“Tvoja veličastna podoba je delo nesmrtnih bogov … Postavili so te poleg piramid, da bi skupaj z njimi budno varovala velikega Ozirisa …”

(Egipčanski zapis iz II. stol.)

Velika Sfinga, ki stoji na kamnitem otoku sredi puščavskega peska v dolini Gize, nedaleč od Kefrenove piramide. S svojo veličastno razsežnostjo in očmi, ki se zdijo, kot da zrejo v nekaj, česar človeške oči ne morejo videti, v opazovalcu zbuja vtis, kot da so jo tja postavili sami bogovi.

Ta skrivnostna podoba z levjim telesom in človeško glavo, obrnjeno proti sončnemu vzhodu, je izklesana v živo skalo. Na najvišjem delu doseže 20 metrov, dolga pa je kar 73,50 metrov. Glava od vrha brade do čela meri 10 metrov, obraz je širok približno 6 metrov, vsaka šapa pa se razteza 15 metrov pred telo.

Lev je bil v Egiptu zelo pomemben simbol. Povezovali so ga z močjo Sonca, zato je na številnih reliefih in stenskih poslikavah upodobljen, kako spremlja faraona na lovu in v bojih. Sfinge pa so bile kot simbol modrosti in moči varuhinje templjev, zato so do templjev vodile aleje sfing.

Sfinga iz Gize je verjetno najstarejša med sfingami in njihova predhodnica. Čeprav je najpogosteje povezana z Egiptom, se je pozneje pojavljala tudi pri Feničanih, Sirijcih in Grkih. Znana je starogrška legenda o sfingi, ki je požrla mimoidoče, če ji niso dali pravilnega odgovora na uganko, ki jim jo je postavila: “Kaj zjutraj hodi po štirih nogah, popoldne po dveh, zvečer pa po treh?” Grški junak Ojdip je pravilno odgovoril, da je to človek, in ta odgovor je pomenil za sfingo smrt. Ta legenda v sebi nosi del zagonetnosti in strahospoštovanja, ki so ga pripisovali egipčanskim sfingam. Arabci so na primer svoje strahospoštovanje do sfinge izrazili z vzdevkom Abu al-Hawl, kar pomeni “Oče groze”.

Neki egiptolog je v svojo beležko zapisal: “Sfinga vselej bedi nad velikanskimi nekropolami. Njen rdeči obraz je obrnjen proti točki na obzorju, kjer se dviguje Sonce. Sfinga je varuhinja prepovedanih pragov in kraljevskih mumij; prisluškuje spevu planetov; bedi na robu večnosti, nad vsem, kar je bilo, nad vsem, kar bo; zre v daljave, kjer tečejo vode nebeškega Nila in plovejo Sončeve barke …”

Starost in izvor Sfinge

Po trditvah znanstvenikov naj bi bila Sfinga izklesana približno leta 2500 pr. n. št., v času IV. dinastije in vladavine faraona Kefrena. Pobarvana je bila z živimi barvami – obraz in telo sta bila rdeča, naglavno pokrivalo pa je imelo značilne egipčanske rumene in modre proge. Sfinga je nosila tudi atribute kraljevsko-božanske moči – kačo ureus na čelu in spleteno brado. Pred Sfingo je bil zgrajen tempelj, v katerem so Egipčani prinašali žrtve “živi upodobitvi” božanskega bitja, ki so ga v času Nove države imenovali Hor-em-akhet, “Horus na obzorju”. Med restavriranjem so bili pod Sfingo odkriti hodniki in prostori, ki se spuščajo navpično tudi po 10 metrov, končujejo pa se kot “slepe ulice”. Še vedno ni znan njihov namen niti čas njihovega nastanka.

