Shakespeare: nebesa in pekel v nas
Shakespearja lahko razumemo kot filozofa-umetnika. V svojih delih uspe preučiti globino človeškega obstoja in človeški odnos do Boga ter univerzuma. Shakespeare, mag besed, je simbol umetnika, čigar dela živijo večno, saj se dotikajo srčike človeške izkušnje ter postavljajo pod vprašaj teme, ki so in bodo vedno pomembne za človeka.
Zakaj Shakespeare? Kaj ga naredi tako posebnega? Zakaj je toliko dram tistega časa izginilo v pozabo, medtem ko on ostaja pomemben? Nobene racionalne razlage ni. V toku zgodovine najdemo nekaj umetnikov, ki so se odprli kanalu navdiha in odstrli skrivnost obstoja. To je velik dar in velika odgovornost.
Za razumevanje Shakespearjeve veličine moramo razumeti tudi elizabetinsko gledališče, v katerem je bil Shakespeare najsvetlejša zvezda.
To gledališče je nastalo v času renesanse v Angliji, med vladavino kraljice Elizabete. Edinstvena mešanica klasičnega učenja in srednjeveške gledališke tradicije je to gledališče naredila posebno.
Shakespearjeve igre so najboljši primer tega gledališča in hkrati vrhunec pisne besede. Da bi pokazali njegovo veličino, bomo raziskali nekaj elementov Shakespearjevih iger
ZBOR:
O, da imam muzo ognjeno, ki bi vzpela,
se v najvišje sfere domišljije,
da je ta oder carstvo, igralci – princi,
monarhi pa gledalci sijajnih scen.
(Henrik V., Prolog, prevod: Matej Bor)
Elizabetinsko gledališče je edinstveno. Združuje namreč klasična učenja renesanse, ki je preučevala človeka, družbo in njuno povezanost z univerzumom, ter srednjeveško gledališče, ki se je pojavilo na mestnih trgih, zunaj, v soju sonca – skromno gledališče, brez posebnega okrasja, a z veliko kreativnosti in imaginacije. Shakespearjevo gledališče tako kot večina tovrstnih gledališč v Londonu tistega časa je zajemalo oba svetova. ‘Globe’ je bilo odprto gledališče, v obliki kroga, z odprto streho, tako da so igre potekale ob dnevni svetlobi, oder pa je bil gol. Šlo je za svet, ki sta ga oblikovali imaginacija in moč govorjene besede. Dober primer te gledališke magičnosti vidimo na začetku ene najboljših Shakespearjevih zgodovinskih dram Henrik V., ko zbor vpraša občinstvo:
Mislite si, da sta v objem teh sten
stisnjeni dve mogočni monarhiji,
ki jima čeli, dvignjeni in preteči,
loči nevarno ozki ocean.
Vaš duh dopolni našo nepopolnost,
napravi tisoč mož iz enega
in iz vseh teh izmišljeno armado;
mislite si, če je beseda o konjih,
da jih vidite, ko delajo odtise
iskrih kopit tja v voljno prst, vaš duh
bo moral naše kraje v blišč odeti,
nositi iz kraja v kraj, iz časa v čas,
in skrajšati dogodke mnogih let,
na pičlo uro; in pri tem bi vam pomagal
rad jaz, Zbor, kot vem in znam, …
(Henrik V., Prolog, prevod: Matej Bor)
Čudovito je ustvarjati svet skozi besede in imaginacijo. Stol na odru postane palača, pobarvano drevo na blagu gozd, trije oboroženi možje pa močna vojska. To je bilo Shakespearjevo gledališče. Orodje, s katerim je gradil svet imaginacije, pa so bile besede, ki burijo našo domišljijo še danes. To je prava čarovnija gledališča: ne bogata scenografija in posebni efekti, temveč sposobnost igralca ter gledalca, da skupaj ustvarita svet. V tem gledališču ni bilo meja med igralci in gledalci (nobene četrte stene). Nasprotno, občinstvo je bilo povabljeno v svet igre, lahko je postalo aktivno v njej. Odličen primer je govor kralja Henrika vojski, v katerem spodbuja vojake k napadu sovražnika:
KRALJ HENRIK V.:
Še enkrat skozi vrzel, še enkrat fantje,
če ne naj mrtvi Angleži zid zapro!
Kadar je mir, se možu ne poda,
nič bolj kot tiha skromnost in pohlevnost,
kadar pa bojna vihra tuli v ušesa,
posnemaj tigra pri njegovem delu …
(Henrik V, 3. dejanje, prvi prizor, prevod: Matej Bor)
Možje kralja Henrika niso edini igralci na odru, saj tudi gledalci postanejo del gledališkega sveta.
Občinstva Shakespearjevega gledališča niso sestavljali pasivni gledalci, temveč aktivni soustvarjalci zgodbe. Ta čarobnost je združevala plemiče in kmete, bogate in revne. Shakespeare zanje ni ustvaril le predstave za gledanje, temveč svet, v katerem so zaživeli, četudi le za nekaj ur. Občinstvo je bilo del Learjeve velike nevihte, Macbethovega strašnega zločina in Cezarjevega krutega umora.
A Shakespearjevo gledališče ni ustvarilo le zunanjega sveta, saj je orisalo tudi izraz notranjega sveta protagonistov. V renesansi so se klasična učenja (filozofija, umetnost, znanost, medicina, astronomija in številne druge) vrnile k središču življenja. Človek ni bil več le majhen subjekt, ki mu vlada besneči Bog in ga uči ločevanja dobrega od slabega. Naučiti se mora poslušati svojo vest in izbrati najboljšo usodo zase.
