Se vam je že kdaj zgodilo, da ste nekaj zelo intenzivno, zelo globoko doživeli, pa tega niste znali ustrezno izraziti? Ali pa vam je uspelo iz sebe iztisniti le nekaj okornih besed, ki so samo približno izražale to, kar ste želeli opisati in prenesti drugim? Kot da bi hoteli predvajati prelepo Mozartovo simfonijo, na voljo pa imate le star hreščeč radio?

Jezik je izjemna človekova pridobitev, ki poleg vsakodnevne komunikacije omogoča tudi povezavo z našim notranjim svetom, izražanje notranjih stanj in njihov prenos drugim ljudem. A včasih preprosto zataji. Zdi se, kot da se besede zataknejo nekje v grlu ali pa ob brskanju po svojem besednem zakladu in slovarjih celo ugotovimo, da za to, kar želimo izraziti, ustrezne besede sploh ne obstajajo, ali vsaj ne v našem jeziku.

Sodobni jeziki se odmikajo od človekove notranjosti

Sodobni jeziki so zelo razviti in bogati na tehnološkem in znanstvenem področju. Odlično opisujejo zunanji, fizični svet, ko pa je treba pokukati v notranjost človeka, v njegovo psiho in ta njen notranji svet izraziti, nemalokrat nastopi velika zadrega.

Nekateri stari jeziki, kot so stara perzijščina, sanskrt ali stara grščina, so bili veliko boljše in natančnejše orodje za opis človekovega notranjega sveta in metafizične resničnosti. Sanskrt ima na primer za besedo “ljubezen” 96 besed, stara perzijščina 80, stara grščina tri … Vsaka od teh besed natančno izraža posamezni vidik ali odtenek ljubezni (npr. ljubezen do človeka, do domovine, prijateljska ljubezen, starševska ljubezen, ljubezen do Boga, narave …)

Besede niso samo besede, temveč simboli, ki opisujejo oprijemljivo stvarnost, vendar omogočajo tudi povezavo z globljo resničnostjo, te pa običajen, vsakdanji jezik ne more zaobjeti. Pri omenjenih starih jezikih ni bil edini namen vsakdanja praktična komunikacija. Morda v teh jezikih ni bilo besed, kot so “genetika”, “proton”, “kromosom” ipd., za razliko od današnjih jezikov, ki te besede vključujejo. Toda danes smo nemalokrat v zadregi, ko je treba izraziti globoka občutja in pretanjena notranja stanja. Očitno je, da danes dobro poznamo fizično stvarnost, ker ji namenjamo več pozornosti in smo jo tudi bolje raziskali, kar seveda ni prav nič napačno. Težava je v tem, da se na račun poudarjanja zunanje stvarnosti oddaljujemo od svoje notranjosti in je zato niti ne znamo ustrezno besedno izraziti, omenjeni stari jeziki pa so za opis notranjega sveta ponujali celo barvito mavrico različnih odtenkov in intenzitete. Govorci teh jezikov so bogastvo pri opisovanju človekovega notranjega sveta razvili, ker so temu svetu pripisovali veliko večji pomen in jezik, ki ga opisuje, zato tudi bolj negovali.

Lahko se tudi vprašamo – ali pomanjkanje ustreznih besed za opis našega notranjega življenja v sodobnih jezikih kaže na to, da notranje življenje potiskamo na stranski tir? Morda ni težava le v tem, da nekaterih stanj ne moremo izraziti, ker zanje nimamo besed, ampak tudi v tem, da za ta notranja stanja nimamo besed, ker jih ne prepoznavamo, ker jih ne gojimo. In tako naš notranji svet postane kakor opustošen vrt, obrasel s plevelom in trnjem, v katerem se ne znajdemo preveč, ali pa še huje – kot puščava, v kateri le redko kaj raste: če torej v sebi ne nosimo ničesar, ne moremo ničesar niti izraziti, zato odmirajo tudi besede in jeziki izgubljajo svoje bogastvo.

Včasih pa ne gre za to, da določenih stanj ne bi doživljali, temveč da jih lahko doživljamo, vendar jih ne znamo jasno razločiti med seboj oziroma jih ne doživljamo v jasni in čisti obliki. Če se vrnemo k pojmu “ljubezen”, lahko vidimo, da v koš z napisom “ljubezen” mečemo vse mogoče – in tej kaotični zbirki včasih primešamo še marsikaj, kar je pravo nasprotje omenjenega pojma (npr. ljubosumje, posedovalnost in druge različice čustvenih stanj, ki ne izražajo ravno ljubezni, ampak prej egoizem, njeno čisto nasprotje). To pomeni, da vseh odtenkov tega pojma ne ločujemo dovolj jasno med seboj in tako nastane velika zmeda. Različna stanja ljubezni se med seboj mešajo in dobijo različne primesi, zato niso več čista – in tako “čustveni” plevel prekrije mlado, zdravo sadiko, ki bi se lahko razvila v čudovito cvetlico.

