Po drugi strani pa pravimo, da smo nemotivirani takrat, kadar nas nič ne spodbuja k delovanju, bodisi ker ne vidimo takojšnjih rezultatov bodisi ker smo pod vtisom preteklih neuspehov.

Motivacija in pomanjkanje motivacije tako postaneta dejavnika, ki določata naše obnašanje, naše geste, naš način govora in celo naš odnos do življenja.

Pomanjkanje motivacije

Pomanjkanje motivacije se izraža kot pomanjkanje spodbude, občutek nemoči ob soočanju s težavami, pomanjkanje energije, s katero bi sprejeli odločitve, upad entuziazma in obupavanje nad prihodnostjo.

Čeprav so bila na začetku lahko prisotna velika pričakovanja, nas sanje, ki temeljijo na fantaziji, sčasoma zavedejo, volja pa postane onemogočena zaradi čakanja, da uspeh pride od zunaj, zaradi česar naša motivacija izgine.

Družbe, v katerih živimo, je pomanjkanje motivacije delno prizadelo prav zaradi pretirane uporabe lažnih in umetnih psiholoških stimulatorjev; ker zavajajo ljudi s predlogi, da uspeh sloni le na nakupu določenih znamk ali stvari, jemanju čudežnih tablet ali v tem, da so v koraku s trendi.

To vodi v vse večjo ogorčenost ljudi po vsem svetu, ki so deloma razdraženi zaradi števila laži, v katere so bili oviti, kot z urokom, ki se mu je težko izogniti, in deloma razočarani nad pomanjkanjem priložnosti, to je, pravih razlogov, s katerimi bi se soočili, da bi rešili življenjske težave.

Krivci za pomanjkanje motivacije

Lažne vrednote, ki prevladujejo, so povzročile zamenjavo neprestanega truda z lahko dosegljivim uspehom: dela z zabavo, zdravih aktivnosti s stresom, raziskovanja z govoricami, poglobljenega študiranja z učenjem, s katerim se bomo le bežno prebili skozi snov.

Danes takojšnje prevladuje nad pomembnim. Spodbujajo nas k temu, da živimo v sedanjosti, a ne zavestno, raje z iskanjem potuhe pri nezavednem, s čimer se izogibamo odgovornostim in težavam.

Na preteklost pogosto gledamo kot na niz neuspehov, prihodnosti pa tudi ne vidimo v boljši luči.

Ta odnos spodbuja ljudi, da iščejo krivce – ne tistih, ki so zares odgovorni, ampak tiste, ki so pri roki. Tako krivimo ljudi okoli nas, splošno stanje sveta, pomanjkanje denarja, zlo v ljudeh … In številne druge okoliščine, ki so vodile v destruktivno in pesimistično nedelovanje, ki ga nato poskušamo prenašati na druge.

Notranja in zunanja motivacija

Res je, da vsi potrebujemo vzrok, ki bo dal življenju smer.

Ključ je v iskanju pravih vzrokov in stabilnih korenin.

Če motivi prihajajo od drugih in so zunaj nas, bomo živeli v stanju večne odvisnosti. Svet okoli nas bo postal vremenski pojav, ki bo določal naše sončne in nevihtne dni, naše radosti in naše skrbi. Da ne omenjamo naše odvisnosti od drugih ljudi, ki jih vidimo kot motiv in vzrok našega obnašanja.

Zunanji vzroki so žal prehodni in nestanovitini, zato niso ustrezna osnova, na kateri bi gradili življenje.

Ustanovitelj Nove Akropole Jorge A. Livraga je rekel:
»Sanje umrejo, ko jim je dovoljeno umreti, ko smo odvisni od zunanje motivacije, da bi jih gojili: če obstajajo ljudje, ki nas razveselijo, smo veseli – če teh ljudi ni, nimamo več energije; če so okoliščine ugodne, smo pogumni – a če stvari vsaj malo zaidejo z začrtane poti, pogum izgubimo. Na ta način ne živimo sanj in ne izražamo navdušenja. Na ta način učenec postane senca ali odsev entuziazma ter sanj drugih, odsev okoliščin in odvisen od nasmeha potrditve tistega ob njem …«

Notranja motivacija prihaja iz naših idej in čustev, ki jih (i)zbiramo skozi proces učenja ter odločanja, skozi izkušnje in pogled v prihodnost.

Gre za stanje zavedanja, ki ne temelji le na zadovoljevanju primarnih potreb, ampak presega nad nagon, čute, trivialna čustva ter ideje, ki so v modi.

Najboljša motivacija je ideal življenja z uporabo vseh naših zmožnosti, ki prežemajo celotno naše bitje in nam ponujajo kratko-, srednje- in dolgoročne cilje ter dajejo našim dejanjem koristen, močan in učinkovit smisel.

Psihološka motivacija in filozofska motivacija

Psihološki vzroki so kratkotrajni, saj so odvisni od nestabilnih in nestalnih čustev nas samih ali drugih.

Če v svojem življenju poudarjamo čustva, se lahko zgodi, da bo po določenem času motivacije nastopilo obdobje nemotiviranosti, ki bo zaradi svoje negativne teže pustilo sledi na nas.

Po drugi strani lahko domnevamo, da bodo filozofske vrednote omogočale razumeti velike ideje, ki so poganjale zgodovino ter navdihovale velike ljudi, ki še danes osvetljujejo pot.

Filozofija je trajna motivacija, saj je iskanje modrosti pot, ki se nikoli ne konča, in ki nam ponuja cilje, ki se vedno obnavljajo, vedno nove priložnosti za popravke ali obnove, za učenje in izkušnje, za potrjevanje naučenega in za srečo.

Pojdimo od zunanjega k notranjemu in obrnimo motivacijo v vzroke, vzroke v korenine, korenine v temelje, temelje v cilje, cilje v evolucijo. To je prava filozofska pot, odlična motivacija za življenje.