Psihološke raziskave so napredovale in Shakespeare je odličen primer moči umetnika, da osvetli človeški psihološki svet. Shakespeare v samogovorih (monologih, v katerih se občinstvu odpre vpogled v notranji svet lika, v njegove najbolj intimne misli, dvome in želje, prek katerih občinstvo postane protagonistov zaupnik) odlično opiše notranji boj med dobrim in zlim, vrlinami in željami ter nebesi in peklom v nas.
Shakespeare ustvari ogledalo srca, ki nam ga preda skozi odlične igre. Je še kakšen primer boljši od Shakespearjevega najbolj znanega samogovora iz Hamleta, v katerem se po pomoč k občinstvu zateče neodločni princ? »Kaj je prav?« se sprašuje: »Maščevati svojega očeta ali umreti ob tem? Ali končati svoje življenje v tem trenutku?«
HAMLET:
Biti ali ne biti, le za to gre.
Je žlahtnejše, da brez besed prenašaš
puščice in pasti zahrbtne usode
ali se z morjem zla spopadeš s silo
in v boju ga končaš? Umreti, spati,
le to. In ker vemo, da v spanju konec
je srčnih muk in tisoč živih ran,
ki delež so telesa, si tak konec
tako srčno želimo. Umreti, spati,
spati, kaj sanjati. Stoj, tu je rob!
Ker to, kar v smrtnem spanju se lahko
nam sanja, rešenim doline solz,
to nas ustavlja – ta pomislek
nesreči tako podaljšuje leta.
Saj kdo bi nosil bič in stisko časa,
krivice močnih in prezir prevzetnih,
muke zavrnjene ljubezni, pravd
odlašanje, objest uradov, brce
nevrednih čednostim potrpežljivim,
če pa si sam lahko z bodalcem
pričara mir? Kdo bi nosil pezo,
kdo stokal, se potil v težkem trpljenju,
če ne bi strah nam pred nečim po smrti,
pred neodkritim krajem, od koder se
ne vrne noben potnik, begal volje,
da rajši nosimo vse zdajšnje muke,
kot bi bežali k drugim, še neznanim?
To sklepanje nas dela vse strahljivce,
da prirojen pogum odločnosti
bolno opeša ob bledičnih mislih
in strm, podjeten in visok polet se
ob tem pomisleku zasuče stran,
zgubi ime dejanje. Zdaj pa tiho!
Lepa Ofelija! Skleni moje grehe,
vila, v svoje molitve!
(Hamlet, 3. dejanje, prvi prizor, prevod: Janko Moder)
Skozi samogovore v igri nas Hamlet popelje na notranje popotovanje po svoji duši. Takšno potovanje pa opravimo skupaj z vsemi Shakespearjevimi najboljšimi liki. Smo del agonistične norosti kralja Learja, Jagovega zavidanja Otelu in njegovega načrta, kako uničiti Otela, pa zlobe Richarda III ter nemoči Richarda II …
Pri Shakespearjevih likih je najboljše, da jih ne vidimo kot slabe, dobre, šibke ali nore, ampak kot človeška bitja, ki so sposobna najboljših in najslabših stvari, tako kot vsi mi. Širok spekter čustev, ki jih imajo vsi Shakespearjevi liki, je enak čustvom, ki jih prepoznamo pri nas samih. In to daje Shakespearu veličino. To ga naredi nesmrtnega. V svojih najboljših delih zaigra na strune bistva človeške eksistence. Shakespeare nas uči usmeriti svoj pogled v srce in videti tako veličino kot tudi grozo, ki jo človek lahko povzroči svetu in sebi. Pomaga nam prepoznati, da imamo, tako kot njegovi liki, možnost odločitve, kakšni ljudje bomo, ter da nebesa in pekel nista tuja koncepta v našem obstoju, temveč sta posledici naših dejanj in načina življenja. Nebesa in pekel so v nas, manifestirajo pa se kot naša vest in vrline v nasprotju s strastmi in nižjimi željami. Shakespeare v Hamletovem ‘govoru igralcem’ poda igralcem potujočega gledališča iz Elsinoreja nekaj strokovnih nasvetov. A ključna ugotovitev ne velja le za igralce, temveč za umetnost nasploh:
HAMLET:
… namena igranja, katerega cilj je bil v začetku in je
še zdaj, da je tako rekoč ogledalo narave, da kaže
čednosti njene poteze, grdobiji njeno podobo, pa tudi
svojemu času in ljudem v njem njihovo sliko ali odsev.
(Hamlet, 3. dejanje, drugi prizor, prevod: Janko Moder)
Zaključim lahko z mislijo, da ta članek ni vseboval opisa vse veličine in globine Shakespearjevih del, vendar tega niti nisem načrtoval. Umetniškega bogastva Shakespearjevih del namreč ni mogoče zaobjeti s tako malo besedami. Namen tega članka je, da nam kot filozofom osvetli pomembnost in korist, ki ju najdemo v njegovih delih. Naučimo se lahko, da je umetnost most med večnostjo in tem trenutkom, saj vsak veliki umetnik v svojih delih odstre delček neskončnosti. Skozi Shakespearjeve besede, like in globoko razumevanje človeške narave se lahko dotaknemo bistva boja, ki divja v vsakem od nas. Kajti vsakdo med nami je junak in strahopetec, plemenit mož in zlobnež, modrec in norec. Vprašanje je le, katerega od teh likov bomo uporabili za nastop v naših življenjih. Shakespearjeve besede nas lahko navdihnejo, da bomo zakorakali v reševanje te naloge in si to vprašanje postavljali vedno znova.
