Biti mlad
“Mladost, zaklad bogov, nikoli več ne vrneš se.
Ko jokati bi hotel, ne jočem
in včasih jočem nehote.”
Rubén Darío
Tokrat ne bomo govorili o mladosti duše … o skrivnostni “Zlati Afroditi”, tej dobrohotni Materi, ki nam omogoča, da vidimo lepo in dobro stran narave in duše.
Govorili bomo o “mladosti”, kot jo razumemo običajno in ki ji dodeljujemo prav posebno mesto. Kajti kateri koli ezoterični pogled na reinkarnacijo in skrito znanje o tem vzamemo, je mladost nedvomno pomlad življenja, ki ima seveda tudi svoje toče in nevihte, a navsezadnje je še vedno pomlad, polna moči, vitalnosti, barv in drugih čarov. Znameniti špansko govoreči pesnik, ki smo ga navedli na začetku, je znal z zelo preprostimi verzi zajeti kolektivni občutek večine ljudi. Bil je nedvomno ljubljenec muz.
Nanašam se torej na tiste, ki še niso dopolnili trideset fizičnih let. Vem, da je ta starost, vzeta kot konec mladosti, samovoljna, vendar se mi zdi najustreznejša glede na svetovno povprečje.
V številnih primerih mlad človek na žalost to “pomlad” svojega življenja zapravi; vajeti mu uidejo iz rok, njegovo telo in čustva pa uberejo trpeče poti, ki pustijo neizbrisne sledi v poznejših letih. Marsikdo se skuša opravičiti, rekoč: “Saj sem še zelo mlad …” Toda pozor: to je prevara. Mlado je telo, ne pa nujno tudi duša.
Biti mlad je čudovita izkušnja, ki jo s staranjem vse bolj cenimo. Na določen način tega, česar nismo naredili takrat, ko smo bili mladi, ne moremo več narediti pozneje, kajti živeti pomeni spominjati se, kot bi dejal božanski Platon.
Mladost namreč ni samo čas intenzivnega študija, prvih z upanjem navdanih dejanj, ljubezni in vedrine, optimistične iluzije tistega, ki ima “pred seboj vse življenje”, temveč tudi manifestacije idealov … To je čas vzklikov, iskanja nemogočega, premagovanja vsega, vključno s samim seboj.
Biti mlad in ostati ujet v strahu in lažnem ponosu, v skrbi, “kaj bodo rekli drugi”, in v nerazumevanju pomeni bežati pred bojem za pravične stvari, pomeni obsoditi se za preostanek življenja ter imeti bolj ali manj izrazite značilnosti sužnja.
Mlad človek mora iskati mir, vendar nikoli ne sme pozabiti, da mir ni božji dar, temveč plod dela tistih, ki si prizadevajo za mir. Mir pa dosežemo le takrat, ko znotraj in zunaj sebe premagamo zlo, predrznost in nespametno nestabilnost. Kot bi dejali stari Rimljani, treba se je znati boriti za mir. In ga nenehno braniti.
Žalostno je, da zaradi vala “orientalizma” in kulta šibkih, ki izhajata iz skorumpiranega materializma, številni mladi mislijo, da je človek, ki prinaša mir, tisti, ki berači za svoje pravice, tisti, ki je brezbrižen do tuje bolečine in krivice.
V tem smislu moramo zlasti zaradi mladih pojasniti, da pot proti osvoboditvi, proti nirvani, ali kakor koli to imenujemo, ni bobnenje prestrašenih gazel. Osvoboditev, svoboda pomeni pretrgati verige, pomeni navaditi telo na prekomeren napor, na zmernost v spanju in hrani, na spolnost v naravnih mejah; pomeni imeti psiho, željno avantur.
Biti mlad pomeni biti močan. Močan v vseh pomenih, vztrajen, uporen, delaven, prizadeven pri učenju, trdnih prepričanj in odločen.
Strahopetni in šibki niso mladi. To so starci brez modrosti ali otroci, ki so se ustavili v svojem razvoju, statični ljudje, nagnjeni k samotrpinčenju.
Mladi, torej srečno izkoristite zaklad teh zlatih let, ki ga imate v svojih rokah …
Le tako boste nekega dne odkrili Zlato Afrodito … Verjemite mi: vredno je truda.