Sfinga je v naslednjih stoletjih postopoma padala v pozabo in pritegovala vse manjšo pozornost častilcev, tako da je bila po nekaj stoletjih do glave prekrita s peskom … Zgodba dalje pripoveduje, da je okoli leta 1500 pr. n. št. neki egipčanski princ, utrujen od lova, legel v Sfingino senco in zaspal. Imel je nenavadne sanje, v katerih ga je nagovorila Sfinga in mu dejala, da mu bo omogočila postati vladar Egipta, če ji obljubi, da jo izkoplje iz peska. Ko se je prebudil, je izpolnil obljubo. Ta princ je v zgodovini poznan kot Tutmozis IV., ki je postal velik faraon iz XVIII. dinastije. Tudi Sfinga je torej držala svojo obljubo. Tutmozis je v znamenje hvaležnosti med Sfingini šapi dal postaviti kamnito ploščo, na kateri so opisane omenjene sanje, v zapisu pa je Sfingo poimenoval Khepri-Ra-Atum.

Sfinga je od časov Tutmozisa IV. še nekolikokrat izginila v vetrnih nanosih peska in bila znova izkopana. Herodot v svoji Zgodovini govori o piramidah in labirintu, ki jih je videl med obiskom Egipta, ni pa omenil Sfinge, ker je bila ta v njegovem času po vsej verjetnosti zakopana pod peskom. Sfinga je bila v novejšem času iz peska izkopana predvsem po zaslugi Gastona Maspera, najobsežnejše čiščenje Sfinge pa je bilo izvedeno leta 1905, ko je bil odstranjen ves pesek in je Sfinga zasijala v vsej svoji veličini. Vendar so pretekla stoletja na Sfingi pustila sledi. Temeljito restavriranje, ki se je začelo v osemdesetih letih 19. stoletja, ni prineslo želenih rezultatov. Vsi dosedanji poskusi, da bi se Sfinga ohranila, se zdijo brezplodni, ker restavrirani deli odpadajo skupaj s prvotnim materialom.

Nadaljnje raziskave in restavracijska prizadevanja, ki se izvajajo po sodobnih metodah, ki ne poškodujejo materiala (testiranje z ultrazvokom, radijskimi valovi ipd.), kažejo na določene “anomalije” v kipu Sfinge. Zdi se, da gostota materiala ni povsod enaka in da so v sami Sfingi votli predeli in komore, vendar tega ni mogoče dokazati brez fizičnega vrtanja, kar bi pomenilo, da bi bilo treba kip uničiti.

Obstajajo dvomi tudi glede starosti Sfinge, pri čemer geofizik in egiptolog John Anthony West v svojem delu Serpent in the Sky¹ trdi, da je Sfinga veliko starejša od piramid (čeprav ne vemo zanesljivo niti, koliko so stare piramide) in da so velike erozivne vdolbine v materialu posledica delovanja vode, ne pa vetra in peska. Njegovi teoriji nihče ni posvečal preveč pozornosti, vse dokler Robert Schoch, geolog z bostonske univerze, ni pregledal erozivnih vdolbin na Sfingi in potrdil, da so zares nastale zaradi delovanja vode ali dežja. Schoch je Sfingin obraz časovno umestil najmanj 5.000 do 7.000 let pr. n. št., pri čemer je trdil, da je bil njen obraz pozneje, v Kefrenovem obdobju malo preoblikovan, da bi spominjal na faraona.

Tako danes znova vznikajo legende in predpostavke o Sfingi, kot je tista iz preteklih časov, po kateri naj bi imela Sfinga prvotno ogromna orlovska krila, bikov rep, na čelu pa zrcalo, s katerim naj bi sončne žarke usmerjala točno med svoji šapi …, nekateri pa jo povezujejo tudi s potopljeno celino Atlantido. In spet o zagonetni Sfingi, ki stoji na svojem kamnitem otoku, zazrti v večnost, ne vemo ničesar zanesljivega. Kot med drugim niti o samem Egiptu.

Avtorica: Blaženka Grgič

______________

¹Kača na nebu (delo ni prevedeno v slovenščino, op. prev.)