Problemi prevodov

Zadrega pri opisovanju našega notranjega sveta se pokaže zlasti, kadar poskušamo pojem, ki označuje določeno notranje stanje, prevesti v drug jezik. Včasih besed, ki opisujejo notranja doživljanja, ne moremo prevesti z eno samo besedo, ker je v našem jeziku ni, ali so v njem samo besede, ki le delno zaobjemajo pomen besede, ki jo želimo prevesti, ali pa ne moremo “uloviti” njenega odtenka, intenzitete …

Poglejmo si primer značilne portugalske besede saudade. Ta izraz označuje čustveno stanje nostalgičnega ali globokega hrepenenja po nekom ali nečem, kar ljubimo. Pogosto to občutje v sebi nosi tudi potisnjeno védenje, da se ljubljena stvar ali oseba ne bo več nikoli vrnila. To je stanje žalosti in hkrati paradoksalne radosti zaradi doživljanja tega stanja. To ni vidno nezadovoljstvo ali globoka žalost, temveč prej nekakšno tiho, blago, neopredeljeno in nenehno hrepenenje s pridihom sanjavosti, hrepenenje po nečem, kar morda niti ne obstaja ali ne more obstajati, usmerjeno pa je v preteklost ali prihodnost.

Če poskušamo besedo “saudade” prevesti v druge jezike, ne najdemo popolne inačice. Le katera beseda bi lahko zaobjela vse bogastvo tega pojma, hkrati pa izključevala vsakršen dodatni pomen? V slovenščini je kar nekaj besed, ki delno opisujejo stanje saudade, na primer hrepeneti, koprneti, pogrešati, nostalgija, melanholija …Vendar vsaka od omenjenih besed vključuje odtenke, ki jih pojem “saudade” ne vsebuje in po drugi strani tudi te besede v sebi nosijo pomene, ki jih ne zajema pojem “saudade”. V bosanščini podobno notranje doživljanje izraža beseda sevdah, ki pomeni bolečino in hrepenenje po ljubljeni osebi. V francoščini se besedi saudade približa beseda regret, ki zopet nima povsem istega pomena, saj je pri tem pojmu poudarek na nostalgičnosti itd.

Skriti zaklad našega notranjega sveta

Iz zgornjih primerov vidimo ne le zadrego pri prevodih besed, ki opisujejo različna notranja stanja in njihove odtenke, temveč tudi kakšno bogastvo doživljanja, vsaj potencialno, skriva naš notranji svet. Ali ne bi bilo naše življenje veliko bogatejše, globlje in barvitejše, če bi v roke vzeli lopato, motiko in škarje ter se lotili obdelovanja našega notranjega vrta, ki smo ga morda zanemarjali? Vzgojili bi lahko čudovite cvetove notranjega doživljanja različnih barv, vonjev, velikosti in odtenkov!

Ali ne bi lažje usmerjali svojega življenja in živeli v večjem sožitju, če bi znali prepoznati svoje občutke in notranja stanja, jih poimenovati, jasno razločevati med njihovimi različnimi odtenki – in tako ne spregledati, če bi se določeno občutje morebiti sprevrglo v svoje nasprotje? Če bi na primer zatrjevali, da nekaj delamo iz ljubezni, v ozadju pa bi bile naše sebične namere? Koliko mask bi takrat padlo? In ali ne bi bili tako tudi bolj iskreni, globlji in čistejši tudi naši odnosi z drugimi? V našem notranjem vrtu bi bilo manj plevela in tako bi prišle bolj do izraza čiste barve cvetlic, ki rastejo na njem.

Književnost za nego “notranjega vrta”

Med orodji, ki nam lahko pri vsem naštetem pomagajo, je tudi književnost. Predvsem kvalitetna književnost nam omogoča, da negujemo svoj notranji svet, vanj vnesemo več barvitosti, bogastva, pa tudi jasnosti in zmožnosti razločevanja med različnimi stanji, odtenki, da jim damo globino in jih očistimo nepotrebnega plevela. V enem samem življenju nimamo možnosti, da bi bili hkrati Ane Karenine, Hamleti, Don Kihoti, Romei in Julije … In redki so trenutki, ko doživljamo velike katarze ali prihajamo do globokih notranjih odkritij …

Resničen pesnik, pisatelj, dramatik ima poseben dar zaznavanja in ubeseditve različnih notranjih človekovih stanj, vseh njihovih odtenkov, neopaženih podrobnosti in globine. Resnični pisec bi stanje, ki bi ga nekdo medlo izrazil s tremi besedami, opisal na treh straneh in ga tako pričaral tudi v nas. S tem bi tudi tistim, ki jim narava ni namenila takšnih zmožnosti opažanja, odkrivanja in ubeseditve vsega bogastva naše notranjosti, pomagal, da ta stanja v sebi prepoznajo, razločujejo med njihovimi različnimi odtenki in jih sploh prebudijo.

Zakaj torej ne bi – s književnostjo ali brez nje – vsaj nekaj svojih prizadevanj usmerili v to, da svojemu notranjemu svetu vdahnemo več globine, bogastva in barvitosti, predvsem pa jasnosti in čistosti, da znamo različna notranja stanja tudi prepoznati, ubesediti in deliti z vsemi tistimi, ki nas obkrožajo? Morda bomo tako odkrili bogastva, za katera nismo niti slutili, da so zakopana na našem notranjem vrtu. Vredno je poskusiti.

Avtorica: Klavdija Blažun