnela silovita nevihta. Tisti, ki kaj dajo na znamenja, so v tej naravni kulisi videli prelom in moč. In res, Tesla je s svojima poglavitnima izumoma – sistemom izmeničnega toka in radiem – dal zagon dvajsetemu stoletju. Noč je spremenil v dan ter energetsko in informacijsko povezal svet. Morda so to prevelike besede, toda tisti prvi blisk, ki je sprožil nevihto razvoja moderne tehnologije, lahko nedvomno pripišemo prav njemu.
Kdor želi postati vrhunski športnik ali znanstvenik, mora nedvomno podedovati zvrhano mero dobrih genov, ki Tesli nedvomno niso manjkali. Starša sta se ponašala z izredno bistrostjo in fotografskim spominom. Oče je bil načitan poliglot, mati pa je bila nepismena, a je imela izrazito izumiteljsko žilico. Pripomočke, ki jih je potrebovala v gospodinjstvu in pri delu na kmetiji, je namreč mimogrede izumila in tudi zelo spretno izdelala.
Tesla je bil kot otrok zelo dovzeten za dobre zglede, to pa je nekaj, kar verjetno presega gene. Gre za občutek, kaj je dobro in kaj ne, kaj je vredno posnemati in česa ne. Pri materi je občudoval njeno neomajno voljo po žrtvovanju v dobro svoje družine. Že kot majhna deklica je morala nadomestiti oslepelo mater in poskrbeti za številne brate in sestre, pa tudi pozneje, ko je ustvarila svojo družino, je vstajala prva in legala zadnja, saj je morala podpirati vse hišne vogale, da se je lahko njen mož kot duhovnik, v celoti posvetil svojim faranom. Tesla je vse to videl in posvojil: očetovo intelektualno širino, dobro voljo in optimizem, ter materino kreativnost, predanost in požrtvovalnost.
Toda niti pri Teslovih ni šlo brez težav. Pri petih letih se je smrtno ponesrečil njegov sedem let starejši brat. Žalost v družini je bila neizmerna, saj je bil Dane izreden otrok, ki je veliko obetal. Ko je Tesla videl skrušene starše, je sprejel neomajen sklep, da se bo potrudil po svojih najboljših močeh, in staršem nadomestil to neizmerno izgubo. Zakopal se je v knjige, prebral vse, kar je našel na domačih policah in v knjižnicah, ter se mimogrede naučil še nekaj tujih jezikov. Omenjal je knjigo, v kateri avtor trdi, da človekov značaj ni nekaj dokončnega. Nikola, ki je bil do tedaj neodločen in nesamozavesten, je po tem spoznanju z vajo postal močan, samozavesten in stanoviten.
Oče je to vnemo zaznal in sina še sam spodbujal, saj je bil sedaj mali Nikola tisti, ki ga bo moral naslediti v duhovniškem poklicu. V ta namen je zanj pripravil čisto poseben program “usposabljanja”. Tesla se je tako moral, da bi čim bolj okrepil spomin, v kratkem času naučiti cele strani Svetega pisma in vaditi računanje na pamet. Moral je analizirati zapletene stavke in ugibati očetove misli, kar je okrepilo njegovo moč uma in intuicije.
Tesla se je rodil z izredno občutljivimi čuti, kamor bi lahko kot čutilo višjega reda uvrstili tudi intuicijo. Tesla jo je imenoval “instinkt”, ki pa danes velja za “mehanizem” nižjega reda, namenjen preživetju in razmnoževanju.
Omenja tudi nekakšne psihične pojave, ki so ga spremljali v mladih letih. To so bile spontane vizualizacije, ki so se pojavljale pred njegovimi očmi, kadar mu je nekdo pripovedoval kaj zanimivega, ali pa kot neskončno ponavljajoči se prizori doživljajev minulega dne, kadar je legal k počitku. Te slike in filmi so bili tako jasni, da jih je le s težavo ločil od resničnega dogajanja. Nad njimi ni imel nikakršnega nadzora, kar je bilo zelo moteče. Toda Tesla je že v rani mladosti vedno našel rešitev. Tako je vsiljive prizore preprosto zamenjal s svojimi, v katerih je bil sam režiser in igralec. Skratka, ustvaril je nekakšno virtualno resničnost, ki ni bila nič manj resnična od tiste vsakdanje. Na koncu se je izkazalo, da to ni bila le igra za lahko noč, saj je z njeno pomočjo do svojega sedemnajstega leta do popolnosti izmojstril sposobnost notranjega predočanja, ki je pozneje odločilno zaznamovala njegov kreativni, iznajditeljski proces.
Kot otrok je bil veliko zunaj, saj še ni bilo tehnoloških igrač, ki danes mladino priklepajo med štiri stene in ji jemljejo možnost za ustvarjanje. Treba je bilo najti način, kako ujeti žabo ali ptico, narediti kolo, ki ga poganjajo majski hrošči, se domisliti, kako poleteti z domačega podstrešja … Ko beremo tiste članke, objavljene v reviji Electrical Experimenter in pozneje združene v knjigi, se lahko res od srca nasmejemo. Toliko pogumne in neobremenjene izvirnosti lahko premore le čista otroška duša, rojena v odročnem kraju, prepuščena sama sebi in svoji domišljiji.
Pozneje, ko je obiskoval nižjo realko v Gospiču, so njegovi “projekti” postajali vse resnejši, če ne celo kar globalni. Snoval je nekakšen perpetuum mobile, ki bi črpal energijo iz vakuuma, po podvodnih ceveh pa naj bi med celinami potovale pisemske pošiljke. Okoli Zemljinega globusa je nameraval zgraditi vrteče se obroče, ki bi jih uporabljali kot transportno sredstvo za prevoz ljudi in blaga. Zgradil je turbino brez lopatic in strica šokiral z izjavo, da bo ukrotil Niagarske slapove.
Trideset let pozneje so se njegovi izmenični generatorji tudi v resnici zavrteli v tistih mogočnih ameriških slapovih. Tesla je tako sporočal mladim, ki bi radi šli po njegovi poti, naj dajo krila svoji domišljiji v mladosti, ko so še čisti in svobodni in jim starejši še niso vcepili, kaj je mogoče in kaj ne. Pa tudi pozneje naj teh norih sanj nikoli ne izpustijo izpred oči, kajti če se bodo temeljito usposobili in si vztrajno prizadevali, se bodo nore ideje lahko začele tudi uresničevati.
Po višji realki, ki jo je končal v Karlovcu, se je vrnil domov. Ob prihodu v Gospič ga je pokosila kolera, ki je v teh krajih pogosto razsajala. Skoraj leto dni je nihal med življenjem in smrtjo. Oče mu je nekega dne v obupu obljubil, da mu bo omogočil študij na najboljši visoki tehnični šoli in mu ne bo treba v duhovniški poklic, če le premaga zavratno bolezen. In zgodil se je čudež. V enem tednu je bil fant na nogah, naslednje leto pa vpisan na politehniko v Gradcu, ki je tedaj veljala za eno najboljših naravoslovnih univerz.
