Nesrečno popačenje idej in besed, ki te ideje izražajo, je povzročilo, da filozofijo pogosto zamenjujemo za pasivnost in meditativnost, za obliko mišljenja, kjer telo in čustva niso pomembna.

Biti filozof ni isto kot študirati filozofijo

Čemu služi filozofija, ki je ne začutimo, ki je ne ljubimo, spoznavanje, ki se nas ne dotakne in v nas ne sproži pozitivnih vibracij? Temu, da vibrirajo naši nevroni? To še ni dovolj. Sicer nedvomno potrebujemo vibracije naših živcev in možganov, vendar potrebujemo tudi vibracije srca. Nujno je, da neko močno čustvo spremlja vse naše misli. In to še ni vse: treba je misliti, čutiti in tudi delovati. In treba je uskladiti to, kar mislimo, čutimo in počnemo. Šele tedaj, ko so ti trije elementi usklajeni, postanemo filozofi, kajti med ”študirati filozofijo” in ”biti filozof” je velika razlika.
Filozofijo lahko študira kdorkoli. Študira jo lahko, ne glede na to, ali mu je všeč ali ne, in ne glede na to, ali jo razume ali ne. Biti filozof pa je nekaj povsem drugega. Je védenje, ravnanje, je umetnost. Brez dvoma je filozof prav tako lahko vsakdo. Pravzaprav je veliko lažje biti filozof kakor študirati filozofijo, kajti filozof je lahko vsakdo, ki si postavlja vprašanja z resničnim vznemirjenjem, z iskrenostjo, s katero se tudi loti iskanja, ki bo prineslo odgovore. To, kar želimo, je ”biti filozof”, ne le ”študirati filozofijo”.

Konstruktivna filozofija

Predstavljamo filozofijo, ki je namenjena človeškemu bitju – graditelju, graditelju samega sebe. Menim, da je to najvišji naziv, ki nam ga lahko dodelijo. Če bi si kdaj zaželeli, da nam dodelijo kak časten naziv, bi vsi morali zaprositi za naziv graditelja – da bi bili graditelji nas samih in družbe, v kateri živimo, da bi lahko izboljšali same sebe in svet, v katerem živimo.

Filozofija kot ljubezen in transformacija

Če je filozofija ljubezen do modrosti, bi se v duhu te ljubezni moralo roditi gibanje, premikanje. Ljubezen ne more biti pri miru, saj išče to, kar potrebuje, po čemer hrepeni.
Biti filozof zahteva gibanje, saj je filozofija:

– Ljubezen, ki zahteva vedno več in nas žene, da to tudi dosežemo.
– Konstantno udejanjanje tega, kar vemo ali za kar menimo, da vemo. Ponovno prebirati že prebrano, ponovno poslušati to, kar mislimo, da smo razumeli, kajti vsako novo iskanje nam odkriva nove zaklade.
– Konstantno poseganje po sredstvih za doseganje zastavljenih ciljev. Mi sami nismo vedno enaki in to, kar je še včeraj bilo naše orodje, je danes lahko ovira na naši poti.
– Temeljit pregled nad samim seboj in transformacija samega sebe. Kritičen pregled nad samim seboj je oblika ponovnega rojstva z vsakim novim dnem.
– Sočutje do vseh, ki nas obkrožajo, in razumevanje njihovih sanj in potreb.

Narava filozofije

Predstavljajmo si drevo. Njegovo življenje kot rastlina se izraža v temeljni naravi lesa. Njegovo deblo se razrašča v neštete oblike življenja, v številne veje, ki rastejo v različne smeri. Ko napoči čas, se veje odenejo v listje, cvetje ali plodove, katerih lastnosti so odvisne od vrste drevesa.
Vendar bi bilo nespametno opredeliti neko drevo na podlagi števila in velikosti njegovih vej, listov, cvetov in sadežev. To, kar nas zanima, je, kako se ti manifestirajo in v kakšni povezavi so z deblom, glede na to, da brez debla tudi ostalega ne bi bilo. Takšna je tudi narava filozofije. Je najčvrstejše drevesno deblo. Od njegove stabilnosti in nespremenljivega stanja lesa je odvisno, kakšne bodo veje in listi ter kakovost cvetov in plodov. Če je naše deblo ljubezen in modrost, bo moč ljubezni dala prostor vejam védenja in od tam bodo vzbrsteli cvetovi spoznanja, ki se bodo spremenili v plodove za človeštvo. Filozofska narava ima dvojno naravo – iskati in dajati, najti in to deliti z drugimi, biti bogati in radodarni obenem.

Če nadaljujemo z drevesom, eno je to, kar vidimo in drugo vzrok, ki se skriva v notranjosti zemlje in ki nedvomno predstavlja najpomembnejši del drevesa. Brez vzroka ni življenja, brez življenja ni filozofije. Kako lahko obstaja ljubezen do modrosti brez življenja? Ljubezen je nujno potrebna, potrebuje pa korenine, ki jo hranijo in ji omogočajo, da preživi vse tegobe in težave.
Skrite korenine ne poskušajo ubežati iskrenemu iskanju, ki je del filozofske narave. Preprosto zahtevajo bolj poglobljeno iskanje, usmerjeno k vzrokom, in ne k zunanjim učinkom.